V betonski pisarniški zgradbi s pogledom na jezero sedi Jiči Mijabara, profesor z Univerze Šinšu, ki je leta 2001 prišel preučevat jezero Suva in vse, kar moti njegov naravni ritem. Njegova ekipa redno analizira vzorce vode iz jezera ter skrbno spremlja nihanje njene temperature in ravni kisika. Edini čas v letu, ko njegovi sodelavci ne hodijo na jezero, je sredina zime. Ena prvih zgodb, ki jih je Mijabara slišal ob prihodu na jezero Suva, govori o tem, kako je obetajoči mladi raziskovalec nekaj desetletij prej izgubil življenje, potem ko je padel skozi ledeno odejo. "To ni kraj, primeren za igro," pripomni Mijabara in pojasni, da se lokalni prebivalci niti poleti več ne kopajo v jezeru, saj je njegova voda preveč onesnažena. Že desetletja se namreč vanj stekajo vse odpadne vode, pozneje pa so se v njem razrasle še alge in trave. "Jezero Suva je danes bolj kraj, ki ga je dobro opazovati od daleč."
Po desetletnih prizadevanjih pristojnih lokalnih oblasti, da bi odpadne vode speljali drugam ter iz jezera odstranili alge in trave, je voda v njem danes res vidno čistejša. Toda zaradi vse višjih temperatur zraka in krajših zim se je spremenila tudi naravna cirkulacija v jezeru. Toplejša voda je manj gosta in običajno ostane na gladini, hladna pa potone na dno. V preteklosti, ko so bila poletja manj vroča, zime pa vedno zelo mrzle, se je temperatura vode na gladini jezera in v njegovih globinah ustalila pri podobnih vrednostih, kar je spodbudilo cirkulacijo. Tako je bilo s kisikom v zadostni meri preskrbljeno celo jezero.
Preveč ogljikovega dioksida
Pred več kot dvajsetimi leti je John Magnuson, dolgoletni raziskovalec kopenskih voda pri Univerzi Winsconsin-Madison, začel iskati podatke o podnebnih razmerah, zabeležene pred letom 1840. Tedaj se je spomnil na jezero Suva. Magnuson je takoj odpotoval tja, obiskal šintoističnega duhovnika Mijasako in skupaj z lokalnim raziskovalcem začel pregledovati podatke o stanju ledu na jezeru v preteklosti.
Magnuson je ugotovil, da se je začel led na jezeru po začetku industrializacije pojavljati šele v drugi polovici zime. V okviru raziskave, katere izsledki so bili leta 2016 objavljeni v reviji Nature, so Magnuson in njegovi kolegi sklenili, da ob jezeru Suva vse pogosteje vladajo skrajno tople vremenske razmere in da je za naglo zvišanje lokalnih temperatur zraka kriva povečana koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju. Temperatura zraka se je ob jezeru Suva v preteklem stoletju vsako leto zvišala za 2,4 stopinje Celzija, kar je po podatkih japonske meteorološke agencije enkrat več kot drugod v državi.
Med letoma 1950 in 2014 jezero Suva ni popolnoma zamrznilo kar 17-krat. Za primerjavo navedimo, da se je med letoma 1443 in 1700 to zgodilo samo trikrat. In tudi ledena razpoka se je pojavljala vedno bolj poredko: v 90. letih preteklega stoletja je ni bilo kar šest let zaporedoma. "Nekaj drugega je, ko človek opazuje jezero in reče, da je poledenelo in da je na njem nastala ledena razpoka. To pove veliko več kot zapletene paleoklimatske raziskave," pove Magnuson. Podatki, pridobljeni iz ledenih sredic, izvrtanih iz ledenih plošč, in drevesnih letnic so lahko znanstvenikom v veliko pomoč pri razumevanju podnebnih razmer, ki so na svetu vladale pred več milijoni let.
Podobno kot Bodensko jezero
Znanstveniki so od tedaj naprej odkrili še starejše podatke, kot so denimo tisti o Bodenskem jezeru na meji med Švico, Nemčijo in Avstrijo, ki so jih ljudje beležili od 9. stoletja naprej. Duhovniki iz cerkva na nasprotnih obalah so vsako zimo čez poledenelo jezero prenašali doprsni kip Janeza Evangelista. Toda Bodensko jezero, znano tudi kot Lac de Constance, od leta 1963 naprej ni nikoli več v celoti zamrznilo, zato je ta stoletja stara tradicija sčasoma izumrla. Doprsni kip Janeza Evangelista zdaj hranijo v cerkvi na švicarski strani jezera.
Magnuson napoveduje, da bo podobna usoda doletela tudi obred omi-vatari (nastanek ledene razpoke) na jezeru Suva. Pripadniki bodočih generacij po njegovih besedah morda ne bodo nikoli videli ledu na jezeru Suva. Med pogovorom po telefonu mimogrede povpraša po duhovniku Mijasaki. Zanima ga njegovo mnenje o izginjanju ledu. "Rad bi vedel, kaj misli o tem, glede na to, da utegne biti med zadnjimi, ki so na jezeru doživeli omi-vatari oziroma prečkanje bogov."
Svetišče 69-četnega šintoističnega duhovnika Kijošija Mijasake je simbol samoobvladanosti, skromnosti in spokoja. Poslopja svetišča so zgrajena iz olupljenih drevesnih debel in drugih gradbenih materialov. Iz plitvega vodnjaka, izklesanega iz kamna, curlja voda in se preliva čez modro-zeleni mah, ki se je razrasel po njem. Čeprav je svetišče staro več stoletij, se zdi, kot bi bilo eno z zelenjem, ki ga obdaja.
Tišino v svetišču nenadoma preseka zvonjenje telefona. Ljudje Mijasako ves čas kličejo na njegov mobilni telefon in ga prosijo, naj odobri njihove načrte za proslavitev raznih praznikov ali potrdi rezervacije prizorišč. "Najprej mi na kratko povejte, kako in kaj, brez dodatnih pojasnil," pravi Mijasaka, medtem ko ima telefon prislonjen med ušesom in ramo. "V redu, v redu, na svidenje," končno reče, prekine zvezo in glasno vzdihne.
"Vse na tem svetu izvira iz trpljenja"
Iz podatkov, shranjenih v svetišču, je mogoče razbrati, da so v mestih ob jezeru poleg vsakoletnega omi-vatarija nekoč slavili še nekaj drugih pomembnih dogodkov. V še posebej dramatičnem zapisu iz 80. let 18. stoletja je omenjen izbruh bližnjega ognjenika, ki je povzročil zgodovinsko lakoto po vsej Japonski. "Od 2. julija Mount Asama gori, iz njega dežuje vulkanski pepel," bere Mijasaka, medtem ko s prstom drsi po papirju. "Ceste so zaprte ... povsod gosta megla ... pridelek uničen ... vaščani stradajo." Ko obrne stran, zviša svoj glas in začne govoriti glasneje. "Vidimo lahko, da ljudje nikoli ne pišejo o dobrih stvareh, pišejo samo o težavah, ki jih pestijo. Ko berem, kaj vse so ti nesrečneži počeli, da bi prišli do hrane, se znova zavem, da so se ljudje vedno borili za preživetje, da pravzaprav vse na tem svetu izvira iz trpljenja."
Opazujejo, ali bo led za stalno izginil ali ne
Sončni zahod ob jezeru
Ob sončnem zahodu se začnejo ljudje zbirati v parku ob jezeru. Njegova gladina je povsem mirna. Nato začne jezero postopoma dobivati oranžno-rdečo barvo, v njem je videti odsev oblakov, ki se zbirajo na nebu nad njim. Fant in dekle, obrnjena drug proti drugemu, se držita za roke in se smehljata. Gledata proti mobilnemu telefonu, ki sta ga namestila na stojalo, da bi se fotografirala. Nato preletita kopico posnetih sebkov in s prsti drsata po ekranu, da bi našla tistega popolnega.
V bližini starejša ženska s kvačkanim klobukom sama sedi na obrežju. Roki, na katerih ima rokavice, drgne eno ob drugo in uživa v prizoru. Štiriinosemdesetletna Fumiko Motokura prihaja ob tej uri v park skoraj vsak dan. Rada je tukaj. Rada opazuje mlade ljudi in turiste, medtem ko se družijo in čakajo, da se dan konča. "Ko sem bila deklica, sem vsako jutro čakala, da je pripeljal vlak z delavci, ki so nato po poti ob jezeru peš odšli do tovarne ur," se spominja Fumiko in nato s prstom pokaže proti središču mesta. "Na vrhu hriba je bila šola, v katero se prihajali tuji študentje, da bi se naučili sestavljati ure." Poslopje šole je danes popolnoma zapuščeno.
