Razloge zakaj, bomo naštevali sproti – kot prvo, z novim Dacijinim dusterjem je bilo treba odpeljati nekaj kilometrov relacijske vožnje in preveriti porabo, sploh, ker je reč sestavljena kot hibrid, bi se lahko nadejali ugodnejše porabe. Pod številko dve – že dolgo nismo obiskali naših severnih sosedov z namenom, drugačnim kot kak mimo-skok v trgovine. In tretje, pogledat ravninski del nekdaj naše Koroške, ki ima nek čuden podton urejenosti na vsakem koraku, drugačno zeleno barvo in umirjenosti – vse to dobro dene živcem. Je pa še četrti razlog, a o tem kasneje.
Skratka, za prehod tja gor si lahko izberemo karavanški tunel, ki si ga pametni ljudje pač ne, ker je postal poleti redno Darsovo parkirišče za tuje turiste in domače obupance. Potem so tu še trije prelazi, Korensko sedlo, Ljubelj in Jezersko. Vasica za hrbtom Kamniških Alp je kot vedno turistično dobro obiskana s prijetno kuliso travnikov, jezera in mogočnega Grintovca v ozadju.
Cesta po dolini Kokre do Jezerskega je bila sredi tedna bolj kot ne prazna, zato se z dusterjem tudi ni mudilo, kar se je izkazalo za dobro potezo, ko je mladenič, ki nas je prehitel samo nekaj ovinkov prej, že kazal vozniško dovoljenje policistom z radarjem. Lanske ujme so cesto od Zgornjega Jezerskega pa do vrha prelaza pokončale – v nekaj letih se pogrezanja ne bo več dalo rešiti drugače kot z novo gradnjo, vsi, ki pa se vzpenjate tja gor, predvsem pazite na neumne motoriste, ki se podijo čez ovinke kot na dirkah MotoGP in bi vam lahko ne po vaši krivdi v skladu z Darwinovo teorijo pokvarili izlet.
Na vrhu, kamor z novim dusterjem pripeljemo s 5,6 litra porabe, se cesta prevesi v dolino Bele, kjer se odcepi še cestica proti Pavličevemu sedlu, čez katerega - spet lahko pridete nazaj k nam v Logarsko dolino in spet nazaj čez hribe. Za to je terenski duster čisto spodobno opremljen in nato krenemo čez Olševo v Koprivno in Črno.
Ampak naš cilj je bil drugje. Skozi Železno Kaplo, kjer so znane toplice in kjer človek ugotovi tudi, kako neprimerno boljše so avstrijske ceste. Čeprav stare desetletja, ni videti nobenih popravil, pri nas pa jih seveda gradijo za nekaj let, da jih lahko potem spet popravljajo. Takoj za Železno Kaplo je zanimiv kraj – desno ob reki je ostanek nekdanje papirnice pod Obirjem, ki je še pred 30 leti skrbela za to, da je bila Drava zares "usrana" reka. Po njenem zaprtju je druga največja slovenska reka pravzaprav v zgornjem toku v rangu Soče. Na koncu te doline z Jezerskega pot vodi levo v Rožansko dolino, desno pa v Podjuno in zavili smo prav tja - čez Miklavčevo pod Peco proti slovenskim krajem.
V Miklavčevem (Miklauzhoff) se lepo vidi pogorje Obirja z najvišjim vrhom Ojstrc (2139 m). Zelo enostavna tura na dvatisočaka, ki je bil ta dan v oblakih, je tudi prijeten izlet za rekreativce, od tam pa se vidi praktično vsa Koroška od Ziljske doline, Beljaka, Celovca in vse do naše Strojne in v ozadju Košenjaka. Če ste nagnjeni k hribolazenju, seveda.
Trideset stopinj v začetku avgusta ni bilo nič kaj bolj nežnih tudi na severni strani Karavank, Avstrijce pa rešuje to, da imajo na Koroškem praktično v vsaki vasi vsaj eno mlako, od Ženeškega jezera (Sonneggersee), dolgega le 200 metrov, in tik ob meji in povsem slovenskem delu Podjune do Breške vasi (Pirkdorf) in njenega malo večjega jezera tik pod vznožjem Pece. Pri Avstrijcih je vse malo drugače kot pri nas, kjer so obale morja in jezer javno dobro. Tam so obale večinoma privatne, urejene in dostop je mogoč le z vstopninami. Ne glede na velikost. Čeprav je Ženeško jezero s severnega konca dostopno tudi neposredno, je urejena brežina na sončni strani mogoča le tako, da vsega naveličanemu stricu pod senčnikom odštejete nekaj evrov.
Breško jezero (Pirkdorfersee) je tudi edino jezero, ki je blizu naše Koroške, če odštejemo uničeno Ivarčko jezero nad Kotljami in radeljski umetni tajht. Med vožnjo po Podjuni zatavamo do Šmihela in mimo velike Mahlejeve tovarne, ki je gor čez mejo za stalno preselila kar lep delež naših Korošcev in po glavni cesti proti Dobrli vasi, ki je malo spremenjena s podvozi in nadvozi – Avstrijci so zgradili največji železniški podvig – dvotirno hitro železnico, ki bo Celovec povezovala preko Gradca z Dunajem v manj kot treh urah, z najdaljšim tunelom pod Koralpami. Ob dejstvu, da so pri nas tiri še od Marije Terezije (tako se reče, naša nekdanja prosvetljena vladarica železnice še ni videla niti od daleč), se človeku ob pogledu na to tehnično super gradnjo kar navlažijo oči od ganjenosti.
In še četrti razlog za izlet – moja malenkost se zadnje čase amatersko rekreativno ukvarja z daljinskim plavanjem in na grozo mojih bližnjih bom te dni za prvi izziv preplaval naslednje koroško jezero na seznamu – Klopinjsko jezero (Klopeinersee), kamor smo – spet na grozo ta istih – mulci hodili med počitnicami iz Dravograda kar s kolesi, v nekih lepih in manj nevarnih časih. Tam na kupu so kar tri jezera, ob 1,8 kilometra dolgem Klopinjskem jezeru je tu še Malo jezero (Kleinsee) in Zablaško (Turnersee) jezero malce višje na vzpetini. Občina Škocjan v Podjuni, kjer leži to veliko jezero, v celoti živi od turizma, prve turiste pa so tu sprejeli že leta 1885. Klopinjsko jezero, ki je ledeniškega izvora kot večina koroških jezer, meri 1,12 kvadratnega kilometra, največja globina je 45 metrov in je obdano s hoteli, penzioni in avtokampi. Večina plaž je spet dostopna samo s plačilom, vstopnine so na občinskih plažah cenejše kot naši bazeni, pa tudi vse ostalo je, ko pogledate prvi seznam pred restavracijo, realno primerljivo ali ceneje kot pri nas.
Po jezeru šibajo jadrnice in "pedalinoti", pa kak sup, ostali se kopajo pri obali. Klopinjsko jezero je bilo na tak dan seveda treba tudi preizkusiti. Voda je imela nadpovprečnih 27 stopinj, z umetnim odvodnjavanjem v zadnjih desetletjih pa to statično vodno telo v občini uspešno držijo med čistimi. Za začetek je bilo plavanje po širini 500 metrov dober preizkus vode. Kako se razlikuje voda z zelo specifičnim vonjem od bazena? Pravzaprav je edino, česar se plavalec z mojo obsesijo mora navaditi, da gleda v temo in se dno redko vidi, ostalo pa je enako – 1,8 kilometra s kar občutnim vetrom v hrbet bi moralo vzeti nekje največ 45 minut. Seveda zaradi varnosti s spremljevalnim čolnom ali pa vsaj s plavalno bojo. Glavna težava bo logistika.
Avstrijska Koroška od maja do oktobra zabeleži okoli 2,3 milijona turistov, Slovenci predstavljajo okoli 0,4 odstotka
Če pa vam kaj takega v Avstriji pade na pamet na plovnih jezerih in brez oznak, kot je recimo Vrbsko jezero, pa vam bodo možje postave, potem ko vas bodo dobili najkasneje na bregu, zaračunali z več tisočaki kazni. Podobno, kot je na naši strani Koroške 24-urni tek na 5 vrhov, imenovan K24, se zdaj plavalni zanesenjaki na oni strani menda dogovarjajo o Izzivu petih jezer (pet manjših jezer ali pet velikih v dveh dneh, omenjena mala jezera in Vrbsko in Ziljsko – 35 kilometrov) – kar zna biti zanimiv dogodek v prihodnje tudi za nas. Ker potepa še ni konec, pade odločitev, da se gre še proti Celovcu. Od Škocjana pot zapelje navzdol do Drave in čez most proti Celovcu, a vendar ne po klasični poti po ravnem in stari hitri cesti, pač pa v hribe nad koroško prestolnico, pod katerimi se Krka izliva v Dravo. Od Grabštajna pot vodi sprva po ravnem in se potem strmo vzpne v hribe, ki jih prej na ravnem ni bilo videti nikjer. Duster se ne ustraši takih poti, tudi če bi bile podobne našim cestam, spet pa presenetijo avstrijski cestarji, ki tudi v najbolj hribovite zaselke potegnejo praktično avtocesto. Na vrhu se svet razprostre v planoto s celim kupom slovenskih vasic. Že res, da je danes slovensko govorečih Korošcev po teh vaseh med nekaj odstotki in tja do 75 odstotkov, po cenzusu 1951 pa so predstavljali praktično vse prebivalstvo. Zato ne čudi, da je čisto vsaka vasica označena dvojezično. Med njimi so prav posrečena (pri nas znana) imena, kot so Lipica, Radiše, Tuce, Kajže, Zagorje, Običe in Podgrad, ampak sam sem iskal točno eno – Dvorec, na skrajnem robu planote. Ta pa se imenuje po avstrijsko Schwarz, in če niste spregledali mojega priimka na začetku – "da, 'mam svojo koroško vas".
Še malo proti jugu planote se odpre pogled na Dravo tam spodaj in na nasprotni strani na Rožansko dolino – saj veste, Rož, Podjuna, Zila, slovenska mati me je rodila. Zgodovina Koroške, Slovenije in Karantanije (in "sposojenih" dejstev) je sicer precej bolj kompleksna kot se danes hoče prikazati, vendar o tem kdaj drugič.
Ko hočemo domov, je treba najprej navzdol, ali čez Žihpolje (Maria Rain) tik nad Dravo ali pa do Žrelca (Ebenthal) na južnem obrobju Celovca. Šele na tem odseku se vidi, v kakšni ogromni kotlini leži Celovec, vidi pa se vse tja do Vrbskega jezera in na Gosposvetsko polje (kjer je Vojvodski prestol in so tam ustoličevali frankovske kneze na čelo - koroške države). In ja, na tak pozno popoldanski dan med tednom dobi povprečen prebivalec naših krajev prav strašljivo nenavaden občutek, kako mirno je življenje na oni strani Karavank. Očitno smo res navito ljudstvo, ki mora biti ves čas v nekem dogajanju.
Za konec je treba splezati še čez Karavanke nazaj in za to poskrbi soteska pod Ljubeljem z znano gostilno Nemški Peter tik pod vzponom. Cesto najdejo tudi številni turisti, ki ne želijo čakati pred Karavankami. Je pa to od vseh treh prelazov najmanj prijetna cesta, s strmim vzponom proti Sloveniji in prepadi. Ob zgodbi preizkušanja najtoplejšega avstrijskega jezera se tako pot zaključi s presenetljivo nizko porabo kljub gorenjski avtocesti – 5,4 litra. Hibridni duster preseneti, več pa kmalu v testu.
