Psi so že od nekdaj tesno povezani z ljudmi, zato imajo neverjetno sposobnost, da berejo našo telesno govorico. Imajo tudi zelo dober voh, s katerim lahko pri ljudeh že samo na podlagi njihovega vonja zaznajo bolezni, kot sta na primer covid in pljučni rak. Ali lahko preko vonjav tudi razberejo, kakšno je naše psihično stanje, znanstveniki do zdaj še niso dovolj temeljito proučili.
Ko ljudje doživljamo stres, povzroči ta spremembe v našem hormonskem in živčnem sistemu, zato se spremeni tudi naš telesni vonj. Raziskovalce je zanimalo, ali lahko psi ločijo vzorce telesnih vonjav, ki so bili ljudem odvzeti, ko niso bili pod stresom, in po tem, ko so bili. Pri tem so uporabili metode s področja biomedicinskih raziskav, v katere so bili vključeni psi sledniki, in jih kombinirali s tehnikami, ki jih uporabljajo za testiranje sposobnosti psov za zaznavanje vonjav. Rezultati te študije so bili objavljeni v reviji PLOS One.
Udeležence študije so prosili, naj nosijo senzorje, ki so ves čas merili njihov srčni utrip in krvni tlak. Udeleženci so tudi sami ocenili, pod kakšnim stresom so bili pred reševanjem neke naloge in po njem. Preden so začeli reševati nalogo, so se z gazo podrgnili po koži na zadnjem delu vratu, jo dali v sterilno stekleno posodo in nato še izdihnili vanjo. Potem so morali udeleženci čim hitreje rešiti neko mentalno aritmetično nalogo, kar naj bi pri njih izzvalo stres. Ko so rešili nalogo, so znova ocenili svojo raven stresa in oddali dva dodatna vzorca potu in sape. Med odvzemom vzorca v sproščenem stanju (pred reševanjem naloge) in odvzemom pod stresom (po reševanju naloge) so minile le štiri minute, zato je obstajala precej majhna verjetnost, da bi udeleženci študije tedaj poleg stresa izkusili tudi kakšne druge spremembe.
Raziskovalci so v študijo vključili samo vzorce udeležencev, ki so poročali, da se jim je zdelo reševanje naloge stresno in da sta se jim medtem povišala srčni utrip in krvni tlak. Nato so psom dovolili, da povohajo vzorce 36 udeležencev študije.
V študijo vključeni psi so bili hišni ljubljenčki, ki so jih raziskovalci enkrat na teden urili v laboratoriju s pomočjo pozitivne motivacije. Pred odvzemom vzorcev so pse naučili, kako naj jih opozorijo, kateri vzorec so izbrali: psi so se morali ustaviti pred izbranim vzorcem in nekaj sekund posedeti pred njim. Raziskovalci so to označili za "opozorilno vedenje". Pse so nato naučili, kako naj se igrajo igro ujemanja: psi so se naučili ločevati vzorce različnih vonjev. Ko so raziskovalci ocenili, da psi zadevo obvladajo, so jih bili pripravljeni preizkusiti.
Psom so ukazali, naj ločijo vzorce, ki so si jih udeleženci študije odvzeli pred reševanjem aritmetične naloge in po njem. Da bi pse naučili, kakšen vonj morajo iskati med vsako testno sejo, so jim najprej pokazali vzorec potu in sape, ki so si ga udeleženci študije odvzeli v stresnem stanju, ter dva "kontrolna vzorca" - čisto gazo v zaprti steklenički. Raziskovalci so psom dovolili, da vse tri vzorce povohajo, in jih nagradili, če so jih opozorili na vzorec potu in sape. To so ponovili desetkrat, nato so dodali še drugi vzorec potu in sape istega udeleženca študije. S tem so začeli preizkušati njihovo sposobnost razločevanja vzorcev. Ta postopek so ponovili dvajsetkrat.
Psi so morali s svojim opozorilnim vedenjem pokazati, kateri vzorec so zaznali že med prvimi desetimi testiranji, torej vzorec, ki so si ga udeleženci odvzeli, ko so bili pod stresom. Ker psi pri razločevanju vonjav verjetno uporabljajo tudi druge informacije, so raziskovalci uporabili tako vizualne kot vonjalne metode preverjanja.
Če pes povoha vzorca in imata zanj oba enak vonj, bi pričakovali, da bo po naključju izbral enega od njiju. Če pa imata vzorca različen vonj, naj bi bil pes sposoben dosledno izbrati vzorec z vonjem, ki so ga pred njega postavili najprej, torej vzorec, odvzet v stanju stresa. Vsak vzorec udeležencev študije je bil uporabljen le enkrat, tako da so psi med vsakim testiranjem vonjali vzorce drugih udeležencev.
Že ko so bili psi prvič izpostavljeni tem vzorcem, so zaznali, da imajo različen vonj. Vzorce, odvzete v stresnem stanju, so prepoznali v 94 odstotkih od skupno 720 testiranj, kar nakazuje, da se je vonj potu in sape udeležencev študije med reševanjem aritmetične naloge spremenil in da so psi lahko to zaznali.
Toda ta študija ni pokazala, ali so psi vzorce, odvzete v stanju stresa, zaznali kot odraz negativnih čustev. Psi si v realnem življenju najverjetneje pomagajo z različnimi kontekstualnimi namigi, kot so telesna govorica, ton glasu ali hitrost dihanja, da bolje razumejo različne situacije. So pa izsledki študije trden dokaz, da psi prepoznajo različne vonje in da lahko s pomočjo vonja zaznajo veliko stvari.
Ugotovitev, da lahko psi pri ljudeh zaznajo vonj, ki ga oddajajo, ko so pod stresom, ponuja globlji vpogled v odnose med ljudmi in psi ter izboljšuje naše razumevanje, kako psi zaznavajo različna psihična stanja in tudi kako se odzivajo nanje. Te informacije bi lahko bile uporabne pri šolanju terapevtskih psov za zdravljenje tesnobnosti in posttravmatske stresne motnje, ki jih zdaj urijo tako, da se odzivajo predvsem na vizualne pokazatelje.
