Matic Sever
Morda ni toliko znano, da tudi pri nas rastejo potonike povsem divje v naravi in so zelnate rastline z največjimi cvetovi pri nas. Če bomo v divjini našli le rožnate enostavne cvetove, pa se na vrtu veselimo tudi drugih barv in tudi močno polnjenih cvetov. To so stare vrtne rastline, ki so v zadnjih letih doživele pravi preporod s popularizacijo v obliki rezanega cvetja, temu pa je sledilo tudi povpraševanje po sadikah za sajenje na vrtu. Gojimo predvsem tri skupine potonik.
Zelnate potonike (Paeonia lactiflora in druge)
Zelnate potonike so pogoste okrasne vrtne trajnice, ki med zelnatimi trajnicami zmagujejo v dolgoživosti, saj lahko na istem mestu brez presajanja rastejo več desetletij. V tleh imajo podložno oblikovane gomolje, iz katerih vsako leto zrastejo novi poganjki. Dosežejo višino približno od 60 do 100 centimetrov, glede rastišča pa niso posebno zahtevne. Najbolje uspevajo na sončni legi in v hranilnih, dobro odcednih tleh.
Lesnate potonike (Paeonia suffruticosa)
Te potonike so majhni do srednje veliki listopadni grmi. Potrebujejo globoka, dobro odcedna in zmerno vlažna tla. Uspevajo na sončnih do delno senčnih legah. Če imajo na voljo dovolj vlage, lahko prenesejo več sonca in vročine. Vendar pa se njihove potrebe po vlagi zmanjšajo, če so posajene v delni ali rahli senci. So srednje velike, košate, pokončne grmovnice, ki dosežejo višino od 1 metra do 2 metrov in širino od 1,5 do 2,5 metra. Njihovo lubje je svetlo rjavo, veje pa pokončne do razprte. Listi so dolgopecljati, globoko pernato deljeni (15-25 centimetrov), z rahlo nazobčanim robom. Mladi listi so temno rdeči do roza-rdeči, pozneje pa postanejo zgoraj temno zeleni, spodaj pa svetlo sivo-zeleni do modro-zeleni. Lesnate potonike cvetijo v maju, če pa je pomlad topla, začnejo že v aprilu. Ena od možnih glavnih težav je odpadanje cvetnih popkov. Razlogi za to so lahko neustrezna zemlja, premladi grmi, preveč osenčena rastišča ali prepih. Pozna pomladna pozeba je lahko prav tako glavni krivec.
Itoh hibridi
To je posebna skupina potonik, ki so križanci med lesnatimi in zelnatimi potonikami. To pomeni, da združujejo lastnosti tako zelnatih kot tudi lesnatih potonik. Rastejo podobno kot lesnate potonike, vendar se obnašajo drugače po rezanju. Jeseni, oziroma do zime, nadzemni del odmre, nato pa drugo leto ponovno požene, kar pomeni, da so delno zelnate in delno lesnate. Stebla so olesenela le pri tleh, do višine največ nekaj centimetrov, ostali deli pa so zelnati.
Cvetovi itoh potonik so čudoviti in ponujajo večjo pestrost odtenkov in barvnih kombinacij kot same zelnate potonike in zato pritegnejo veliko pozornosti ljubiteljskih vrtnarjev. Po cvetenju je priporočljivo odrezati odcvetele cvetove, da spodbudimo druge brste, da odženejo nov cvetni nastavek. Itoh potonike so na voljo v različnih barvah, vključno z rumeno, oranžno, rožnato, belo in rdečo. Večina jih ima barvno pego na dnu cvetnih listov, kar so prevzele po lesnatih potonikah.
Še nekaj o sajenju in gnojenju
Potonike je najbolje saditi septembra ali oktobra, spomladi pa predvsem kot že ukoreninjene sadike in še to, če le gre, v zgodnji fazi, ko poganjki še niso polno razviti. Tudi kasneje rezultati ne bodo slabi, le paziti moramo, da jih redno zalivamo, če ni dovolj dežja. Včasih se zgodi, da sadika še ni tako močna, da bi podprla nastavljene cvetne popke in se ti lahko zasušijo, a naj vas nič ne skrbi, do naslednjega leta si bo nabrala dovolj moči in bo lepo zacvetela.
Za razvoj bujnih cvetov priporočam gnojenje dvakrat na sezono, najprej preden potonike poženejo (med marcem in aprilom) in še enkrat takoj po končanem obdobju cvetenja. Na območjih, kjer so tla dobra, pa smo lahko priča bogatemu cvetenju potonik iz leta v leto brez kakršnegakoli dognojevanja.
Za razvoj bujnih cvetov je priporočljivo gnojenje dvakrat na sezono.
Potonike lahko razmnožujemo na različne načine, vključno s setvijo in vegetativnimi metodami. Pri sortah se običajno zatečemo k vegetativnemu razmnoževanju, saj semena ne dajo potomstva, ki bi bilo enako staršem. Na tem mestu je treba omeniti še eno posebnost zelnatih potonik. Za te velja, da slabo prenašajo presajanje in razsajanje. Izkušnje so sicer različne, saj nekaterim normalno zacvetijo že prvo leto po presajanju, poznamo pa tudi primere, ko potonika po presajanju ni zacvetela več kot pet let.
Potonike v vazi
Ker si marsikdo potonike posadi za bogatenje šopkov, si na hitro poglejmo, kako ohraniti sveže potonike kar se da dolgo. Odrežemo poganjke s cvetovi, ki so ravno v fazi razvijanja cvetnih listov, a se popek še ni razprl. Povedano drugače, ko so cvetne glavice že nekoliko mehkejše in razkrivajo barvo cvetnih listov. Pazimo, da v vazi spodnji listi niso v stiku z vodo in da vodo redno menjamo. Če jih bomo imeli v hladnejšem prostoru, bodo vzdržale nekaj dni več kot v toplejšem.
