Pred dobrimi sto leti: "Maribor potrebuje novo kopališče kot riba vodo"

Že od nekdaj so se Mariborčani ob vročih poletnih dnevih hladili nad mestom, v in pod mestom, na desnem ali levem bregu sicer mrzle Drave. Poleg odprtih obdravskih kopališč pa je tudi Maribor, kot druga srednjeveška mesta, imel zaprta kopališča v samem mestu. Ta so od samega začetka bila namenjena takratnim higienskim potrebam in šele v zadnjem času za rekreacijo in šport.
Zaradi vedno hladne in deroče Drave se rečna obdravska kopališča niso nikoli uveljavila ali bila dolgo v uporabi. V drugi polovici 19. stoletja je bilo na desnem bregu Drave v bližini lesenega mostu dravsko vojaško kopališče, ki je pozneje služilo tudi občanom. To "staro dravsko kopališče so odnesli valovi Drave".

Kopališče pri Katri

Na desnem delu Drave je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nastalo zasebno studenško kopališče pri Katri. Mariborski večernik Jutra je leta 1929 o tem kopališču zapisal: "Ker Maribor res nima primernega in dostojnega kopališča, ne kaže drugega, kakor se posluževati najbližjega privatnega obalnega kopališča, katero je zgradila gostilničarka g. Katrca Štehlikova v Studencih. Pičle pol urice iz sredine mesta greš čez dravsko brv ob prijetnem hladu tik Drave, kjer žubore številni studenčki, od katerih imajo Studenci svoje ime. Potem kreneš malo navkreber do cerkvice sv. Jožefa ter se držiš toka Drave. V prijetni senci dospeš kaj kmalu do kopališča. Tu so sončne in tuš kopeli; zelo plitva Drava te vabi v svoj objem. Avtobus proga je podaljšana do gostilne 'pri Katri'. Pri novem obalnem kopališču je tudi buffet z jedili in brezalkoholnimi pijačami."

Käferjevo kopališče

Tudi na levem bregu Drave je za potrebe meščanov že leta 1887 mestna občina pripravila kopališče v bližini studeniške brvi. To Käferjevo kopališče je delovalo vse do začetka okupacije leta 1941, vendar od leta 1929 le za sončenje in prhanje, ker je bilo kopanje prepovedano, saj so takrat nad kopališčem v Dravo speljali mestno kanalizacijo.
Po odprtju kopališča na Mariborskem otoku se je bolj zahodno razvilo prosto kopališče ob Schmidererjevem posestvu pod Koroško cesto, v katerem so se po poročanju takratnih časopisov "zbirali vsi oni, ki so demonstrativno prezirali otok iz različnih vzrokov: drage vstopnine, mondenosti itd. Ob nedeljah je bilo včasih tudi nad tisoč kopalcev. Skoraj bi človek mislil, da je to mariborski Lido."

Kristianovo kopališče

Vzhodno od vodnega stolpa pa je bilo nekoč javno Kristianovo kopališče, ki je delovalo v podobnih pogojih in je povsem izginilo šele po uničujočih zavezniških bombnih napadih med svetovno vojno. Zdaj nastaja v njegovi okolici nova mestna plaža na terasi Mariboxa.
Po drugi svetovni vojni pa je v petdesetih letih na takrat še neurejenem levem bregu Drave nastalo divje kopališče, ki se ga spominjajo starejši občani in so ga zaznamovali posnetki naših takratnih fotografov.

Otok sredi Drave

Prostorski in komunalni razvoj Maribora je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pripeljal do ugotovitve, da takratna obstoječa kopališča iz higiensko-sanitarnih in prostorskih razlogov ne ustrezajo in niso primerna za prebivalstvo in da Maribor potrebuje "novo kopališče kot riba vodo", saj je bil Maribor središče samostojne oblasti in je njegov položaj glavnega deželnega mesta zahteval novo sodobno urejeno kopališče. V ta namen je mestna občina že marca 1928 med štirimi možnostmi kupila za 280.000 takratnih dinarjev v Kamnici večji otok sredi deroče Drave in začele so se burne razprave, kako naj se otok imenuje, saj so ga pred tem tudi imenovali Kačji otok, drugi Felberjev otok, nekateri so menili, naj bo Kamniški otok ali Dravski otok, vendar je slednjič mestni občinski svet na predlog Olepševalnega društva sklenil, da se ima otok imenovati Mariborski otok. Predlog takratnega vidnega mariborskega zdravnika doc. Ivana Matka, da bi ga imenovali Mariborski Lido, pa se ni uveljavil in so ga le občasno uporabljali posamezni novinarji.

Vstopnina 1 dinar, za otroke 50 par

Gradnja na novem kopališču se je začela 20. maja 1929. Poročali so, da so pri gradnji porabili 60 vagonov cementa, 800 vagonov gramoza in kamenja, 15 vagonov lesa in pet vagonov betonskega železja in pri tem prekopali 10.000 kubičnih metrov zemlje. Vsa dela so opravili takratni mariborski obrtniki. Tako je vsa betonska, zemeljska in zidarska dela opravila tvrdka ing. Šlajmer in ing. Jelenc, tesarska dela je opravila tvrdka Nassimbeni, kleparska Karba, mizarska Potočnik, pleskarska Škof, slikarska Holzinger, steklarska Kovačič, pečarska Heričko, električno napeljavo je umestilo mestno elektro podjetje pod vodstvom ravnatelja ing. Uršiča, vodovodno inštalacijo pa mestni vodovod pod vodstvom vodovodnega mojstra Czernyja. Domači mojstri so do junija 1930 zaključili delo. Številni radovedneži so si ogledovali, kako napreduje gradnja, vendar so za to morali Olepševalnemu društvu že plačati vstopnino v višini 1 dinar, otroci pa 50 par.

"Drava je premagana"

Sočasno z izgradnjo kopališča je podjetje Dravska plovba poskrbelo za novo mariborsko pridobitev, motorni čoln, ki je s krstom v Pristanu dobil ime Maribor. Ob navdušenem občinstvu je junija 1930 opravil poskusno vožnjo in na Vidov dan leta 1930 povezal Maribor s kopališčem na otoku; po naši Dravi je prvič zaživela redna rečna plovba. Takratni predhodnik Večera je zapisal: "Čoln je z veliko lahkoto odplul od brega, napravil najprej kratko vožnjo pod mostom, nato pa se obrnil in ob viharnem vzklikanju in pozdravljanju številnih opazovalcev odplul naravnost proti otoku. Tudi brv, ki povezuje Maribor in Studence, je bila polna vzhičenega ljudstva, ki je obsulo čoln s cvetjem. Valovi deroče Drave so se zaman postavljali v bran; čoln jih je gladko rezal in nemoteno plul proti svojemu cilju. Led je prebit, dolgoletne sanje Mariborčanov so se izpolnile, Drava je premagana. Motorni čoln Maribor ima motor 50 HP, je 11 m dolg, 2,25 m širok in pogreza 60 cm. Prostora je na njem za 60 oseb. Ladja porabi za vožnjo navzgor sedaj še 20 minut, od otoka do Pristana rabi samo 9 minut. Čoln je izdelala znana dunajska tvrdka Aleksander Mati, ki je usposobila prvo posadko. Ob Dravi so zgrajena tri pristanišča za pristajanje."

Kaj je nujno in kaj ne

Vendar so se v tem času že pokazale posledice ukinitve oblastne samouprave in pomena Maribora kot glavnega mesta v mariborski oblasti. Že omenjeni zdravnik doc. Ivan Matko je poslal občinskemu svetu poziv, v katerem je zapisal, "... da je izgubo na pomenu in prometu potrebno nujno in prav hitro nadomestiti in oživotvoriti novo kopališče, saj da so zrak, sonce in voda pomembni za zdravje delavstva in uspešno orožje za boj proti tuberkulozi", ki je bila takrat najbolj razširjena in nevarna bolezen. Za nadaljnji razvoj kopališča je zato predlagal, naj "... bo Mariborski otok tudi zdravstvena naprava za najširše plasti našega prebivalstva". V ta namen naj se na otoku ali na platoju ob reki zgradi hotel, ki bo služil temu namenu, zato je nujno povezati, z mostom ali brodom, otok z desnim bregom Drave. To bi olajšalo prebivalcem takrat še samostojne občine Studenci dostop do kopališča na otoku, saj se iz birokratskih vzrokov rečno pristanišče na desnem bregu Drave ni zgradilo. Dokument s temi predlogi še danes najdemo v arhivu Pokrajinskega muzeja Maribor.
Mestni občinski svet teh predlogov ni podprl, kljub temu da so bili posamezni podjetneži že pripravljeni za gradnjo hotela na otoku, ki bi ponujal tudi zdraviliške storitve, saj "mehka klima okolice nudi dovolj pogojev za razvoj klimatskega zdravilišča in pogoje za gozdno šolo (danes šola v naravi), ki jo dopolnjuje že zgrajena zdravju prikladna kopališka naprava na Mariborskem Lidu".

V slabšem stanju kot pred 90 leti

Vsi takrat širokopotezni načrti o dopolnitvi z zdravstveno dejavnostjo so tako ostali neuresničeni, Mariborski otok ni dobil mostu ali broda za povezavo z desnim bregom, prav tako niso zgradili hotela, obetavna plovba po Dravi do otoka pa po dveh sezonah ni več krila stroškov in je ta izjemno zanimiva rečna povezava postala del mariborske zgodovine. Žal pa Maribor vse do današnjega dneva ni bil sposoben izkoristiti te možnosti in Dravska vila, zasidrana na levem bregu, žalostno osamljena dokazuje to trditev. O vožnji po Dravi do otoka zato lahko le sanjamo. Kmalu zatem je Maribor dobil v palači OUZD (Okrožni urad za zaposlovanje delavcev - danes Zdravstveni dom) svoje fizikalno zdravilišče, Mariborski otok pa je ostal ljudsko kopališče vse do druge svetovne vojne in tudi pozneje med okupacijo, ko so nad otokom začeli gradnjo hidrocentrale.
Tudi po osvoboditvi pa vse do danes se razmere niso spremenile in so v samem mestu gradili kopališča, ki so bila namenjena tudi zdravstveni dejavnosti ali rekreaciji in športu: Pristan, Fontana, Tam, Habakuk, ki pa nikoli niso izpolnila velikih pričakovanj in vloženih sredstev ali pa sploh ne delujejo več. Kopališče Mariborski otok pa še stoji, kljub temu da ga je že resno načel zob časa, saj se vsa ta dolga leta skoraj ni vlagalo v obnovo ali njegovo modernizacijo in je danes v slabšem stanju, kot je bil pred 90 leti ob otvoritvi.

"Krasen kotiček sveta je to"

Neznani obiskovalec je že pred leti v predhodniku Večera zapisal: "Gospoda moja, dragi Mariborčani: krasen kotiček sveta je to. Dobrotljiva narava vam je poklonila ta biserček na Dravi. Mislim, da bi bilo treba daleč hoditi po svetu, da bi našel kje prosto letno kopališče v tako lepi legi. Morda ste Mariborčani razvajeni, toda veliko je meščanov po Evropi, ki bi vam zavidali in ki bi radi drago plačevali, samo da bi imeli takega. To je samo skromno mnenje nekoga, ki je prvič obiskal ta pravljični otok. Ljudje božji, dragi Mariborčani, stari in mladi, ali res ne veste, kaj imate tukaj. Kaj vam pa še treba čez poletje, ko imate ta prekrasni otoček. Bodite veseli in zadovoljni, da lahko zahajate sem, tako blizu naročja narave, velika dobrota je to."
S to neznančevo ugotovitvijo se strinjajo vse generacije pravih Mariborčanov, ki so živele s tem kopališčem. Pričakujemo, da bo novo mariborsko mestno vodstvo pripravilo načrte in prednostno priskrbelo sredstva za obnovo in sodobno preureditev kopališča na izjemnem Mariborskem otoku tudi z ustreznim "fizikalnim zdraviliščem", kot so to priporočali takratni zdravstveni delavci, da bo svojo stoletnico dočakal v sijaju, slavi in v uporabnosti, kot jih je imel ob otvoritvi.