Psihopat zabode Moniko Seleš in spremeni tok teniške zgodovine

Bili so navadna jugoslovanska družina, eni izmed nas. Oče Karolj je bil nekdanji atlet, večkratni prvak v troskoku, sicer pa učitelj športne vzgoje, ki se je preživljal kot karikaturist pri novosadskem Dnevniku. Imel je duha, njegove karikature so bile hudomušne in tehnično dovršene. Mati Ester je opravljala pisarniška dela pri Ini. Imela sta sina Zoltana, ki je že kot otrok začel trenirati tenis, takrat še precej neznan, predvsem pa ne posebno priljubljen šport v Novem Sadu. Živeli so v Balzakovi, tu preko ... Tako se je Seleševih spominjal nekdanji sosed Jovo Paripović, tudi sam novinar.

Drugega decembra 1973 je družina dobila "okrepitev" - na svet je privekala deklica Monika. Le kdo bi si bil takrat mislil, da se bo s tem vse postavilo na glavo? "Bila je neverjeten otrok, že kot dojenčica usmerjena k svojim ciljem. Z vztrajnim kričanjem je vselej dosegla svoje," je v nekem intervjuju pozneje povedal oče Karolj. Seleševi so bili madžarskega rodu, kot toliko njihovih rojakov ujeti v Jugoslaviji, prestolnici Vojvodine. "Ni nam bilo težko, Jugoslavija je bila čudovita dežela. Zaradi madžarske krvi nismo čutili nobenih pritiskov. Kako le - pol Novega Sada je imelo takšne ali drugačne madžarske korenine." Le denarja ni bilo dovolj. Predvsem tistega, s katerim si lahko plačeval v tujih deželah, ne. A s to težavico se bodo Seleševi soočili šele čez čas.

Monika je bila drobceno dekletce. Sosedje so jo klicali mala Mo. Medtem ko je Zoltan dosegal prve večje teniške uspehe, se je mala Mo najraje igrala z njegovimi kolajnami, pokali. Pri štirih je prvič zagrabila teniški lopar - bil je skoraj večji od nje. Od takrat dalje se ni več ločila od njega. "Pa se je začelo! Karolj je v pomanjkanju boljših rešitev (v Novem Sadu je bilo le nekaj teniških igrišč) izkoristil del praznega parkirišča, narisal nekakšno igrišče. Zoltan je ogromno časa prebil tam, treniral ga je kar Karolj sam. Mala Mo je najprej udarjala v bližnji zid. Tolkla je z neverjetno močjo, ki je drobnemu dekletcu ne bi pripisali. Udarjala je z obema rokama - ena ročica je bila najbrž prešibka, da bi lopnila po žogici. Karolj ji je na žogice risal sličice, najraje tiste iz risank o Tomu in Jerryju," se je spominjal Paripović.

S petimi leti je že smela občasno na igrišče, s šestimi tudi v klub. Z osmimi je šla prvič na turnir, kjer je izzvala precej starejše deklice. Rasla je počasi, njen tenis je kljub temu postajal vse boljši. Zmaga tu, zmaga tam ... Pionirska prvakinja Vojvodine, Jugoslavije, Evrope. V začetku osemdesetih jo je oče pripeljal v Maribor na Bergantov memorial.

Mariborske zgodbe

"Karolja Seleša sem poznal še iz otroštva, ki sem ga preživel v Novem Sadu," se tistih let spominja Ivo Mihevc, dolgoletni športni novinar pri Večeru. "Bil je starejši od mene, zato težko rečem, da sva bila prijatelja, bil pa je nekakšen lokalni frajer, okoli katerega smo se mulci radi smukali. Pozneje se je moja družina preselila v Maribor. Kačika, kot smo ga klicali, je prijateljeval z mojo bodočo poročno pričo. Nekakšna povezanost je ostala in Karolj me je poprosil, ali z Moniko lahko ostaneta tistih nekaj dni med Bergantovim memorialom pri nas. Nič čudnega ni bilo to - v Jugoslaviji smo bili skromni ljudje. Kačiko na kavč, Moniko pa med moji dve hčeri, leto dni starejšo Narciso in dve leti mlajšo Mojco."

"Monika je bila na neki način malo samosvoja, težko se je vklopila v družbo. Ko in če pa se je, so zavore popustile. Spominjam se njenih zaporednih zmag in prostega časa, ko sva do neskončnosti igrali tablića (priljubljeno igro s kartami v nekdanji Jugoslaviji). Še najraje pa je Monika plezala: omara v najini otroški sobi je bila imenitna tarča, s katere je najraje skakala kot v prepad. Seveda vse do trenutka, ko je čudnemu ropotanju naredil konec njen prestrašeni ati," se svojih otroških dogodivščin z Moniko Seleš spominja Narcisa, tudi sama odlična športnica, ki je kasneje, leta 1990, nastopila na svoji prvi šahovski olimpijadi prav v Novem Sadu. A takrat tam že dolgo ni bilo več ne Monike, ne strica Kačike, ne tete Ester …

Monika je na neki čudni način ostala povezana z Mariborom. Leta pozneje, ko je že bila številka ena in najboljša športnica na svetu, je z njo postal "obseden" legendarni Večerov novinar in urednik Aco Pasternjak. Na vsak način se je želel bolje spoznati z družino, ki se ji je v ZDA predstavil kar kot prijatelj od tistega Ivota, saj veste, vašega mariborskega prijatelja. Nasmehnila se je Monika, nasmehnil se je Karolj in Acu so bila odprta prenekatera vrata, ki bi brez te mariborske povezave verjetno ostala za vselej zaprta. Monika se je zelo rada pripravljala na Rogli, ki je za nekaj let postala kar njen drugi zimski dom.

Nick Bollettieri

Nick Bollettieri je v sedemdesetih letih Američane presenetil z novostjo: na Floridi je v mestecu Brandeton odprl teniško akademijo, kamor je vabil najbolj nadarjene otroke z vsega sveta. Ponudil jim je nekakšen paket "vse vključeno": neomejeno možnost treniranja z vrhunskimi trenerji, stanovanje in plačane stroške življenja. Poslovni dogovor je bil skrivnost, verjetno so se bodoči zvezdniki v zameno odpovedali določenemu odstotku svojih nagrad. Kakorkoli že, to je bila največja zgodba o uspehu, kar jih teniški svet pozna. Naštejmo le nekaj velikanov, ki so se šolali pri tem Američanu italijanskih korenin: Andre Agassi, Jim Courier, Monika Seleš, Venus in Serena Williams, Marija Šarapova.

"Monika je z enajstimi leti osvojila Orange Bowl, neuradno svetovno prvenstvo deklic do dvanajstega leta. Bili smo v šoku in presrečni, ko je k nam pristopil gospod Bollettieri in nas povabil na Florido v svojo akademijo. Seveda smo se najprej vljudno zahvalili," se je spominjal Karolj. "A v Jugoslaviji smo se hitro soočili z realnostjo. Bila so težka leta, denarja je bilo komaj za življenje, kaj šele za pregrešno drag tenis in niti v sanjah dovolj za ustrezno podporo Moniki, ki je že kazala, da bi se lahko razvila v eno najboljših na svetu. Z Ester sva dolgo tuhtala, premlevala in se končno odločila, da otroka pošljeva na Florido: Monika bo poskusila skočiti med zvezde, Zoltan bo skrbel zanjo in jo hkrati treniral. Bilo je 'win-win', vsi presrečni, vsi zadovoljni."

Monika je bliskovito rasla: drobceno dekletce je že doseglo 170 centimetrov v višino, svojih "25 kilogramov" je podvojila. S pridobljeno telesno maso so njeni udarci postajali še močnejši, še bolj "morilski". Zanimivo, še naprej je udarjala z obema rokama, tega načina igre ni želela opustiti. Teniški unikat, za takšno igro je morala teči skoraj pol več kot nasprotnice, saj se je morala postavljati v ustrezni položaj za udarce. Nato pa bum, bum, bum ... Udarjala je z neverjetno močjo in skoraj vselej z osnovne črte. In tudi tistih nekajkrat, ko jo je vendarle odneslo do mreže, je točko najraje zaključila z obema rokama. Njen začetni udarec ni bil premočan: servirala je z levico, raje natančno kot močno.

Starša nista dolgo vzdržala brez otrok. Že čez dobrega pol leta sta zaprosila za nekakšen neplačan dopust, napolnila nekaj kovčkov in se podala na tvegano pot. Karolj se je vključil v trenažni proces, Ester je prevzela skrb za družino, Zoltan se je vmes lotil študija. Tudi Monika šole ni zanemarjala: v prostem času se je učila. Najprej angleščine, nato šolskih predmetov. Ni trajalo dolgo, ko je tudi na tem področju blestela in navduševala predvsem neugnanega Agassija: "Bila je sonček naše akademije in ni je bilo osebe, ki je ne bi imel rad." Tudi Bollettieri je bil navdušen. Takoj je videl, da na svojih delavnicah brusi diamant. Začel se je drugi, težji del naloge: Moniko vpeljati v svet poklicnih igralk.

Stokanje in kričanje

Zgodba o Moniki Seleš ne bi bila popolna, če ne bi rekli besede ali dveh o njenem stokanju med igro. Bilo je nekaj povsem novega, nekaj nenavadnega, za marsikoga iritirajočega, danes pa že kar sestavni del teniške igre. "To je način dihanja, ki sem se ga navadila že kot deklica in se ga, kljub številnim poskusom, ne morem otresti. Jezi se oče, jezi se Nick, pa ne pomaga. Ko z vso močjo udarim po žogici - in to storim praktično vselej, se mi iz ust izvije glasen vzdih. Vem, da ni najlepše, a tudi prepovedano ni, kolikor razumem teniška pravila," je o svojem vzdihovanju in stokanju povedala Monika. Res, igralke so se težko privadile na Monikine vzdihe. "Moti me, seveda me moti. Saj vzdihuje in stoka, kot bi počela, saj veste, tisto stvar," je protestirala Jennifer Capriati, ena Monikinih najtrših nasprotnic. Ni pomagalo. Monika je stokala (kričala) do konca svoje kariere. Še več: njene tehnike dihanja so se nalezle številne druge zvezdnice, zanimivo - marsikatera je prišla prav iz Bollettierijeve akademije. Stari maček je hitro doumel vse prednosti - Monikino zaljubljeno vzdihovanje in gruljenje so kmalu zamenjali še precej močnejši zvoki.

Zanimiva je neka nora ameriška raziskava, kjer so merili glasnost stokanja igralk in ga primerjali z glasnostjo, ki jo v zrak spustijo določene naprave. Stokanje Serene Williams naj bi bilo enako močno kot glas sesalnika, Seleševa je spuščala glasove moči kosilnice, Marija Šarapova se je drla kot motocikel pri visokih obratih. Viktorija Azarenka je stvar dvignila do glasnosti ročnega vrtalnika pred ušesom, rekorderka pa je sicer manj znana Michelle Larcher de Brito, ki po udarcih zakriči z glasnostjo 109 decibelov, ki jo v naravi lahko enačimo z levjim rjovenjem.

Med zvezde

Bollettieri je znal tempirati Monikino kariero. Malo po malo jo je spuščal v teniško areno. Po nekaj zmagah na manjših turnirjih je leta 1989 že prilezla do polfinala pariškega turnirja. Pri 15 letih in pol! Konkurenca je bila šokirana: dvoročno udarjanje, stokanje, neznano dekle, ki sploh ne gleda imen nasprotnic, ne levo, ne desno, ne prepolnih tribun. Le sebe, svoje udarce. Leto pozneje je turnir v Parizu že osvojila. Leta 1991 pa je bila že nezaustavljiva: še ne polnoletno dekle je osvojilo turnirje za veliko nagrado Avstralije, Francije in ZDA! Le Wimbledona še ni zmogla, zanj je bil servis le nekoliko "premehek".

Že 11. marca tega leta je zasedla prvo mesto na svetovni jakostni lestvici. Pri 17 letih in pol! Zmage na turnirjih za grand slam je ponovila še leto pozneje - svet je imel novo nesporno teniško vladarko. Monika že zdavnaj ni bila več mala Mo, potegnila se je vse do 178 centimetrov, pridobila še nekaj kilogramov. Vsi rekordi so bili ogroženi. Ko je tudi leto 1993 odprla z zmago v Avstraliji, se je zdelo, da bo zgodbo še enkrat ponovila, morda celo nadgradila - leto poprej je tudi že v Wimbledonu prilezla do finala …

Napadel s kuhinjskim nožem

Bilo je konec aprila leta 1993, ko se je Monika odločila, da bo med pripravami za turnir v Parizu zaigrala v Hamburgu. Vse je šlo po načrtih, v četrtfinalnem dvoboju proti Magdaleni Maleevi je med menjavo strani na igrišče vdrl Günter Parche, duševno moteni domačin, in kot se bo izkazalo pozneje, fanatični navijač Nemke Steffi Graf, prav tiste, ki jo je s teniškega prestola pregnala Seleševa. Parche je napadel kar s kuhinjskim nožem in ga Moniki zaril v hrbet štiri centimetre globoko. K sreči je zgrešil vitalne organe in hrbtenico, zato zaradi ran Seleševa hujših telesnih posledic ni utrpela. "Spomnim se, da sem sedela, se brisala z brisačo in se nagnila naprej, da bi napravila požirek vode. Čas za menjavo je skorajda potekel, občutek v grlu pa je bil še naprej suh. Komajda sem se dotaknila roba plastenke, ko sem začutila grozno bolečino v hrbtu," je Monika zapisala v avtobiografiji, izdani leta 2009. "Glavo sem obrnila nazaj in videla moža s čepico in pikrim nasmeškom na obrazu. Roke je imel v zraku, v dlani pa je držal dolg nož. Še enkrat se je pognal proti meni ... "

Na sodišču je Parche dejal, da je želel Seleševo raniti tako močno, da zelo dolgo ne bi igrala tenisa, na prestol pa bi se vrnila "njegova" Steffi. Zaradi neuravnovešenosti so ga obsodili na zgolj šestmesečno pogojno kazen (?!), a ga je roka pravice doletela čez leta, ko so ga zaprli v umobolnico.

Fizično si je komaj 19-letna Novosadčanka dokaj hitro opomogla, psihično nikoli. Sledilo je obdobje paničnega strahu pred vrnitvijo na igrišče, obdobje, ko se je soočala s hudimi motnjami hranjenja, ko je udarila anksioznost. Minilo je leto, dve in Moniko so le usposobili do te mere, da se je vrnila za še nekaj turnirjev. Še je bila odlična, a nekdanjih uspehov ni več zmogla dosegati. Leta 1996 je še zmagala v Avstraliji, za svoj zadnji, deveti uspeh na turnirjih za grand slam, a izgubila je dva finala v ZDA in leta 1998 še zadnjega v Parizu. Sčasoma je igrala vse manj in manj, občasno še zablestela in spomnila na tisto nepremagljivo najstnico, a je bilo bolečih spominov in psiholoških kriz vse več.

Ameriška gospa iz visoke družbe

Življenjska pot, ki so jo pisali Seleševi, je bila pisana. Bili so ponosni Jugoslovani, čeprav madžarskega rodu in čeprav so kmalu postali tudi Američani. Monika je zastopala Jugoslavijo vse do leta 1994, ko je prevzela ameriško državljanstvo. Ko se je v Jugoslaviji začela vojna, ki so jo zakuhali prav njeni srbski rojaki, predvsem pa po tistem nesrečnem napadu v Hamburgu, je Monika zaprosila za ameriško državljanstvo. "Ne vem, kaj naj rečem, nekako bolj varno se počutim tukaj," je povedala. Leta 2007 so ji častno državljanstvo podelili tudi Madžari, za svojo so jo tako jemali vsi, ki so bili tako ali drugače povezani z njo.

Po teniški upokojitvi Moniki ni dolgčas. Trenerka ne želi biti, saj meni, da je uspehe dosegla na svojstven način, ki bi ga težko delila z drugimi. Zelo aktivna je v humanitarnih organizacijah, nastopa na konferencah, se kot častna gostja pojavlja na velikih dogodkih. Preizkusila se je tudi kot pisateljica (o sebi, svoji karieri, o športni psihologiji, pa tudi mladinski ljubezenski romani). Oče Karolj je po hudi bolezni umrl leta 1995, verjetno utrujen in šokiran tudi od zadnjih dogajanj, napada na Moniko in tragedije v domovini. Mati in brat sta ostala z Moniko v ZDA.

In Monika? Skromna deklica iz Balzakove v Novem Sadu se je hitro privadila ameriškega načina življenja. Ko je postala najboljša na svetu, je v nekem intervjuju dejala, da si zase ne želi nič posebnega, no, lamborghinija morda … Za časa kariere za podobne želje ni bilo časa, po teniški upokojitvi je Monika le prišla na svoje. Čeprav je v karieri zaslužila ogromno (dobrih 30 milijonov dolarjev, kar je bilo v njenih časih še nekajkrat več kot danes), se je zapletla v dve ljubezenski romanci, obakrat si je izbrala precej starejšega moškega. Precej starejša, zato pa nesramno bogata. Najprej slovitega Paula Allena, enega od ustanoviteljev Microsofta, ki je tudi po razhodu z Billom Gatesom ostal eden najbogatejših ljudi na svetu. Allen se je rad obkrožal s slavnimi lepoticami: v njegovo naročje je po razhodu z Mickom Jaggerjem zbežala Jerry Hall, ena od poznejših partneric je bila tudi Monika. Danes je srečno (tako pravi sama) poročena s Tomom Golisanom, kar 32 let starejšim ameriškim milijarderjem.

Čeprav Monika na koncu ni podrla rekordov v številu osvojenih turnirjev, v razmerju med zmagami in porazi ali v številu tednov na vrhu svetovne jakostne lestvice, je v teniško zgodovino vpisana kot ena najboljših, za mnoge celo najboljša tenisačica vseh časov.