(INTERVJU) Napovedali so mu, da ne bo več hodil. Tim Marovt pa vztrajno premaguje ovire in navdihuje ljudi okoli sebe

Pri dvanajstih je Tim Marovt iz Slovenskih Konjic med deskanjem na valovih utrpel hudo poškodbo hrbtenjače, ki je obetavnemu mlademu športniku sesula sanje o vrhunski karieri. Zdravniki so mu napovedali življenje na vozičku, saj se ni mogel več dvigniti na noge. Odločil se je kljubovati poškodbi in napovedim, da ne bo več hodil. S svojo izjemno energijo in strastjo športnika je začel premagovati ovire eno za drugo. Danes Tim na poti okrevanja dosega nepredstavljive cilje in motivira tako sebe kot tudi vse, ki se soočajo s težkimi življenjskimi okoliščinami. Teče maratone, nedavno je osvojil Triglav.

Od vašega vzpona na Triglav je minil dober mesec, a čestitke menda še kar prihajajo.

Bil sem presenečen, da je bil moj oziroma naš vzpon na Triglav tako opažen in da je imel toliko odziva. Ljudje v tem vidijo nekaj posebnega. Zame je namreč tek na maratonu veliko večji napor kot pa plezanje na Triglav. Sem pa zasledil informacijo, da je bil v prvih dveh tednih septembra največji obisk Triglava doslej. Mogoče sem pa k temu tudi jaz kaj pripomogel oziroma koga spodbudil. (smeh)

Zanimiva je primerjava vašega teka s plezanjem na najvišjo goro v Sloveniji, lahko pojasnite?

Vzpon na Triglav res zahteva okoli deset ur hoje, mi z ekipo smo to razdelili na dva dneva. Ob tem naporu se srčni utrip dvigne med 120 in 130 udarci na minuto. Pri teku oziroma na maratonu, kjer tečem desetkilometrske razdalje, se povzpne na 200 udarcev na minuto. Zato je to zame zahtevnejši projekt, ker med tekom ni odmora, kot si ga lahko vzameš med plezanjem po skalah. Pravzaprav gre za dva povsem različna segmenta aktivnosti.

Končno pravi Slovenec

Zakaj ste si za Triglav izbrali sredino avgusta?

Lani sem si zaželel, da bi se spopadel s Triglavom, in to sem začel planirati že v začetku leta. Ker je poleti vroče, julija in avgusta ni maratonov, tako sem lahko svoj urnik zapolnil s pripravami na Triglav. Mogoče pa je bil že čas, da postanem pravi Slovenec. (smeh)

Kakšne so bile priprave?

Zelo podobno kot za maratone, le da sem več pozornosti posvetil vzdržljivosti kot pa hitrosti. Tako sem šel večkrat na Mariborsko Pohorje. Namesto da bi tekel osem kilometrov, sem se recimo povzpel na Stolpnik, na najvišji vrh Konjiške gore.

Zdaj je vzpon na Triglav za vami, verjetno je adrenalin usahnil. Kako danes vidite ta dosežek - vaš in vaše ekipe, kaj vam kot ekstremnemu športniku pomeni?

Izkušnja je posebna. Zame je bilo prvič, da sem se tako visoko vzpenjal. Saj kot smučar sem bil že na višini 3000 metrov, ampak poleti iti v gore je bilo zanimivo in, da - adrenalinsko. Sicer me ni strah višine, tako da je bilo v skalah zelo fajn. Z mano so šli družinski člani in nekaj prijateljev. Ekipo smo strnili, kolikor se da, saj nismo hoteli delati gneče v gorah, tam morata vladati red in disciplina. Če bi nas bilo preveč, bi hitro prišlo do kakšne zmede, lahko bi sebe ali koga drugega spravili v nevarnost. Tudi zato nisem želel na veliko razglašati, da gremo na Triglav.

V ekipi je bil tudi Filip Flisar, sta prijatelja?

Res, s Filipom se poznava že ... ma skoraj vse življenje. Ko se je pripravljal na olimpijske igre, sva skupaj trenirala. Ob kavi sem mu omenil, da grem na Triglav, in je bil takoj za, da gre zraven. Tako smo se lahko družili dva dni, sicer pa se zaradi natrpanih urnikov sploh ne vidimo več.

Devet let treningi vsak dan

Kdaj ste se odločili, da teku posvetite toliko svojega časa in se preizkusite na maratonih dolžine deset kilometrov?

Devet let že treniram vsak dan. S ciljem, da bi spet lahko normalno hodil, kar je za moje okoliščine zelo zahtevna stvar. Ko sem pred dvema letoma zasledil, da bo v Slovenskih Konjicah maraton, in izvedel, da bo tam teklo tudi nekaj mojih prijateljev, sem si rekel: pa saj tudi jaz lahko prehodim vsaj pet kilometrov. Prijavil sem se in šel na start s smučarskimi palicami za oporo pri hoji. Opravil sem s to razdaljo in se ob tem dobro počutil. Ker sem pred tekmo imel štiri dni regeneracijskega počitka, sem spoznal, da sem v dobri formi. Znam si organizirati ritem, trenirati po planu, počivati, ko je treba. To mi pomaga pri napredku in motivaciji. Zatem sem si želel, da bi tekel tudi na deset kilometrov. Zdaj lahko v dobri uri in pol pokažem, kaj sem naredil, vodi me želja, da sem lahko boljši in boljši.

In to kažejo tudi rezultati?

Da. Na vsakem maratonu sem boljši. V letu dni sem rezultat izboljšal za 15 minut. V takem ritmu si želim nadaljevati. Maja letos na manchestrskem maratonu, 21. junija pa na pariškem. Ravno sem odtekel maraton v Londonu in bil za celo minuto hitrejši kot junija v Parizu.

Ste si med junijem in avgustom privoščili kaj dopusta?

Večinoma sem treniral z bratom Tijanom, ki je član smučarske A- reprezentance. Redko sem pri miru. Okej, običajno ob nedeljah, ko je dan samo za košarko in za nič drugega. (smeh)

Že v otroštvu ste se odločili za intenzivno ukvarjanje s športom, večino leta do nesreče na Havajih ste preživeli na smučkah. Kako dobro poznate svoje telo?

Že devet let sem v procesu rehabilitacije in res poznam svoje telo. Vidim, ko napredujem, vidim, kdaj je čas za počitek. Ko se forma dviga, si lahko privoščiš tudi nekaj dni počitka, a se veliko hitreje kot prej vrneš na visoko raven. Za mano je res veliko izkušenj, zato lažje treniram in lažje najdem pravi načrt za trening.

Vse bolj suveren v vsakdanjem življenju

Kot vemo, so vam zdravniki napovedali, da ne boste več mogli uporabljati nog. Vi ste z ekstremno voljo dosegli nepredstavljiv napredek. Kako sami opažate spremembe v izboljšanju zmožnosti nog?

Včasih so bile to zelo majhne in drugačne spremembe. Pred devetimi leti sem si želel le, da se dvignem s postelje ali si sam, in to sede, umijem zobe. Da sem se lahko sam premaknil z invalidskega vozička v avto - to je bila ogromna sprememba. Da sem se lahko oblekel sam, si nadel nogavice. To so bili prvi napredki. Danes jih spremljam v fitnesu. Vidim, da sem močnejši, da lahko dvignem več kilogramov, zmorem večje obremenitve. Pozna pa se tudi pri moji hitrosti pri maratonu. Zame je najbolj pomembno, da sem vse bolj suveren v vsakdanjem življenju. Da mi ni treba ves čas razmišljati, kje se bom prijel, da se ne bom spotaknil, kako bom vstal s postelje in najlažje prišel do kopalnice ... Opažam, da temu ni treba več posvečati toliko pozornosti, in to je zame najbolj pomembno.

Vaš vzdevek v otroštvu, Timson, je postal vaša zaščitna znamka. Kaj ponazarja?

Ne gre le za vzdevek, Timson je zdaj že projekt, ki zahteva tako marketinško kot tehnično delo. Začelo se je s prvimi maratoni, ko sem z vsega sveta prejemal odzive, čestitke, vprašanja, komentarje. Še zdaj, ko me kdo opazi, da tečem, komentiram, da za to trdo treniram že devet let. Moje delo in dejanja postajajo motivacija tudi drugim, ki imajo težave, ovire. Sčasoma sem se začel zavedati, kako pozitivno lahko vplivam na ljudi. Javljajo se mi, da sem jim vrnil voljo, da nadaljujejo zdravljenje, kemoterapije, težke rehabilitacije ... Tudi to motivira mene. Zato si želim izoblikovati metodo, kako nadaljevati, se vrniti po najrazličnejših težkih situacijah. Zato je moja naloga ljudem vrniti vztrajnost.

Kakšen je vaš vsakdan?

Kot pri profesionalnih športnikih. Zjutraj delam v fitnesu dve uri, popoldan tudi dve uri. Vmes pa pravilna prehrana in čas za regeneracijo. Lahko rečem, da sem temu predan stoodstotno. K moji predanosti prispeva dejstvo, da sem bil športnik že v zgodnjem otroštvu. Pri osmih letih sem smučal že dvesto dni na leto, ne le pozimi, tudi na poletnih pripravah.

Kakšno so vaši načrti?

Željan sem novih ciljev. Drugo leto imam plan začeti teči na 21 kilometrov. Pa da bi lahko spet sedel na motor in vozil motokros. In rad bi naredil vozniški izpit za avtomobil.

Ob tem študirate ekonomijo.

Obiskujem zadnji letnik na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Zaradi statusa mi ni treba prisostvovati na vseh predavanjih, a sem do zdaj brez težav opravil vse izpite v pomladnih rokih, tako da sem imel poleti proste tri mesece. Že ko sem bil smučar, sem se naučil izkoristiti čas kar se da najbolje, tudi med fizioterapijo se učim.

Vsak, tudi vrhunski športnik, se sooča z dobrimi in težkimi trenutki, kako se spoprijemate z njimi? S krizo med tekom?

Res pride do krize, ko tečeš uro in petinštirideset ali petdeset minut, a tudi težki trenutki so del poante teka. Zavedam se, da se večina problemov začne v glavi in tam tudi razreši. Zato se tudi na to pripravim, da bo verjetno težko, da bo prišla kriza, a vedno me uspešno vodita adrenalin in borba s samim sabo.

Kdaj je najtežje?

Kriza je največja pri šestem, sedmem kilometru in traja nekaj minut. Ampak do zdaj sem te ovire vedno premagal. Sicer pa so v življenju vzponi in padci. Trudim se, da težave začnem čim prej reševati in se tudi iz njih kaj naučim o sebi.