Popotniki vedo: Najbolj pristna hrana se okuša na cesti

Če tokrat ne omenimo varnostnih pravil in ukrepov, ki se jih morajo držati popotniki po vseh deželah sveta, nam še vedno ostane eno sveto popotniško pravilo - okušanje ulične hrane. In zakaj ne bi to popotniško pravilo postalo tudi dopustniško? Ni nujno, da vsak dan jemo na ulici, na cesti, ampak ob še tako dobri kuhi v apartmaju, odličnih hotelskih kosilih in pisani ponudbi all inclusive si vsaj en dan vzemimo za potep med stojnicami z ulično hrano. Ali se udeležimo kakšnega kulinaričnega dogodka, v ospredju katerega je ulična hrana. Torej tista, ki pričara prvinske okuse okolja, v katerem smo, za užitek pa ne potrebujemo porcelanastega krožnika, celotnega jedilnega pribora, snežno belega damastnega prta in natakarja, ki nam bo odmaknil stol od mize, preden sedemo.

Pozabimo na predsodke

Izkušnje kažejo, da mnogi na svojih potovanjih ali dopustih ulične hrane ne pokusijo predvsem zato, ker jih je strah - da si ne bi nakopali želodčnih ali drugih prebavnih težav, se celo zastrupili, pa slaba higiena ob stojnicah in okoli njih ... Predsodki, ki marsikoga odvrnejo od ene najlepših izkušenj, ki si jih ob obisku drugih držav lahko omislimo - okušanje lokalne hrane. Saj ni treba, da nam mora biti všeč prav vse, kar pokusimo, a prav pokušanje je tisto, ki nas bo pripeljalo do okusov, ki so nam blizu, ki nas navdušijo, zaradi katerih se nam neka hrana in s tem tudi dežela vtisneta v spomin. In lahko po vrnitvi domov pripoved o izkušnjah z dopusta ali potovanja začnemo s "kako smo pa tam dobro jedli" ... Opisi znamenitosti lahko včasih tudi počakajo, skozi hrano se prikrade v pripoved tudi veliko zanimivega o deželi, ki smo jo bili obiskali.

Tako kot imajo posamezni deli sveta in dežele v teh krajih svoje kulinarične značilnosti in razlike, se razlikuje tudi ulična hrana. Običajno ob omembi ulične hrane (poimenovane s sloganom "jejmo na cesti") najprej pomislimo na raznobarvno in okusov polno tajsko hrano; takoj za njo je indijska ponudba, ki diši po številnih suhih začimbah, ki bogatijo že itak neverjetno raznoliko kuhinjo indijskega podkontinenta.

Če skočimo na drugi konec sveta, v Mehiko na primer, se nam odpre povsem nov kulinarični ulični svet. Če pa gremo bolj proti jugu, se v Latinski in Južni Ameriki srečamo s številnimi posebnostmi, kot je denimo brazilski acaraje, v kroglice oblikovan fižol, ocvrt v palmovem olju. Če nas pot zanese proti severu, v ZDA, pa so razlike že kar velike. Ne sicer v Teksasu, na primer, ki ga z Mehiko povezuje dolga meja in so medsebojni kulinarični vplivi vidni na vsakem koraku, zato pa toliko bolj, če se pomikamo proti ameriškemu severu. Na vzhodni strani se na primer v New Yorku srečamo s hot dogi na vsakem koraku. Seveda ne samo s hot dogi, a kot nas prva misel ob ulični hrani zanese na Tajsko, je prva misel na ulično hrano v Velikem jabolku velikokrat prav štručka s hrenovko. Potem pa sledi še vse drugo, od jamajškega začinjenega piščanca do belgijskih vaflov in izraelskih bagelov.

Pisana Evropa

Seveda tudi Evropa ni brez svoje ulične hrane. Fish & chips (ocvrta ribji file in krompirček) je po svetu verjetno najbolj znana angleška jed. Berlinska kari klobasica se je iz Nemčije razširila po vsej Evropi. Italijanski trapizzino je prigrizek, ki ga je obvezno treba pokusiti v Rimu (poenostavljeno rečeno je to v nekak sendvič spremenjena pica), ob vseh ribjih dobrotah s tržnice v Palermu ali kjerkoli drugje v Italiji pa se lahko le obliznemo; kot ob sočnem arancinu na primer, riževi kroglici, polnjeni s telečjim ragujem z graškom. O kebabu, ki se je iz Grčije in Turčije prenesel po vsej Evropi, ni treba izgubljati besed, kot priljubljena ulična hrana se je udomačil po vsej Evropi.

Ozrimo se še malo k našim sosedom. Madžari se ponašajo s svojimi langaši; na tanko razvaljano kvašeno testo ocvrejo v olju, potem pa še toplega obložijo z različnimi nadevi - sveži sir, kisla smetana, zelišča, maslo, česen in še kaj. Nekoliko manj domiselni glede ulične hrane so v deželah Beneluksa, tam je priljubljen pomfrit, prelit z majonezo ali kečapom ali mešanico obeh, včasih dodajo še malo karija in sesekljane čebule.

Skorajda je ni države pod soncem, v kateri ne bi naleteli na ulično ponudbo hrane. Priprava in prodaja hrane zunaj doma pa ni izum sodobnega časa, pač pa v nekaterih delih sveta sega daleč v preteklost. Zapisi pričajo, da so pripravljeno hrano zunaj svojih domov ponujali že Azteki, na drugem koncu sveta, na Kitajskem, pa je bila priprava hrane na ulici običajna že v časih mogočnega kitajskega cesarstva. V sodobnem času pa so Kitajci iz tega potem naredili še izjemno turistično privlačnost v svoji državi, preko izseljencev pa se je ulična kitajska hrana razširila po skoraj vseh koncih sveta.

Razen Kitajske, Tajske in Indije ne gre spregledati Vietnama kot države, v kateri je ulična hrana ena najboljših in najbolj privlačnih, in pa držav Bližnjega in Srednjega vzhoda. V teh so na stojnicah na voljo številne zelenjavne, blago začinjene jedi, pa različne mesne kroglice, pripravljene predvsem iz jagnjetine ali mešanice tega mesa z govedino, z blagimi, bogato začinjenimi omakami. Da ne omenjamo povsod znanega in priljubljenega falafla, tahini paste, ki je s kakšnim ploskim kruhom in sesekljanim koriandrom okusen prigrizek tudi za vegetarijance.

Hitro ni ulično

Približati ulično hrano čim širšemu krogu ljudi je mogoče tudi na druge načine, ne le s prepričevanjem, da jo pokusimo na potovanjih. Povsod po svetu je vse več dogodkov, ko se na enem mestu znajdejo ulični prodajalci hrane z različnih koncev sveta. Eden takšnih dogodkov je tudi naša Odprta kuhna, v Španiji na primer je to MadrEat, podobna prireditev je StrEat Palermo. Pravzaprav imajo številna mesta po Evropi podobne kulinarične prireditve, festivale ali kakorkoli poimenujemo takšne prireditve, ki želijo ljudem predstaviti ulično hrano.

Ulična hrana ni tako imenovana hitra hrana (fast food), čeprav mora biti hitro pripravljena. Osnovna razlika med ulično in hitro hrano je v tem, da je hitra hrana pripravljena iz vnaprej predpripravljenih sestavin, ulična hrana pa iz svežih sestavin, ki ne potrebujejo veliko toplotne obdelave. In je zato toliko bolj okusna. Sploh, ker jo je treba pojesti takoj. Med hojo po ulicah ali sedeč ob plastični mizici. Izkušnja, ki je ne kaže zamuditi.