"Svoje življenje sem si vedno predstavljala čisto preprosto. Zaposlena kot vzgojiteljica in mati dveh otrok pri 25 letih, ki enkrat na leto svoj dopust z družino preživi v tuji državi," o svojih dolgoletnih sanjah začne pripovedovati Lucija Vrankar. A za izpolnitev sanj je še čas, 23-letnica zdaj živi drugače, kot si je kadarkoli predstavljala.
Brez obveznosti in pričakovanj je lansko pomlad obiskala razgovor, ki ga je v Mariboru prirejala letalska družba Emirates. "Starost vsaj 21 let, minimalna višina 160 centimetrov, doseg z iztegnjenimi rokami vsaj 212 centimetrov, dokončana srednješolska izobrazba, dobro znanje angleškega jezika ..." so si sledili pogoji, ki so jih morali izpolnjevati kandidati, ki so se prijavljali za delo stevardes in stevardov. Po več uspešnih razgovorih je prejela klic, ki ji je spremenil življenje.
Tistega junijskega jutra se še dobro spominja. Med delom v lokalni piceriji je prejela klic iz Dubaja. "Točno se spomnim, kako močno mi je začelo biti srce," opisuje trenutek, ko je izvedela, da jo je družba Emirates izbrala kot del svojega osebja. "Po pogovoru sem odhitela v kuhinjo picerije in začela jokati našemu picopeku, ki sploh ni vedel, za kaj gre," razlaga v smehu. "Življenje se mi je popolnoma obrnilo na glavo. Celotno poletje sem bila osredotočena na to, da dokončam diplomsko nalogo." Težko je bilo sedeti za knjigami ob misli, da je to zadnje poletje v Sloveniji, pravi Lucija Vrankar. Pred odhodom v Dubaj ji je tako uspelo še zaključiti šolanje na ljubljanski pedagoški fakulteti in postati vzgojiteljica predšolskih otrok. O tem, da bo nekoč delala v vrtcu, še vedno sanja.
Delo stevardese ni za vsakogar
Selitev v Dubaj, da bi tam opravljala delo stevardese, je bila "ena največjih in najbolj strašnih odločitev". Najtežje je bilo za seboj pustiti družino, prijatelje in domači kraj. "Močno sem bila navezana na svojo vasico in na preprost način življenja. Moram priznati, da je bilo za to potrebnega veliko poguma, in lahko rečem, da sem iskreno ponosna nase, da sem šla iz cone udobja in sprejela to življenjsko priložnost."
Konec septembra je minilo leto dni, odkar je Lucija kot stevardesa začela delati za letalsko družbo Emirates. Danes se v Dubaju znajde mnogo bolje kot prvi mesec, razlaga v smehu. O delu, ki ga opravlja v Dubaju, takoj pove, da delo stevardese ni za vsakogar. Lahko je zabavno in zanimivo, a je hkrati utrujajoče in fizično naporno. "Časovni pasovi res niso moji najboljši prijatelji, prinesejo mi ogromno težav s spanjem."
"Moj najljubši del te službe je delo z različnimi kulturami in ljudmi. Res se vsak dan naučim kaj novega. V tem enem letu dela so se moje vrednote popolnoma spremenile. Iskreno bi lahko trdila, da me je delo v tujini oziroma pogovor z ljudmi ter spoznavanje njihovih kultur in običajev izpopolnilo ter pripravilo na življenje bolj kot pa vseh 16 let šolanja."
Delo stevardese s sabo potegne tudi marsikatero neprijetnost. Sogovornica pove, da se je težko soočati z oddaljenostjo od družine, sorodnikov, prijateljev in domačega kraja, pogreša tudi vse tisto, kar ji je bilo prej domače, znano, udobno.
Tatuji in umetne trepalnice prepovedani
Svoje delo jemlje tudi kot pomembno, včasih celo terapevtsko. Pravi, da mnogi letijo tudi zaradi izgube bližnje osebe ali zaradi raznih bolezni. "Takrat se počutim res pomembno, saj je moja naloga, da jim omogočim kar se da lep let," razmišlja 23-letnica iz Moravč.
Življenje se mi je popolnoma obrnilo na glavo
Četudi kdaj na videz skoraj sanjski poklic od zaposlenih zahteva veliko znanja. Še preden je Lucija Vrankar lahko v vlogi stevardese stopila na letalo, je morala prestati dvomesečno šolanje in teste. Pripoveduje, da se je tam morala učiti o tipih letal, s katerima letijo, pa o varnostnih postopkih in soočanju z morebitnimi terorističnimi napadi, izobraževanje vključuje tudi učenje o osnovnih funkcijah letala. "Vsak teden smo reševali tudi računalniške teste, s katerimi so preverili naše znanje ter nam omogočili 'prestop' v naslednji teden usposabljanja." Teorijo so združevali tudi s prakso na ogromnih simulatorjih.
A ne le znanje o letalih, pomembno je še vse kaj več. Izobraževanje na tamkajšnji univerzi je vključevalo tudi znanje o tem, kako pravilno "negovati" uniformo, kako ravnati s potniki, vključene so celo "lepotne" učne ure. "Demonstrirali so nam zahtevano stopnjo urejenosti. Tatuji na vidnih mestih so strogo prepovedani. Če jih imaš na vratu, obrazu, rokah ali nogah, nimaš možnosti opravljati intervjuja. Dovoljen je samo en par ušesnih pirsingov pri ženskah. Tudi za njih imamo posebno določena navodila. Dovoljeni so samo okrogli uhani, ki so lahko zlate ali pa srebrne barve in ne smejo presegati premera enega centimetra. Lasje morajo biti kar se da naravne barve, brez narastkov, pramenov in podaljškov. Tudi trepalnice morajo biti naravne, umetne niso dovoljene," pripoveduje Lucija Vrankar, ki svoje življenje v Dubaju in delo stevardese rada ovekoveči tudi v svojih vlogih, ki jih deli s sledilci na youtubu in instagramu.
Po dveh mesecih usposabljanja na univerzi in uspešno opravljenih testih sledijo še štirje meseci tako imenovane delovne poskusne dobe. "Če je tvoj portfolio potrjen in v štirih mesecih nimaš nobenih pritožb s strani potnikov, lahko končno 'diplomiraš'. To pomeni, da nisi več v poskusni dobi, temveč si dokončno zaposlen," pojasni sogovornica.
Vsa izobraževanja je, jasno, uspešno prestala tudi 23-letna sogovornica. Leti na vse konce sveta, družba Emirates ima več kot 140 destinacij po svetu. "Seveda nas je koronavirus močno omejil. Pred tem pa sem v enem letu obiskala 34 držav, med njimi Avstralijo, Tanzanijo, Nemčijo, Novo Zelandijo, Tajsko, Južno Afriko, Norveško, Indijo, Veliko Britanijo, Francijo, Nigerijo ... Najbližje Sloveniji letim, kadar letim v Zagreb, na Dunaj ali pa v Benetke," pripoveduje.
Zadnji "normalen" let 24. marca
Pred izbruhom novega koronavirusa, ki je naša življenja obrnil na glavo, je mesečno opravila od osem do deset letov oziroma od 80 do 110 ur. Zdaj je situacija drugačna. "Koronavirus je Dubaj zadel kakšen mesec po Sloveniji. Moj zadnji 'normalen' let je bil 24. marca na Mavricius. Za tem se je spremenilo vse." Zdaj ima na urniku enega do tri lete na mesec, v začetku epidemije letov sploh ni bilo.
Vlada ZAE je aprila uvedla strogo karanteno oziroma dvotedenski "lockdown", v katerem niso smeli iz stanovanj, o zaostrenih ukrepih zaradi novega koronavirusa pripoveduje Lucija Vrankar. "Če si želel iti v trgovino, si moral na uradni spletni strani zaprositi za dovolilnico, ki so ti jo izročili samo dvakrat tedensko za tri ure na dan. Počutila sem se ujeto v svojem stanovanju," prizna. Veseli jo vsaj dejstvo, da ima njeno stanovanje balkon, na katerega vsak dan pokuka nekaj sončnih žarkov.
Strogi ukrepi so se nadaljevali do konca junija. "Obvezno nošenje maske tudi zunaj je še vedno veljavno. V avgustu so ukrepe malo omejili, kljub temu da je število okuženih še kar naraščalo. Odprli so meje in takrat sem prvič po desetih mesecih lahko šla domov."
Znova so odprte tudi restavracije, a maske ljudje nosijo povsod, razkuževanje miz je obvezno. Dubaj je ponovno dovolil tudi vstop turistom, a le v primeru, da imajo negativni test. "Mislim, da bo letalska industrija potrebovala kar nekaj let, da bo nadoknadila ves izgubljeni dobiček. Kljub temu pa ostajam pozitivna, saj si iskreno želim videti še ogromno delčkov sveta."
Dom je še vedno v Sloveniji
Ko primerja Dubaj s Slovenijo, pove, da je veliko manjši, bolj umazan in manj zanimiv, kot ga opevajo mediji. "Priznam, za kratek dopust in razvajanje je Dubaj odličen, življenje tukaj pa ni tako rožnato. Polovico leta je prevroče, da bi se sprehajal po ulici oziroma sploh šel na plažo. Morje ima poleti 28 stopinj in se v njem ne ohladiš. Če ima tvoje stanovanje balkon, ki ga želiš uporabljati, moraš biti pripravljen, da ga boš pometal in pomival vsak dan. V zraku je toliko peska, da imajo nekateri ljudje težave z dihali, vsi avtomobili pa so zaprašeni in umazani ne glede na to, kolikokrat jih operemo."
Najbolj pogreša naravo. Dokler se ni preselila iz Slovenije, ni vedela, koliko ji pomenijo narava, svež zrak, razgibano podnebje in žvrgolenje ptic. "Tu ni ničesar, le pesek in beton. Dobesedno. Imajo javne parke, ki so obdani z malo trave in nekaj drevesi, to je pa tudi vse. Vem, da ne morem pričakovati veliko od mesta, ki je bilo zgrajeno na pesku, ampak kljub vsemu si res želim, da bi bilo več narave. Vsakič, ko letim v kakšno čudovito evropsko mesto, si mislim, da je Dubaj popolnoma brez zgodovine in nekega toplega občutka. Ne me razumeti narobe, arhitektura oziroma struktura stavb v Dubaju je izjemna, a ne izžareva topline."
O življenju tam doda še: "Življenje v Dubaju je popolnoma drugačno kot v Sloveniji. Najlažje bi to opisala tako, da so ljudje tukaj na počitnicah zato, da zapravijo ogromno denarja, ali pa živijo tukaj zato, da zaslužijo ogromno denarja in ga odnesejo nazaj v domovino k svojim družinam."
Kot dobro stran Dubaja omeni hrano. Pravi, da je, sploh tista v restavracijah, izredno okusna. Drugače je s hrano v trgovinah. Ta je slabe kvalitete, roki trajanja so kratki, pripoveduje Lucija Vrankar.
Četudi sta ji Dubaj in služba všeč, dom še vedno ostaja Slovenija. "Dom je moj domači kraj in hiša mojih staršev. Dubaj je samo mesto, v katerem imam službo in kjer živim začasno. To službo nameravam opravljati še kakšno leto ali dve, do izteka moje prve pogodbe. Potem pa se zagotovo vrnem v Slovenijo in začnem opravljati delo vzgojiteljice."
Stevardesin dan
Lucija razloži, da so razlike med leti pred izbruhom novega koronavirusa in po njem. "Štiri ure pred letom si pripravim kovček in ročno prtljago. Nato se počasi uredim in se oblečem v uniformo. Vedno si pred tem pripravim še ledeno kavico, saj vem, da bom še kako potrebovala kofein. Dve uri pred letom me pred mojim stanovanjskim naseljem pričaka avtobus, ki me odpelje na letališče. Tam se vsi, ki delamo na določenem letu, zberemo in imamo krajši sestanek, v katerem diskutiramo o značilnostih določenega letala in o tem, kaj lahko pričakujemo od tega leta. Pilot in kopilot nam posredujeta pomembne informacije (registracija letala, število potnikov, pričakovana turbulenca, kje je letalo parkirano, dolžina leta ...). Nato se skupaj odpravimo do letala," opisuje pripravo na let pred izbruhom koronavirusa.
Ob vstopu na letalo pregledajo čistočo kabine, preverijo, ali je naložena vsa zaloga hrane za potnike. "Ko so vsi potniki na letalu, poskrbimo za udobje in varnost pred vzletom. Po vzletu vsem otrokom, ki so na letalu, podarimo slikanico, barvice in res lepo odejico. To je moj najljubši del leta - interakcija z otroki," navdušeno opisuje. Med letom se velikokrat kdo poškoduje, poskrbeti morajo tudi za porode, mrtve ... Sledi priprava prvega obroka. Če je let daljši, postrežejo več obrokov. "Za let v Avstralijo, na primer, strežemo po navadi topel zajtrk s kavo ali čajem, nato malico, ki je sestavljena iz sendviča in sadja, nato ponudimo še sladke dobrote - rogljičke in čokoladice in na koncu pred pristankom poskrbimo še za toplo kosilo oziroma večerjo." Strežba hrane običajno traja uro do dve, to je odvisno predvsem od števila potnikov. "Poskušamo se, če je le mogoče, posvetiti vsakemu potniku posebej. Potem prepustimo potnike, da uživajo v letu. Mi medtem pospravimo 'kuhinjo' letala in jo pripravimo za naslednjo strežbo."
Velikokrat se zgodi, da se med letom kdo poškoduje ali ima zdravstvene težave, denimo vročino ali alergijo, pojasni sogovornica. Zato imajo na letalu vso prvo pomoč, tudi defibrilator. "Usposobljeni smo tudi poskrbeti za truplo, če se slučajno pripreti smrt med letom. Na srečo se to ne dogaja pogosto. Se pa je že nekajkrat zgodilo, da se je sredi poleta rodil dojenček. Seveda smo naučeni tudi, kako poskrbeti za kar se da varno rojstvo otroka."
Po pristanku vedno pregledajo kabino, v hotelu pa jih čaka počitek. "Po navadi imamo po daljšem letu najmanj 24 ur prosto. To pomeni, da lahko počnemo, karkoli želimo na tisti destinaciji, kjer smo. Tako je bilo vsaj pred koronavirusom," doda. Takrat je bil delovni dan dolg približno dvanajst ur.
Nič več v hotel
Zdaj je drugače. Zaradi razmer, ki so v vsaki državi nekoliko drugačne, ne smejo iz letala oziroma jim podjetje ne omogoča več počitka v hotelih, pač pa takoj po pristanku naložijo nove potnike in poletijo nazaj proti Dubaju. "Počitek imamo na letalu v posebnih prostorih, ki so namenjeni počitku za stevardese oziroma stevarde. In tako se moj delavnik dvakrat podaljša."
Podjetje jih je opremilo tudi z zaščitno opremo, med katero sodijo maske, rokavice, očala in ogrinjalo. "To nosimo čez našo uniformo, tako da smo skoraj neprepoznavni. Redno si razkužujemo roke in nosimo maske. Prav tako spodbujamo potnike, da nosijo masko in si umivajo roke."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
