Aljoša Stojič
"A veste, kdo pred vami je Olimpiji zadnji dal tri zadetke?" je televizijski reporter vprašal Milana Tučića po koncu tekme, v kateri je Rudar Olimpiji odščipnil točki (3:3). Ne vem, je odvrnil napadalec Velenjčanov. "Damir Pekič!" je vzneseno pohitel Saša Jerković in dobil mlačen, nekoliko v zadregi odgovor: "Tudi njega ne poznam." Kot bi Mohamed Salah rekel, da nima pojma, kdo je Kenny Dalglish. Narobe v naši zgodbi ni, da je Tučić Ljubljančan, žalostno je to, da slovenski nogometaš ni slišal za enega najboljših strelcev slovenske lige. Ne vem, kaj bivši mladi reprezentant počne v prostem času, ker me to ne zanima, a če bi v svojem natrpanem urniku našel pet minut časa, bi lahko kliknil na stran Nogometne zveze Slovenije, še preprosteje na Wikipedijo. Izvedel bi, da je Pekič šesti najboljši strelec slovenske lige (zabil je 103 gole). Morda ga bodo škaperji, rakovići in osterci začeli zanimati, ko (in če) bo tudi sam presegel stotico.
Kaj, ko bi tudi za mlade nogometaše, Milan šteje rosnih 22 let, vpeljali obvezno izobraževanje (seminar), kot ga imajo trenerji, ko obnavljajo Uefine licence? Če igralec šolar ne bi poznal vsaj pet od desetih najboljših strelcev slovenske lige, bi dobil nezadostno in bi do naslednjega preverjanja znanja moral za kazen sedeti na klopi. Potem bi se takoj naučil, kdo in kaj je Pekič.
Tučićeva splošna nogometna (ne)razgledanost ni smešna, kot sta bila hudomušno nespretna Bozgo ("Ova noč nije bila moj dan") in Cime ("V mariborskih termah Habakuk bazen visi, zato sem težko plaval proti toku"). Cimerotič je sicer potarnal, da je nekaj "kao njegovih" stavkov izmišljenih, ampak nič zato, tudi njega da zabavajo; vsekakor je Cime bolj zabaven kot nekdo s totalnim nepoznavanjem kratke slovenske nogometne zgodovine.
Še zadnja tri vprašanja v kvizu Lepo je biti nogometaš: Kdaj je bil Pekič prvi strelec prve slovenske lige?, Koliko golov je v tisti sezoni dosegel? in Katerega leta je kandidiral za župana?.
