Redna telesna vadba ima številne koristne učinke, vključno z močnejšimi mišicami, manjšim tveganjem za bolezni in boljšim duševnim zdravjem. Toda nedavne študije - povzema jih Nils Niederstrasser, višji predavatelj na oddelku za psihologijo z Univerze v Portsmouthu - kažejo, da utegne imeti telesna vadba še en koristni učinek: zaradi nje morda lažje prenašamo bolečine. Študija, objavljena v reviji PLOS One, je namreč pokazala, da imajo ljudje, ki redno telovadijo, višjo toleranco za bolečino kot tisti, ki niso telesno aktivni.
Ledeni test
Raziskovalci so v okviru svoje študije uporabili podatke o 10.732 udeležencih študije Tromso, obsežne študije o zdravju in boleznih prebivalcev norveškega mesta Tromso. Udeleženci študije so bili stari od 30 do 87 let, malo več kot polovica je bila žensk. Vsakega udeleženca so testirali dvakrat - na začetku raziskave in osem let pozneje. V okviru vsakega ocenjevanja so odgovorili na vprašanja o ravneh svoje telesne aktivnosti in opravili tako imenovani ledeni test. Gre za metodo, ki jo raziskovalci pogosto uporabljajo za izzivanje bolečine v laboratorijskih razmerah. Udeleženci morajo potisniti roko v ledeno mrzlo vodo (s temperaturo tri stopinje Celzija) in jo v njej držati toliko časa, kolikor lahko. Dlje ko lahko držijo roko v vodi, višja je njihova toleranca za bolečino.
Telesna vadba lahko spremeni naš odnos do bolečine.
Raziskovalci so ugotovili, da bolj telesno aktivni kot so bili udeleženci, dlje časa so lahko držali roko v vodi. Pravzaprav so lahko tisti, ki so veljali za zelo aktivne, roko v ledeni vodi v povprečju držali 115,7 sekunde, najmanj aktivni pa 99,4 sekunde. Raziskovalci so hkrati ugotovili, da so soudeleženci študije, ki so ostali enako aktivni ali so postali še bolj aktivni, na drugem testu v povprečju odrezali še bolje v primerjavi s tistimi, ki so ostali neaktivni.
Je pa treba omeniti, da so v osmih letih med obema testoma v povprečju vsi udeleženci postali manj tolerantni za bolečino. To je veljalo za vse udeležence - od največjih lenuhov do vnetih maratoncev. Toda aktivni udeleženci so imeli kljub temu še vedno višjo toleranco za bolečino kot neaktivni. Zakaj so ljudje sčasoma postali manj tolerantni za bolečino, ni jasno. To bi morda lahko pripisali staranju. Kljub temu je pri interpretiranju ugotovitev študije nujna določena mera previdnosti. Ocenjevanje telesne aktivnosti na podlagi samoocenjevanja je zapletena stvar, saj bi lahko nekateri udeleženci poročali, da so bolj telesno aktivni, kot so v resnici. Včasih se tudi ne spomnijo, v kakšni meri so bili telesno aktivni, zato podatki, ki jih navedejo, morda niso povsem točni.
Raziskovalci so udeležence študije povprašali tudi po tem, v kakšni meri so bili telesno aktivni v preteklih dvanajst mesecih, kar pomeni, da niso pridobili podatkov za preostalih sedem let med obema testoma. To pomeni, da so bili nekateri udeleženci opredeljeni za neaktivne, čeprav so se sedem let od osmih intenzivno ukvarjali s kakšnim športom. Ti primeri bi lahko popačili rezultate študije in vodili k njihovi napačni interpretaciji. Ta študija je vseeno ena od mnogih, v okviru katerih se je izkazalo, da telesna aktivnost prispeva k višji toleranci za bolečino.
Telesna vadba in bolečina
Spričo teh ugotovitev se zastavlja vprašanje, zakaj in na kakšen način telesna aktivnost vpliva na toleranco za bolečino. Čeprav se raziskovalcem zdi, da vedo, posledica česa bi lahko bila ta povezava, pa o tem še vedno nimajo popolne predstave. Ena od možnih razlag za to povezavo bi lahko bile fiziološke spremembe, ki se dogajajo po telesni vadbi, kot je na primer hipoalgezija (občutek manjše bolečine). Ta se v bistvu nanaša na zmanjšanje bolečine in občutljivost, o kateri ljudje poročajo med telesno vadbo in po njej. Dober primer tega je "tekaška ekstaza". Gre za kratkotrajen občutek blaženosti, ki nastopi po koncu intenzivne vadbe, ko začne telo sproščate svoje lastne opioide, poimenovane endorfini. Ti hormoni se vežejo na iste receptorje kot opioidi in imajo enak učinek na zmanjšanje bolečine.
Toda endorfini so le del vse čarovnije, ki se skriva za tekaško ekstazo. Raziskave namigujejo, da ima endokanabinoidni sistem podoben učinek po telesni aktivnosti. Ta sistem je obsežna mreža celičnega signaliziranja, sestavljena pretežno iz endokanabinoidov in njihovih receptorjev. To so nevrotransmiterji, ki jih proizvaja telo in ki sodelujejo pri mnogih procesih, vključno z reguliranjem spanca, apetita in razpoloženja. Raziskave hkrati namigujejo, da lahko po njihovi zaslugi bolje prenašamo bolečino.
Študije so pokazale, da se med telesno vadbo zviša raven endokanabinoidov, zaradi česar se najverjetneje poveča tudi naša toleranca za bolečino. Toda bolečina ni izključno fiziološki fenomen. Je izkušnja in je kot taka odvisna tako od naše psihologije kot od naše fiziologije. Lahko bi tudi rekli, da že telesna vadba sama povzroča določeno raven bolečine - od zabadanja in bolečin v mišicah do pekočega občutka, ki nas preplavi, ko se na primer trudimo narediti še zadnjo skleco. Zaradi tega lahko telesna vadba spremeni naš odnos do bolečine. Z izpostavljanjem tem neprijetnim izkušnjam med vadbo se krepi naša vzdržljivost - naša sposobnost funkcioniranja v stresnih situacijah, kot je na primer bolečina.
Z redno telesno aktivnostjo lažje premagamo strah pred bolečino in gibanjem, hkrati pa smo po njeni zaslugi bolje pripravljeni na prenašanje bolečine. Nobeno presenečenje ni, da so mnoge od teh tehnik osnova različnih pristopov k obvladovanju bolečin. Čeprav glede tega obstaja še veliko odprtih vprašanj, nas je ta raziskava znova opomnila, kako koristna je telesna vadba za nas in da lahko prispeva tudi k obvladovanju kroničnih bolečin.
Telesno aktivni so bolj odporni
Telesna aktivnost lahko prispeva tudi k povečanju lastne učinkovitosti - našega prepričanja, da lahko kljub bolečinam počnemo določene stvari. Telesna aktivnost hkrati izboljšuje naše razpoloženje, zaradi česar smo bolj odporni na bolečino. Z njo se lahko tudi naučimo odmisliti bolečino. To nam lahko uspe denimo tako, da med tekom poslušamo glasbo.
