Nisem član Inštituta 8. marec, sem pa podpisnik zakonodajne pobude in menim, da zapis novinarja zasluži repliko, kajti ocenjujem, da je neupravičeno podcenjujoč do predloga Inštituta in podpornikov. Glavni očitki avtorja predlogu Inštituta 8. marec so populizem, nedorečenost predloga, nepripravljenost šol, odpadna hrana, zastonj ni nič vredno …
V začetku slovenske samostojnosti je vzniknila ideja, da kar ni pedagoška dejavnost, naj gre ven iz šol. Ena od teh je bila šolska kuhinja, zato so jih ponekod ukinili in jih organizirali preko zunanjih izvajalcev. Zaradi nepedagoškosti je bila prehrana potisnjena na stranski tir, ki je pripeljal do tega, da so ponekod v šolah namestili avtomate za sendviče in priboljške, kosilo pa postalo tržna dejavnost šole.
Pred več kot desetimi leti smo v podjetju, ker sem bil zaposlen, organizirali tečaj Prava hrana za otroške možgane, ki ga je vodila gospa Maja Merlak. Organizatorji šolske prehrane so nam povedali, kako se borijo za to, da bi bila hrana čim bolj pestra, da se čim manj zavrže, in kako se spopadajo z lakoto, ki je greh v očeh učencev. Primer dobre prakse so gajbice z jabolki in kruhom, dijaki viške gimnazije so razvili in udejanjili idejo vračanja nedotaknjene malice v hladilnik, kjer je nato dostopna vsem, na internetu lahko preberete recepte učencev osnovne šole iz Prekmurja, kako porabiti star kruh … Obstaja pa Zakon o šolski prehrani in iz tega izhajajoč akcijski načrt za zmanjševanje izgub hrane in odpadne hrane, ki se pripravlja, ki pa ju zgleda novinar spregledal.
Petdeset evrov je za novinarja "bagatela" za druge bogastvo, posebno, ko pomnožimo na letno raven, pa je za nekatere skoraj cela plača. Zgodbe otrok, ki dobijo 30-50 evrov mesečno iz programa Botrstvo, v katerega je vključenih 6287 otrok (31. decembra 2022), samo potrjujejo, kako velika vsota je to, da o stiskah ne govorimo.
Res je, šole se bodo srečale z organizacijskimi, kadrovskimi, finančnimi, prostorskimi problemi …, ampak problemi so zato, da se rešujejo, ne zato, da se gledajo. Prepričan sem, da je bolj smiselno še več investirati v mlade in njihovo ozaveščanje, izobraževanje, kajti oni so nosilci dolgoročnega razvoja.
Osebno vidim brezplačno kosilo kot socialni korektor in tudi kot priložnost, da se mladi začnejo vzgajati v kulturi prehranjevanja na način, da ne bodo odvisni od hamburgerja, pice, hot doga, pomfrita, kebaba, Wolta, Glova in McDonald'sa, in se zavedati, kaj pomeni zavržena hrana. Prav otroci, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin, se doma prehranjujejo najbolj nekakovostno in tu jim lahko pomagamo, jih izobrazimo, pa ne le te, pri tem so nam lahko zgled skandinavske države, Japonska, Italija … Akcijski načrt za zmanjševanje izgub hrane in odpadne hrane ministrstva za šolstvo pa bo omogočal dodatna sredstva za ozaveščanje.
Podnebne spremembe nas silijo, da prepoznamo šolsko prehrano tudi kot orodje za spopadanje z njimi, zato se mora naš (odrasli) odnos do izobraževanja spremeniti in mu dati ustrezno družbeno veljavo, da se bo lahko spopadel z novimi izzivi.
Kultura prehranjevanja mora postati enakopraven del izobraževanja, da bomo lahko v petek ob kosilu dijakom postregli kozarec vina, kot to počno ponekod v Italiji, kjer mladino vzgajajo tudi v kulturi pitja vina.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
