Popevkarske dive, ki se jim priklanjamo še danes: Lepe, pa še peti so znale

Slovenija je nedvomno dežela z eno najbolj frajerskih himn daleč naokrog. Ponosni smo nanjo in radi jo zapojemo. Čeprav nam je bila na neki način vsiljena. Namreč, ob nori predpostavki, da bi za himno izvedli volitve ali vsaj referendum, bi zagotovo zmagala kakšna druga. Ena izmed tistih popevk za vse čase. Morda stara Poletna noč, s katero so prve dame slovenske popevke blestele v šestdesetih, še bolj verjetno pa kar Dan ljubezni, večno zeleni napev skupine Pepel in kri, ki ga je ob imenitni spremljavi himnično zapela Ditka Haberl. Slišati je, da izvajalki pesem ni posebej pri srcu. Pa nič zato - Dan ljubezni je slovenski hit za vse čase in malo je takih Slovencev, ki se napevu ne pridružijo, če ga le kje zaslišijo. Besedilo pa tako ali tako poznajo vsi.

Slovenska popevka

Fenomen slovenske popevke sega daleč nazaj, v začetek 60-ih let prejšnjega stoletja. Popevka je bila takrat izredno priljubljena glasbena zvrst, kar nekaj pevcev in pevk je zabavalo ljudi po različnih klubih, terasah in še kje. Pod izrazom popevka so takrat razumeli vse, od porajajočih se rockovsko obarvanih napevov, jazza, šansona do preprostih napevov, ki so ljudem šli v uho in ob katerih se je dalo tudi zaplesati.

"Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svet …" sta sredi maja 1962 v Festivalni dvorani na Bledu, na prvem Festivalu slovenske popevke, obiskovalcem v dvorani ter radijskim in televizijskim poslušalcem zapela Majda Sepe z malo spremljevalno zasedbo soproga, hkrati tudi avtorja melodije, Mojmirja Sepeta in Nino Robič z revijalnim orkestrom takratne RTV Ljubljana in pod vodstvom dirigenta maestra Jožeta Privška. Legendarne stihe skladbe Zemlja pleše je zapisal Gregor Strniša, ki je zanje dobil nagrado za najboljše besedilo. Takrat, v prvih letih festivala, so bila pravila nekoliko drugačna. Vsako pesem sta zapela dva izvajalca, eden ob spremljavi velikega revijskega orkestra, drugi ob mali spremljavi.

Posamezni zvezdniki so se na odru pojavili tudi večkrat. In zvezdnikov ni manjkalo! Rafko Irgolič, Stane Mancini, Nino Robič, ob njih pa navdušujoče mlade Majda Sepe, Marjana Deržaj, Lidija Kodrič, pa iz Opatije "uvožena" Beti Jurković in drugi, vsi med njimi pa so krojili dogajanje na sceni v naslednjih neverjetno živahnih letih. Zgolj za ljubitelje statistike: prva zmagovalca sta s pesmijo Mandolina postala Jurkovićeva in Mancini … "To ni festival, to je pravo gibanje," so ob robu prvih festivalov pisali mediji. Slovenci so noreli, izvajalci, predvsem dekleta, pa polagoma prevzemali status zvezdnikov.

Marjana Nacionale

Marjana Deržaj (1936-2005) je imela srečo, da je odrasla v glasbeni družini. Glasbeno kariero je začela kot deklica - pri desetih letih je že pela v zboru v operi Carmen. Že kot najstnica je v ljubljanskih klubih pela priredbe svetovnih uspešnic, bila pa je tudi redna gostja razvedrilnih oddaj na RTV Slovenija. Pozneje je veliko nastopala tako na televiziji kot na radiu. Festivali slovenske popevke so jo izstrelili med zvezde.

Deržajeva je izžarevala neverjeten šarm, s svojo preprostostjo se je za vse čase zasidrala v slovenska srca. Ni slovela kot lepotica, niti kot najboljša pevka med vsemi ne, pa je bila kljub vsemu z naskokom najbolj priljubljena med vsemi. Njen glas si prepoznal takoj, bil je temen, rahlo zamolkel, žameten. Slovela je po tem, da je znala navezati pristen stik s poslušalci. Poznavalci glasbe so rekli, da je bilo to zaradi njene strastne interpretacije, svoje so dodale večna vedrina, prijaznost, preprostost, bila je polna sonca, niti malo vzvišena, zvezdniška.

Njena izvedba Poletne noči je še danes najbolj priljubljena. In le kdo ne pozna hitov Vozi me vlak v daljave, Orion, Naš mali avto …? Na Festivalih slovenske popevke nihče ni dobil toliko nagrad kot ona, uspešna pa je bila po vsej državi. Na izboru pesmi za Evrovizijo si je leta 1964 delila prvo mesto in izpadla šele po dodatnih kriterijih. Za Marjanino izvedbo so se tepli vsi največji kompozitorji: Bojan Adamič, Jože Privšek, Jure Robežnik, Mojmir Sepe in vsi glavni tekstopisci: Gregor Strniša, Janez Menart, Elza Budau, Frane Milčinski Ježek, Svetlana Makarovič …

Za Marjano Deržaj je bilo prelomno leto 1964, ko je na festivalu blestela s pesmijo Poletna noč. Pela je z malo zasedbo (z velikim orkestrom pa Beti Jurkovič). Legendarna tekstopiska Elza Budau, ki je slišala vse pesmi na vseh festivalih, se je tistih trenutkov spominjala takole: "Bila sem v dvorani in sem obstala in samo poslušala, kar je za redaktorja, ki ima polna ušesa glasbe, nekaj nenavadnega. Kar dlake so se mi naježile. Šlo je za fantastično skladnost melodije, besedila in izvedbe." Mojmir Sepe ji je rekel kar Marjana Nacionale. Klicali so jo tudi Čaparita čula, ker je rada pela južnoameriške ritme.

Marjana Deržaj je veljala za prvo damo slovenske popevke, ta status pa je obdržala dolga leta, praktično vse do smrti.

Lepa, pa še peti je znala

Prvi Festivali slovenske popevke so se odvijali v Festivalni dvorani na Bledu, ki so jo leta 1961 slovesno odprli za potrebe šahovskega veleturnirja. Tiste čase je po blejskih klubih največkrat prepevala mlada ljubljanska lepotica Majda Bernard, poročena Sepe (1937-2006), pod moževim priimkom jo v glavnem tudi poznamo. Majda je bila prava lepotica, manekenka, ki je navduševala na jugoslovanskih in tudi na ruskih odrih vse do konca petdesetih. Ko so svetovni šahovski zvezdniki pridrveli na Bled, so se kot po tekočem traku zaljubljali v prelestno pevko, deževale so tudi resne zakonske ponudbe. Menda le Bobby Fischer ni "trzal", vsi drugi so šahirali z jeziki do tal.

Sepetova je šla vštric z Deržajevo, pozornost pa je, kot rečeno, vzbujala drugače. Ona ni odrasla med glasbeniki, čeprav sta ji starša omogočila ustrezno šolanje petja, baleta, pozneje tudi manekenstva. Majde je bilo polno povsod, že zelo mlada pa se je omožila z maestrom Mojmirjem Sepetom, ki je dobršen del svoje kariere poslej žrtvoval zanjo. Znamenita kombinacija, ki sta jo dobro desetletje pozneje v Zagrebu ponovila Karlo Metikoš in Josipa Lisac, podobnih sestavov pa najdemo še precej.

Sepetova je na Festivalih slovenske popevke nastopala redno, vse do leta 1977 je le enkrat manjkala. Tudi nagrad se je nabralo, predvsem sedemdeseta so bila njena. Slovencem je zapela številne hite: Med iskrenimi ljudmi, Ribič ribič me je ujel, Kje je tista trava, Šuštarski most, Pesem o pomladi in prijateljstvu, Uspavanka za vagabunde, Pismo za Mary Brown in številne druge.

Prvi glas

Nekaj let mlajša Elda Viler (rojena 1944) se je uveljavljenima pevkama priključila leta 1964 in nekako od takrat lahko govorimo o velikem trojčku slovenske zabavne glasbe. Vilerjeva je Primorka, iz Koštabone, majhne vasice nad Dragonjo, kjer je preživljala otroštvo. Takoj se je uveljavila s svojimi glasovnimi sposobnostmi - zanjo so najboljši skladatelji, pisci besedil in aranžerji stali v vrsti. Če jim je izvedba Marjane Deržaj zagotavljala nagrado občinstva, jim je Vilerjeva zagotovila nagrado strokovne žirije. Najtežje, najzahtevnejše pesmi so bile zato namenjene njej in ob poslušanju njenega petja, njenih interpretacij je postajalo jasno, da lahko poje vse, tudi pesmi, ki zahtevajo izjemen glasovni razpon.

Če bi upoštevali zgolj glas, bi bila Elda Viler z naskokom "prva dama", takšne pevke Slovenci še nismo imeli, ostaja pa izziv tudi za nove in nove rodove pevk, ki bi si želele peti kot ona. Njene kolegice je niso jemale kot konkurenco, preprosto priznavale so ji pevski primat. Alenka Pinterič, ena od legendarnih mariborskih pevk, jo je v svoji avtobiografiji preprosto imenovala za slovensko pevko tisočletja. Najboljši skladatelji so poslej smeli pisati tudi najtežje pesmi - vedeli so, da jih bo Vilerjeva lahko zapela. Zato so si jo radi "rezervirali" kar za leto ali dve vnaprej.

Njene zahtevne pesmi so zato le stežka ponarodele. Niso bile primerne za popevanje med preprostimi ljudmi - Eldo si poslušal z zaprtimi očmi in se skupaj z njo in njenim glasom podal na daljno, skrivnostno potovanje. Pesmi, kot so Ti si moja ljubezen, Lastovka ali Zlati prah imaš v očeh, so sicer znane, prejemale so nagrade, niso pa postale veliki hiti. Tudi zato Elda Viler nikdar ni postala takšna zvezda kot ljudska Marjana Deržaj ali seksapilna Majda Sepe.

Šokantna odločitev ministrstva za kulturo, ki je Eldi Viler po osamosvojitvi odvzelo status svobodne umetnice, češ, da ne ustvarja sodobne glasbe, je slovensko glasbeno javnost šokirala. Še bolj šokirana je bila Vilerjeva sama, ki se je za dolga leta umaknila, opustila petje in glasbene odre. Le še poredkoma smo jo videli in slišati zapeti, pa še to zgolj ob posebnih priložnostih ali na posebno prošnjo njene hčere Ane Dežman, prav tako slovenske pevke.

Izzivalke

Velika trojica šestdesetih pa nikakor ni bila sama na sceni. Na njihov status in slavo so pritiskale druge vrhunske pevke, vsaka s svojim asom v rokavu. Posebno zgodbo je pisala Hrvatica na študiju v Ljubljani - Elizabeta Beti Jurković (rojena 1936). V Sloveniji je študirala jezike in petje, v svojo zasedbo jo je kot vokalno solistko Plesnega orkestra RTV Ljubljana takoj vključil maestro Bojan Adamič. V prvih letih festivalov slovenske popevke je bila Jurkovičeva celo najuspešnejša med vsemi - na drugem festivalu, leta 1963, je zapela trikrat in dobila vse tri nagrade občinstva! Podvig, ki ni uspel nobeni več. Ko pa se je Jurkovićeva dokončno vrnila na Hrvaško, so njene vezi s slovenskim popevkarstvom začele usihati.

Vsaj še dve pevki iz tega obdobja je treba omeniti in, zanimivo, obe sta Mariborčanki. Irena Kohont (rojena 1941) je šokirala z zmago na festivalu leta 1965, ko je s pesmijo Jureta Robežnika (besedilo je dodala nepogrešljiva Elza Budau) Šel si mimo deklasirala konkurenco. Sledilo je še nekaj hitov, najbolj znan med njimi je zagotovo Bil je tako prikupno zmeden. Kohontova se je zanesljivo zasidrala med najboljšimi in najbolj priljubljenimi slovenskimi pevkami.

Še bolj je sceno zaznamovala nekaj let mlajša Lidija Kodrič (rojena 1944), ki je debitirala že na prvem festivalu. Kodričeva je prepevala, odkar pomni, in se med zvezde zavihtela že rosno mlada. Za večno nasmejano dekle je Slovenija kmalu postala premajhna - kmalu je sprejela vabilo iz Beograda, kjer se je pridružila skupini One i oni (dve dekleti, dva fanta), z njimi prepotovala državo, Evropo in svet. Ogromno je nastopala tudi samostojno, prepevala z največjimi svetovnimi zvezdniki svojega časa, turbulentno glasbeno življenje pa je zaključila v Mariboru, kamor se je vedno vračala in kjer živi še danes. Le kdo ne pozna njene Danes mi je šestnajst let, enega največjih slovenskih hitov vseh časov?

Bele vrane kot slovenski Abba

Potem pa so prišli: slovenski Abba, četverica mladih, neverjetno prikupnih, simpatičnih, priljubljenih pevcev v znameniti kombinaciji dveh deklet in dveh fantov. Bele vrane so v najbolj udarni sestavljali Ditka Haberl, Doca Marolt, Bor Gostiša in neuradni vodja skupine Tadej Hrušovar. Udarili so leta 1968 in dobili prvo nagrado občinstva tri leta zaporedoma! Najprej s pesmijo Presenečenja, leto zatem z Mačkom v žaklju, še leto pozneje s pesmijo Mini-maxi. In pozor: njihov največji hit Na vrhu nebotičnika je leta 1968 zasedel "komaj" tretje mesto. Dodajmo še pesem Kam si namenjen in dobimo zbirko neverjetnih hitov, ki so Bele vrane zavihteli na vrh slovenske in tudi jugoslovanske scene.

Slovenska publika si je na prelomu desetletja očitno zaželela sprememb: leta 1971 je šokiral komaj 15-letni Oto Pestner in si s pesmijo Trideset let pokoril vso konkurenco! Pojavile so se nove zvezde: Eva Sršen, ki se je kot ena redkih Slovenk tistega časa uvrstila na Evrovizijo in tudi tam blestela s pesmijo Pridi, dala ti bom cvet. Pa Tatjana Gros, Mariborčanka Alenka Pinterič in njena someščanka Marjetka Neca Falk, ki je zaznamovala drugo polovico sedemdesetih in osemdeseta leta. Med moškimi so blesteli Ivo Mojzer, Edvin Fliser, nekaj let pozneje še Tomaž Domicelj.

Pepel in kri in Ditka

Našo zgodbo šestdesetih in sedemdesetih let zaključimo s skupino, ki jo je iz pevcev različnih žanrov in različnih razpadlih skupin sestavil Tadej Hrušovar. Osrednjo vlogo v skupini je imela njegova takratna soproga Ditka Haberl (rojena 1947), ki je blestela že pri Belih vranah in pozneje tudi kot solistka (Nad mestom se dani, Samo nasmeh je bolj grenak, Mlade oči, More, more). Priljubljena Ditka je bila zvezda v rangu desetletje starejših div Deržajeve, Sepetove ali Vilerjeve. Nagrade na festivalih so deževale in ni bilo Slovenca, ki Mariborčanke ne bi imel rad.

Pepel in kri je bila velika vokalno-instrumentalna zasedba, v kateri je vselej prepevalo vsaj šest pevcev, občasno tudi do dvanajst. Ob Haberlovi še Nada Žgur in kar štirje mušketirji slovenske scene: Tadej Hrušovar, Ivo Mojzer, Dušan Velkavrh in Oto Pestner. Kakšna zasedba, kakšna glasbena moč! Hiti in velike zmage so se vrstili kot po tekočem traku: najprej že opisani Dan ljubezni, s katero so nas (Jugoslavijo) predstavljali tudi na Pesmi Evrovizije (1975), v naslednjih letih Enakonočje, Pesem za dinar, Dekle z zlate ladjice, pa Samo tvoje ime znam v srbohrvaščini. Pepel in kri so, resda v nenehno spreminjajoči se zasedbi, prepevali še dolga leta, enega od svojih vrhov pa so dosegli leta 1990, ko so na Evroviziji spremljali zmagovalca, italijanskega pevca Tota Cotugna.

To so bili zlati časi slovenske glasbe. Zlati časi, velike zvezde. Predvsem ženske izvajalke so postavljale temelje poznejši in tudi današnji slovenski glasbi. Melodije, ki danes dosegajo že častitljivo starost, so še vedno neverjetno priljubljene tako med starejšo kakor tudi mlajšo generacijo. Prepevali so jih glasovi, kakršnih danes, v času, ko skoraj vsako pesem dopolni in popravi računalnik, ni več. Z glasovi so izginila tudi tista nostalgična leta, naboj Festivala slovenske popevke, kjer je publika nezgrešljivo prepoznala vsakogar, ki je kaj veljal, in ko se nisi mogel skriti pred neusmiljeno kritiko, kot to zlahka narediš danes. Da o prijateljstvu in kolegialnosti, ki je zaznamovala tiste čase, sploh ne govorimo. Nostalgija? Da, vsekakor! In nič, prav nič ne bi bilo narobe, če bi kakšen festival iz tistih let, z vsem svojim bliščem, vsemi zvezdami, vsem dogajanjem lahko pričarali nazaj.