Že res, da nam v trgovinah ponujajo skorajda vso zelenjavo in vse vrste sadja vse leto, a plodovi zemlje, ki ne dozorijo v naravi, ko je njihova sezona, nimajo niti približno tako dobrega in izrazitega okusa, pa če so na pogled še tako lepi. Nič čudnega, da vse več ljudi, zdaj že dodobra naveličanih decembrskih češenj in januarskega paradižnika, vedno pogosteje posega po sezonskih dobrinah. Če se le da pri kmetih, ki sami pridelujejo vrtnine in sadje, kupujejo sezonsko sadje in zelenjavo: Kot da se počasi vračamo k naravi.
A že naši predniki so se znašli in nekaj sezonskih dobrot shranili tudi za zimski čas, ko na vrtu ni kaj pobrati, saj zemlja počiva in se pripravlja za spomladansko setev in sajenje. V naših krajih je bilo (oziroma je še) najbolj razširjeno kisanje zelja in repe, sušenje fižola in shranjevanje krompirja. Tudi korenje so včasih obdali s peskom ali suho zemljo, da je po tem, ko je dozorelo v naravi, v lesenih zabojih vzdržalo še nekaj zimskih mesecev. Papriko in stročji fižol ter kumarice, rdečo peso in še kaj pa seveda različne mešane solate so vlagali v kis ali v slanico, pripravljali ajvar in lutenico, tako da je bilo za zelenjavo poskrbljeno tudi pozimi. Dišalo je tudi po različnih kompotih in marmeladah, džemih in želejih - če jih nismo mazali na kruh z maslom (ali tudi brez), so bili dobrodošel dodatek različnemu pecivu. A za zimski čas lahko za zelenjavo poskrbimo tudi drugače.
Za enostavnejše kuhanje pozimi
Pozno poletje in zgodnja jesen, ko je na pretek paradižnika, paprike, pora, čebule, česna, stročjega fižola, bučk, jajčevcev, zelene, kolerabe, buč in druge zelenjave, si pripravo za zimo lahko zelo poenostavimo. Ni potrebno vkuhavanje, steriliziranje kozarcev, kuhanje kisa z začimbami, tudi večje shrambe ne potrebujemo, dovolj bo zamrzovalnik. Za različne omake, tako zelenjavne kot mesne, si pripravimo mešanico čebule, paradižnika in paprike, dodamo lahko tudi por. Na olju najprej zmehčamo čebulo, toliko da uplahne, dodamo na rezine narezano papriko in na krhlje narezan paradižnik, solimo in popramo. Drugih začimb ne dodajamo, to storimo, ko mešanico dodajamo jedem. Mešanico na zmernem ognju kuhamo, dokler ne povre tekočina, ki jo spusti paradižnik. Ko se zmes ohladi, jo damo v plastične posodice ali v plastične vrečke in zapremo ter damo v zamrzovalnik. Kadarkoli pozimi potrebujemo dodatek k omaki, je ta mešanica zelo uporabna. Med kuhanjem dodamo na primer sesekljan česen, baziliko, timijan, origano ali drugo začimbo in omako dodamo testeninam, polenti, z njo prelijemo kuskus, njoke ali riž. Lahko jo dodamo tudi prepraženemu mletemu mesu, omaka pa bo bolj okusna, kot če dodamo kupljeni kečap.
Prihranimo si trud in čas
Kot dodatek jedem si lahko pripravimo tudi mešanico sesekljane zelenjave. Korenje, peteršilj, gomolj zelene, pastinak in por lahko na drobno naribamo (le por drobno narežemo ali sesekljamo v multipraktiku) in v manjših vrečkah zamrznemo. Tak zavitek je dobrodošla pomoč pri pripravi zelenjavnih juh - krompirju v kockah in grahu na primer dodamo tako pripravljeno zelenjavo, začinimo in juho do konca skuhamo po svojih željah. Takšna mešanica je tudi dobrodošel dodatek rižotam, ajdovi kaši ali različnim omakam. Lahko pa si pripravimo nekakšno domačo vegeto. Prej našteto zelenjavo, ki ji dodamo še drobno sesekljan zeleni del peteršilja in zelene, v multipraktiku drobno sesekljamo. Pripravimo steklene kozarčke in vanje nalagamo zmes, vsako plast pa potresemo s soljo. Zelenjavo dobro stisnemo, da iztisnemo ves zrak. Kozarčke dobro zapremo in hranimo v hladnem in temnem prostoru, lahko tudi v hladilniku.
Doma si lahko pripravimo tudi česnovo pasto. Očiščene stroke česna skupaj z morsko soljo in malo olja (lahko tudi olivnega) zmeljemo v multipraktiku in damo v kozarčke ter shranimo v hladilniku. Pri kuhanju nam ta pasta pride zelo prav, saj nam prihrani trud in čas, ker nam ni treba sproti čistiti in sekljati česna, kar je včasih prav zamudno.
Sirup iz aronije
4 kg aronije
4 l vode
3 do 4 kg sladkorja (lahko tudi rjavega)
citronska kislina ali sok sveže limone
po želji malo cimeta
V sokovniku iz aronije stisnemo sok. Ostanke aronije, ki se naberejo v posodi, stisnemo skozi cedilo, saj bomo tako dobili še nekaj dodatnega soka.
Vodo zavremo s sladkorjem in dodamo citronsko kislino ali sok dveh limon (lahko tudi manj, ravnamo se po okusu), če dodamo cimet, damo v vodo med vretjem tudi skorjico te začimbe. Ko je sirup kuhan, odstranimo cimetovo skorjo in vmešamo sok aronije. Še vroč sirup vlijemo v sterilizirane stekleničke, jih dobro zapremo, obrnemo s pokrovom navzdol, ovijemo z odejo in pustimo v temnem prostoru, dokler se vse skupaj ne ohladi.
Stekleničke steriliziramo tako, da jih damo na pekač in pustimo v pečici deset minut pri 110 stopinjah.
Iz štirih kilogramov aronije dobimo tri do tri in pol litra sirupa. Če bomo aronijo pred sočenjem zamrznili, bo sirup manj trpkega okusa.