Puščice svetovnega prvaka v pikadu letijo tako natančno, kot ugrizne kača

Don't stop the party, ne prenehajte z zabavo, je udarjalo iz zvočnikov v londonski Alexandra Palace še tri dni po novem letu. A ne, ker Britanci še kar niso mogli prenehati praznovati, temveč zaradi svetovnega prvenstva v pikadu. Oziroma prvaka, Petra Wrighta, ki s to pesmijo prihaja do tarče, kot smo tega vajeni pri boksarjih na poti do ringa. Atraktivni Škot je v dramatičnem finalu turnirja, ki je trajal od sredine decembra, metalo pa se ni le na božične praznike in na silvestrovo, premagal Angleža Michaela Smitha in se veselil kar 600 tisoč evrov iz trimilijonskega nagradnega sklada in svojega drugega naslova najboljšega na svetu. S tem se je na tretjem mestu večne lestvice izenačil z rojakom Garyjem Andersonom, Angležem Adrianom Lewisom in Kanadčanom Johnom Partom.

Po prihodu stavničarjev nagrade v nebo

Ja, pikado ob ročnem nogometu in še čem drugem že lep čas ni več zgolj gostilniški šport, naslednjo nedeljo bo profesionalna korporacija, ki ob številnih tekmovanjih prireja tudi to v britanski prestolnici, praznovala okroglih 30 let. Dve leti po ustanovitvi so priredili prvo svetovno prvenstvo, a ko je bila glavni sponzor še pivovarna in so metali na obrobju metropole v manj prestižni Circus Taverni v Purfleetu v Essexu, so bile tudi nagrade skromnejše. Takrat nisi mogel obogateti, kaj šele postati milijonar, čeprav si je najboljši že leta 1994 za 20 tisočakov lahko privoščil precej vrčkov osvežilne pijače iz hmelja. Ko pa so roko nad dogodek položile stavnice, najprej Ladbrokes in v zadnjih osmih letih William Hill, je nagradni sklad poletel v nebo. Leta 2010 je prebil magično mejo milijon funtov, 2019. je dosegel današnjih 2,5 milijona.

Mariborčan Benjamin Pratnemer je predlani za izpad v prvem krogu prejel devet tisočakov, Wright pa pri prvem naslovu enako kot v noči na torek. Z 51 leti se je kot abrahamovec pridružil legendarnemu Angležu Philu Taylorju, ki je nedosegljiv s 14 naslovi - zadnjega je osvojil leta 2013 še leto starejši od Škota - in kar sinonim za ta šport. Nihče od njiju pa kljub starosti ni imel težav z dvigom 25-kilogramske trofeje in še manj s premagovanjem eno, dve, celo tri desetletja mlajših tekmecev. Škot je v angleški prestolnici uspešno kljuboval še marsičemu drugemu, v finalu so mu v praktično domači dvorani ves čas žvižgali, z materjo se je iz Livingstona v London preselil že pri treh letih. No, še bolj se zdi, da se je kakšnih pet tisoč navijačev kar na vse požvižgalo. Ves čas več kot dvournega dvoboja so plesali, peli in pili, zato niti ne čudi, da se finalistov po koncu niti za kamere ni najboljše slišalo, kaj šele za vso prisotno množico v dvorani.

Puščice v "čudnem vzdušju" letele vsepovprek

"Vzdušje je zelo slabo vplivalo na moje puščice in prav tako na Michaelove. Bilo je res čudno, ne morem pojasniti, kaj se je dogajalo 90 odstotkov dvoboja. Ves čas sem menjaval puščice, da bi našel prave. Srečno sem zmagal," je povedal Peter Wright. Ni ga motilo, da je imel v finalu najnižje povprečje v zadnjih sedmih letih (98,34 točke), nižje celo od tekmeca (99,22), kar sicer ni tako neobičajno, saj se je zgodilo že štirikrat v zadnjih osmih letih. V tem elementu je bil slabši tudi v svojem predlanskem finalu proti Nizozemcu Michaelu van Gerwenu, s tremi naslovi svetovnega prvaka drugemu na večni lestvici.

Nizke cifre običajno celo pomenijo, da je bil dvoboj zanimiv, razplet pa nepredvidljiv, kar bo držalo tudi za zadnji finale. Wright je povedel z 2:0 v nizih (igra se do sedem), a je tekmec iz kraja St. Helens blizu Liverpoola izenačil in dvakrat prešel v prednost (4:3, 5:4). Škot je v ključnem desetem nizu že visel nad prepadom (0:2), Anglež bi moral dobiti le še eno igro za skoraj nedosegljivo vodstvo 6:4, a se je večnemu poražencu finalov, tudi na SP je izgubil že drugič, spet zatresla roka. Wright te priložnosti ni izpustil iz rok, najprej je dobil tri igre zapored za izenačenje v nizih na 5:5, nato pa je do končnih 7:5 oddal le še eno.

Kačji ugriz pikada

"Saj bo Michael kmalu prišel na vrsto za zmago," je šampion tolažil poraženca v solzah. "Ne gre zame, ampak za prihodnost pikada. Ta človek mi je ponudil priložnost. Sploh ne bi smel dobiti prvega niza, ampak bi me moral poslati na trening. Grozno se počutim, ampak ko bo enkrat dobil veliko tekmovanje, bo zagotovo začel udarjati po vseh," je številka dve na svetu hrabrila novo številko pet (pred prvenstvom je bil Smith na svetovni lestvici deveti). Morda je k tolažbi kaj pripomoglo tudi 240 tisoč evrov na bančnem računu poraženca, a kaj, ko zna ta hitro biti prazen. Pred časom je namreč priznal, da zaradi zaslužkov njegova štiričlanska družina živi precej razkošno, in če bi prenehal pobirati nagrade, bi se zaradi kreditov kmalu znašli na cesti.

Na precej skromnejše življenje - čeprav njegove zaslužke s tekmovanj ocenjujejo na 4,5 milijona evrov - pa je navajen nekakšen Dennis Rodman pikada, čeprav Škot na kontroverznega bivšega košarkarja spominja le zaradi videza. Oče treh otrok, bivši vulkanizer in mož z vzdevkom Snakebite (kačji ugriz) se je izpovedal, da mu je nekoč za cel teden ostalo le 14 funtov, ko je plačal vse položnice. V profesionalizem se je podal šele po prigovarjanju žene Jo in ko je na največjih odrih videl ljudi, ki jih je nekoč v gostilnah premagoval. Natančnim metom je dodal skrbno dodelan imidž, ki je delo celotne družine, da ga nihče ne more spregledati. Irokezo mu ureja žena, po poklicu frizerka, in ob njo na pobrito kožo nariše še kak kačji motiv kot najljubšo žival šampiona. Na plodna tla je padla tudi ideja hčerke, naj si barva lase v žive, fluroscentne odtenke. Kdo mu izbira pisano obleko, ni znano, je pa povedal, da jo je za finale izbral že dva tedna prej.

V prejšnjem življenju storil nekaj groznega

Pa čeprav takrat še ni vedel, da bo nastopil v finalu, v uvodnih krogih so blesteli drugi. Prvič se je na svetovnih prvenstvih zgodilo, in s tem so izenačili rekord Premier lige, da so kar trije igralci igro zaključili z najmanjšim možnim številom metov - devetimi. Škot William Borland je to kot prvi storil v neposrednem televizijskem prenosu, uspelo je še Litvancu Dariusu Labanauskasu in Valižanu Gerwynu Pricu, ki je kot prvi nosilec in prvi favorit domov odšel predčasno in z dolgim nosom, saj je proti Smithu izpadel že v četrtfinalu. V njem so bili prvič po 15 letih le igralci iz Združenega kraljestva. Morda bi se odvilo drugače, če van Gerwen ne bi bil eden od trojice med 96 udeleženci iz 29 držav, ki je turnir morala predčasno zapustiti zaradi koronavirusa, so pa tudi kljub kar petim adutom med osmerico Angleži ostali praznih rok.

"Takoj se bom začel pripravljati na novo prvenstvo," je obljubil Michael Smith, ki je izgubil svoj šesti finale velikega tekmovanja. Zmage še nima, a obupal ne bo. "Vsakič sem ji bližje, v prvem poskusu sem osvojil tri nize (predlani proti van Gerweenu, op. p.), zdaj sem jih pet," je dejal 31-letnik. Zaveda se, kje tiči vzrok njegovega neuspeha, da bo moral predvsem brzdati živce. "V prejšnjem življenju sem moral storiti nekaj groznega, da mi zdaj tako dela v glavi," se je pošalil Bully Boy. Precej umirjen orjak, ne nasilnež, kot bi kdo sklepal po njegovem vzdevku, za kaj takega je pokazal preveč manire. Smith se bolj identificira z njegovimi drugimi pomeni, da precej zadeva v center tarče (bullseye), sicer pa si ga je sam nadel, ker je bil pred profesionalno kariero zaprisežen govedorejec (bull je po angleško bik), k temu bi se nekoč rad vrnil. A najprej si želi uresničiti svoje sanje s pikadom v roki, po šestih finalih na velikih turnirjih neskončno hrepeni po prvi lovoriki.