Postanki hvaležnosti

Da se vse v življenju zgodi z razlogom in je v vsaki slabi stvari vedno drobec dobrega, se znamo (po)tolažiti predvsem, kadar nas doleti kaj slabega ali vsaj nepričakovanega, nenačrtovanega, kar od nas terja drugačne prilagoditve, odstope od rutin, reorganizacijo navad. Tako si dopovedujem, da je tudi poškodba kolena, ki jo zdravim že dva meseca od zadnjega smučanja, utemeljena z razlogi - da je nekakšno sporočilo o nujnosti rahle, četudi prisilne zaustavitve in signal, ki kliče k vsaj delni umiritvi. Morda je sicer preprosto nauk, le ena od šol, ki nekaj stane, in se počasi moram sprijazniti z večjo občutljivostjo in krhkostjo v letih, ki kljub tendenci, da bi se oklepala na videz neminljivega in predvsem lahkotnega poplesavanja mladosti, vseeno niso več rosna mladost. Zdaj moram potemtakem sprejeti, da vsi deli telesa v vsakem trenutku dneva ne morejo več slediti ritmu glave, ki pri meni vsakič skuša riniti intenzivno in dinamično ter je pogosto preveč sunkovit in navit.
Ne da bi po prisilnem zastoju v gibanju skušala objokovati slovo od mladosti in bi bilo soočenje s srednjimi leti nenaden šokanten uvid, a vendarle poškodbe, še bolj pa bolezni, tako svojcev kot lastne, silijo k razmišljanju. Vsaj malo obrnejo ustaljene fokuse in deloma prevetrijo tokove mišljenja in delovanja. Nenadoma uvidiš, na kako tanki nitki v resnici visijo reči, kako se utečeno presenetljivo zlahka spremeni v nedosegljivo, kako se na videz zapečatene prioritete nenadoma morajo znova razporediti in začrtati.
Ta traktat ne skuša biti zatežen razmislek o hudo modrih spoznanjih, ki nam jih vsem prinašajo osebni in družbeni pripetljaji in doživljaji ali kar dozorevanje samo. Vsakega kdaj preveva občutek zmagoslavja v spoznavanjih sebe in drugih, ko se nam naenkrat zazdi, da smo si v navideznem trenutku razsvetljenja čisto zares oplemenitili pamet. Te vrstice so bolj poskus pretresanja, kako se zaganjamo in ustavljamo, kaj vidimo kot pomembno in kaj se nam na novo odstre na lestvici pomembnega. Da se moramo prav vsakič, ko se ni treba soočiti z res grozljivo težkimi rečmi, znova uščipniti in občutiti predvsem neizmerno hvaležnost za vse, kar imamo, za vse, kar se nam zgodi dobrega, in ker nam je dobro. Verjetno nas vse bolj ali manj zanaša v samopomilovanja, smiljenja samim sebi, odvisno od sprejemanja življenja na sploh, vedrine, ki jo nosimo v sebi ali pač ne. Vseeno se mi zdi, da moramo vedno iskati prelome in odmike od te najbolj impulzivne težnje žrtvenih poz.
Da lahko vidim pozitivno in v vsej nepotrpežljivosti zdravljenja poškodbe, ki res ni nič več kot to, najdem razloge za svetle poglede, mi je v veliki meri pripomogla redna praksa joge. In prav jogo v omejenem gibanju najbolj pogrešam, z vso silo, sleherni večer, sleherno jutro. Postala je moj sestavni del, čeprav sem sprva imela do joge precejšnje zadržke, morebiti celo predsodke, predvsem pa popolnoma napačno predstavo tako o fizičnih sestavinah vadbe kot njenih psihičnih učinkih. Kako zgrešeno nepoznavanje in kakšni aroganca in ignoranca pred spoznavanjem, sem ugotovila sčasoma, ko se je joga vkomponirala vame bolj kot kakršnakoli druga oblika rednega gibanja doslej. Mirnost, ki jo prinaša redna praksa, disciplina, a ne utrujajoča ali naporna, notranje ravnotežje, neomajno zasidran občutek zavedanja, da bo vse v redu, da nič, karkoli že se je in bo zgodilo, ni usodno, ker je vse na neki način obvladljivo, odsotnost strahu, samozaupanje, vera vase in v dobro na sploh ... Vse to sem uspela odkriti prek joge, sčasoma, mehko, brez načrtnih prisil ali pričakovanj.
Morda ugotavljanje, da se vse zgodi z razlogom, konec koncev ne sovpade le s slabimi rečmi in ne deluje nujno le kot tolažba, kot sem zastavila v izhodišču. Zdaj, ko si koleno skušam spraviti nazaj v pogon s kolesarjenjem v fitnesu, ki je bolj prisila kot izbira in ni primarni prostor, v katerem bi se udomačila, težim k čimprejšnjemu povratku k jogi. Spravljivo in potrpežljivo. Hvaležno za vsak napredek, za mobilnost, ki jo jemljemo za preveč logično in za vedno dano, pa tudi na sploh, za vse postanke hvaležnosti.