Potovalni agent je skrbno preveril vse možne variante in nama predlagal polet z Dunaja preko Züricha do našega cilja Hurgade. Dan pred odhodom na Dunaj sva z možem opravila koronatest in oba sva bila negativna. Potrdilo, ki je v teh časih skorajda bolj pomembno kot potni list, vsaj tako sva bila z možem prepričana, sva skrbno shranila v pričakovanju strogih preverjanj pri obmejnih državnih organih. Vendar ni bilo tako, kot sva pričakovala. Na mejnem prehodu v Šentilju, v hotelu na Dunaju in naslednji dan na letališču ni nihče zahteval potrdila o testiranju. Prav tako ne v letalih družb Austrian Airlines in Swiss Air na letih v Zürich in Hurgado.
Šele na letališču v Hurgadi (kjer sva z možem bivala od 20 septembra do 8. oktobra), je stevardesa Swiss Aira sporočila, da lahko letalo zapustijo samo potniki s potrjenim negativnim testom na koronavirus. Bila sem zelo presenečena, kajti vsaj polovica potnikov v letalu tega testa ni imela. Morali so ga opraviti na letališču, cena posameznega testiranja je bila 30 dolarjev. Pozitivni potniki so morali v karanteno, ki je praviloma v hotelu, v katerega so bili namenjeni. In ni tako zelo stroga. Tako sem opazila, da so v našem hotelu nekaterim gostom prinašali hrano in pijačo v sobo. Med kopanjem, morje je imelo prijetnih 28 stopinj Celzija, zrak celo 37, sem naključno ujela pogovor dveh ruskih turistk, ki sta ugotavljali, da je karantena pravzaprav prijetna. Seveda sem takoj odplavala daleč stran od njiju.
Bog, pomagaj in mesto propadlih investicij
V Hurgadi tako v odprtih kot v zaprtih prostorih nihče ne nosi maske, še manj pa se upošteva varnostna razdalja. Ljudje živijo tako, kot smo mi pred izbruhom novega koronavirusa. Tudi evropski turisti z zadovoljstvom prevzamejo njihov življenjski slog in si tako oddahnejo od strogih omejitev, ki veljajo v njihovih državah. Z možem sva z masko na obrazih vzbujala začudenje in pomilovalne poglede med domačini in turisti. Egipta drugi val korone (pred enim mescem) še ni dosegel, so nas prepričevali domačini. Predsednik države, general Al Sisi, in drugi člani vlade se v nasprotju z državljani v javnosti vedejo zelo odgovorno, na sejah vlade upoštevajo varnostno razdaljo in nosijo maske. To zahtevajo tudi od zaposlenih v državnih službah in storitvenih dejavnostih, kot so turizem, trgovina, promet in drugo. Na vprašanje, zakaj ne nosijo mask, so domačini nonšalantno odgovarjali: "Pozabljate, da smo potomci faraonov in nam nihče ne bo ukazoval." Ali pa so se uzrli v nebo in se zahvalili vsemogočnemu bogu za varstvo pred virusom.
Turistov v Hurgadi v času našega bivanja ni bilo malo, kot bi zaradi krize pričakovali, se je pa močno spremenila njihova struktura. Sedaj prevladujejo predvsem domači turisti, Mesri, kot imenujejo prebivalci Egipta sami sebe, državo pa Meser. Tuji turisti prihajajo predvsem iz vzhodne Evrope (Rusija, Ukrajina, Češka, Poljska). Veliko je tudi turistov iz Srbije, kajti letala Air Serbie redno letijo iz Beograda, brez kakršnihkoli testiranj potnikov. Turistov iz zahodne Evrope je precej manj. Pred koronakrizo so na letališču v Hurgadi skorajda v gosjem redu pristajala letala iz EU, sedaj pristanejo kvečjemu tri na dan.
Kriza v turizmu je velika in Hurgada se spreminja v mesto propadlih investicij. Žalosten je pogled na nedokončane turistične objekte, kot so luksuzni hoteli, apartmajska naselja in privatne vile, ki počasi propadajo, ker ni denarja za njihovo dokončanje. Že zgrajene elitne vile z zasebnimi plažami samevajo in investitorji jih ponujajo po polovičnih cenah. Temu primerno so se zmanjšale plače zaposlenih v turizmu, čeprav tudi pred krizo niso bile visoke. Sedaj znašajo borih 80 do 100 evrov ali pa še manj. Zato so zaposleni zelo hvaležni za vsako napitnino, ki jo prejmejo od gostov. Kot svetel primer so uslužbenci našega hotela navedli hotelsko verigo Albatros, katere lastnik živi v Švici in svojim zaposlenim kljub krizi ni znižal plač. Na to, da bi država kakorkoli pomagala turizmu v časih koronakrize, prebivalci Egipta ne morejo računati. Vlada generala Al Sisija je prav tako ukinila subvencije za hrano in bencin za najbolj revne sloje prebivalstva ter si s tem odlokom ustvarila veliko nasprotnikov.
Posebno dramo doživljajo taksisti, saj nimajo strank, čeprav so močno znižali cene. Tako za približno enako razdaljo, kot je iz centra Maribora do Peker, računajo bore tri evre. Taksiji ves čas vozijo po Hurgadi, glasno hupajo in potnike dobesedno prisiljujejo, naj sedejo v njihovo vozilo. V svojih taksijih razstavljajo tudi verske simbole, zlasti pripadniki koptske cerkve, ki v pretežno muslimanski državi še bolj poudarjajo svojo katoliško vero.
Če težko živijo ljudje, še težje živijo živali. Zato je postala že rutina, da sva z možem na večernih sprehodih po središču Hurgade krmila potepuške pse in mačke. Hkrati sva dajala napitnino lastnikom kamel, da so prizanesljiveje ravnali z njimi, čeprav jih nisva jezdila ali se z njimi fotografirala. Preprosto se ti živali zasmilijo.
V Egiptu je najbolj popularen šport nogomet, in to še iz časov predsednika Naserja. Takrat sta bila v Kairu ustanovljena dva nogometna kluba, Al Ahli in Al Zamalek, njuno rivalstvo je podobno derbijem med Partizanom in Crveno zvezdo v času Titove Jugoslavije. Nacionalna televizija ima poseben kanal, ki v živo prenaša tekme egiptovske prve lige, in gledanje teh tekem je zares pravi užitek. Sedaj tudi nogometaši v Egiptu nastopajo pred praznimi tribunami. To, kar je treba posebej izpostaviti, so njihova velika požrtvovalnost, srčnost in ekipni duh, ki ga igralci izkazujejo na vsaki tekmi. Zelo zanimivi so tudi TV- komentatorji, ki se odlikujejo po duhovitem in prisrčnem opisovanju dogodkov na igriščih. Tako komentirajo poteze posameznih igralcev: "O, ti fant, kje pa imaš noge? A streljaš v nebesa ali kaj! Si ponoči bedel in zdaj spiš na igrišču?" Neki komentator je v šali pripomnil, da na VIP-tribuni sedi menedžer Mohameda Salaha, egiptovskega nogometnega idola, zato bodo igralci brez dvoma na tekmi dali vse od sebe.
O, Slovenija? O, Maribor!
Med vikendom so življenje v našem hotelu prijetno popestrili igralci nogometnega kluba Asuan, ki so prišli v Hurgado odigrat tekmo prve egiptovske lige. Oblečeni v modre uniforme, kar je zaščitna barva njihovega kluba, so se vedli zelo disciplinirano in bili pripravljeni na pogovor s svojimi pristaši. V njihovem obnašanju ni bilo nič zvezdniškega ali narejenega. Ko sva z možem nekaj igralcev zaprosila za skupno fotografijo, so z veseljem pozirali. Vsi so bili brez mask, čeprav so zatrdili, da se pred vsako tekmo testirajo. Eden izmed nogometašev (na posnetku stoji na moji levi), me je vprašal, od kod prihajam. Ko sem povedala, da iz Slovenije, sem bila pripravljena na običajen odziv na Bližnjem vzhodu: "Oooo, Slovenija ..." Hkrati pa natančno veš, da sogovornik nima pojma, katera država je to, vendar iz vljudnosti to prikrije. Skratka, Slovenija je na Bližnjem vzhodu bolj ali manj neznanka in zagotovo ni ciljna država beguncev z Bližnjega vzhoda ...
Moj sogovornik Solomon Mensah, nogometaš iz Gane, ki igra za Asuan, pa me je v celoti presenetil. Takoj je namreč dejal: "O, Slovenija - Maribor!" Kako, a poznate nogometni klub Maribor, sem ga presenečeno in nejeverno vprašala. "Seveda, vsi poznamo mariborski klub!" Natančno mi je naštel vse evropske dosežke NK Maribora! Hkrati me je očaral s svojo izjavo, da je igrati v tako uglednem klubu, kot je Maribor, velika čast za vsakega nogometaša. In zaključil: "Nogomet je moje življenje! Zelo rad bi nekoč zaigral v Sloveniji ..."
Srečanje z nogometašem Solomonom Mensahom me je spomnilo na pripetljaj v Dubaju oziroma sosednjem emiratu Šarjahu na predlansko silvestrovo. V hotelskem dvigalu smo se naključno srečali s športno oblečenim mlajšim moški aziatskega videza, ki se nam je predstavil kot strokovni sodelavec nogometnega kluba Astana iz Kazahstana. Ko smo mu povedali, da prihajamo iz Slovenije, sem zopet pričakovala mlačen odziv, češ, kje pa je ta država. Toda naš sogovornik je v trenutku izstrelil: "Maribor, Zahovič!" Navdušenje našega sogovornika je bilo popolno, ko je izvedel, da v tem mestu živimo tudi mi. Naslednji dan smo iskali primerno mizo za zajtrk, kar je bila v prenapolnjenem hotelu zelo zahtevna naloga. Takrat nam je pomahal sogovornik iz Astane, za nas je rezerviral mizo in zaklical: "Slovenija, Zahovič, Maribor!"
Islamizacija na pohodu
Naš hotel v Hurgadi, Samra Bay, je bil zlasti za vikende napolnjen z egiptovskimi gosti, zato sem lahko v celoti opazovala življenje in dinamiko sodobnih egiptovskih družin. Žal moram ugotoviti, kar ne velja samo za Egipt, ampak za vse države Bližnjega vzhoda, da je islamizacija na pohodu in v celoti spreminja življenja - predvsem žensk. V času moje mladosti so bile na primer v Egiptu ali Siriji le redke ženske pokrite, in še to v glavnem starejše. Sedaj je v teh državah pokrita večina deklet in žena. Stopnja pokritosti je različna: od pokrivanja glave do celotne pokritosti telesa, tudi obraza. Kljub temu se veliko deklet in žena kopa v bazenih in morju, nekatere so tudi odlične plavalke. Svetovne športne korporacije, kot sta Adidas in Nike, so takoj odkrile veliko tržno nišo in proizvajajo kopalke, ki pokrivajo glavo in telo, saj naj ne bi ovirale plavalk. Ko ženske zapustijo vodo, se seveda ne morejo preobleči, zato sušijo kopalke na svojem telesu, in resnično ne vem, kako si ob tem zaščitijo kožo. Še huje je, če si s šalom pokrivajo tudi obraz in potem vse skupaj sušijo na soncu. Medtem pa moški uživajo v povsem moderni opremi in še bolj poudarjajo kontrast s svojimi zakritimi soprogami.
Turistke, predvsem iz vzhodne Evrope, v svojih izzivalnih kopalkah, tangicah, seveda izzivajo ženske v "pokritih kopalkah", ki jim namenjajo vzvišene in na trenutke sovražne poglede. Trk dveh kultur bi lahko rekli. Čeprav sem v Večeru pred dnevi zasledila sliko tržnice iz 50. let prejšnjega stoletja: vse prodajalke, verjetno kmetice iz okolice Maribora, nosijo na glavi ruto. Spominjam se svojega otroštva in stare mame, ki je bila vedno pokrita z ruto in nikoli ni nosila kratkih rokavov, tudi v najhujši pripeki ne. Ko sva odhajali skupaj na morje, je sedela na soncu v obleki z dolgimi rokavi, in zares si ne morem predstavljati, da bi svojo babico videla v kopalkah, kot vidijo moji vnuki mene. Na plaži v Hurgadi sem opazovala ganljiv prizor, ko so vnuki želeli svojo povsem pokrito babico odpeljati v morje. Najprej so v vodo odnesli stol, na katerega je babica lahko sedla, in ji potem pomagali na poti v vodo.
Ženske v Egiptu izginjajo iz javnih služb. V našem hotelu ni bilo niti ene zaposlene ženske, niti v recepciji ne, kjer ponavadi v drugih hotelih še delajo. So pa v animacijskih skupinah zaposlena dekleta iz vzhodne Evrope, predvsem iz Rusije, Ukrajine, Češke in Poljske.
V čase Omarja Šarifa
V Egiptu zelo rada gledam program državne televizije z naslovom Klasik. V njem prikazujejo starejše filme, iz 60. do 80. let prejšnjega stoletja. Takrat je bil Egipt središče arabskega glamurja, z množico popularnih pevcev in filmskih igralcev. Nekateri so postali tudi svetovno znani, kot sta Omar Šarif in njegova žena Faten Hamama. To so bili zlati časi egiptovskih žensk, ki so uživale v življenju in hodile po ulici samozavestno in nepokrite. Predsednik Naser je zelo vzpodbujal enakopravnost žensk, tudi njegova žena je imela pomembno mesto v javnem življenju države.
Je pa zanimivo, da na arabskih televizijah prevladujejo komentatorke in so skoraj povsem izrinile moške voditelje. Vse so lepotice in ekstremno naličene, s postavami, ki ne vzbujajo nobenega dvoma o njihovem načinu življenja. Pravzaprav je lepotna operacija nekakšen pogoj, da lahko kot voditeljica nastopaš na arabskih televizijah. In tako gledaš komentatorke, vse po enakem vzorcu, lahko bi rekla, da so vse produkt istega lepotnega kirurga: pravilen nos, napete ustnice, privzdignjene ličnice in napeta koža na obrazu. Pokritih voditeljic ni veliko, morda na nekaterih televizijah, kot na primer v Savdski Arabiji. Tukaj je pokrivanje žensk pripeljalo do absurda, saj denimo moderno oblečen napovedovalec predstavlja udeleženke okrogle mize, vse doktorice znanosti in vse s povsem zakritimi obrazi.
Vrnitev v Slovenijo je potekala mirno in urejeno - proti vsem pričakovanjem. Naš potovalni agent nam je poslal naslov laboratorija, katerega teste priznava EU. Treba je namreč vedeti, da pri testiranju lahko prihaja do raznih mahinacij in podkupovanj, zlasti v državah zunaj EU. Tudi v Hurgadi je eden izmed testirancev skušal podkupiti državno uslužbenko z zajetno vsoto, vendar ga je ostro zavrnila. Najin test je bil negativen. Bilo bi zares nenavadno, če bi bil rezultat po vseh preventivnih ukrepih, neprestanem nošenju maske, umivanju rok in razkuževanju drugačen.
Na letališču v Hurgadi in kasneje v letalu Swiss Aira nihče ni od nas zahteval testnih izvidov. Po moji oceni večina potnikov v velikem jumbo jetu ni bila testirana. Tudi po pristanku v Zürichu ni bilo nobene kontrole. Enako, brez koronatesta, smo vstopili v letalo Austrian Airlines proti Dunaju. Tudi dunajsko letališče smo zapustili brez kakršnekoli kontrole in prespali v bližnjem hotelu. Naslednji dan, na poti domov, nas ni nihče zaustavil v Šentilju in v domače Pekre smo iz Hurgade prispeli, ne da bi nas kdorkoli preveril, ali smo okuženi ... Nekaj dni po našem prihodu je Slovenija razglasila epidemijo.
