V dneh olimpijskih iger, ko smo ob seriji slovenskih kolajn polni optimizma, vitalizma in navdušenja, se zdi vse mogoče in dosegljivo. Vsaj hipno nas tu in tam preveva občutek, kako je vse mogoče doseči in preseči, čeprav vemo, da nas olimpijski duh, še bolj kot tekmovalni naboj, del duha, ki nas navaja k sodelovanju (v smislu važno je sodelovati, ne zmagati), tudi zavaja in po malem potiska nazaj v naše male realnosti. Vsaj začasno nismo majhni, ampak nasprotno, veliki, polni zmagoslavij, hkrati pa nas vsak uspeh naših športnikov navdaja z novimi pričakovanji. Do velike mere naša življenja, ki seveda nimajo prave predstave o življenjskih borbah vrhunskih športnikov, slonijo na pričakovanjih. V prvi vrsti so to pričakovanja do drugih, manj do sebe, čeprav bi moralo biti obratno. A tako smo zgrajeni - nenehno več pričakujemo od drugih in smo nato, ko ne izpolnijo naših pričakovanj, zagrenjeni, razočarani, pobiti in kar je še teh nesrečnih občutkov, ki nas potiskajo k tlom ali vsaj v bolj trd(n)o realnost. Ko bo evforija dosežkov športnikov, na katero smo se priklopili, popustila, bomo spet bolj prikovani v lastne realnosti - te pa so, odkar smo ujetniki korone, postale že mestoma neznosne. Morda postopoma začenjamo vsaj v širšem smislu opuščati vsa pričakovanja "normalne(jše)" prihodnosti.
Naša učiteljica joge nam večkrat, ko se umaknemo v svoj mir, na svoje blazine in smo v skupini vsak zase in hkrati del skupine, ob začetku vadbe poda napotek, naj opustimo vsa pričakovanja - do sebe in drugih, do prakse joge posamičnega dneva. Precej časa, več let redne prakse je potrebne, da zmoreš naučeno z blazine prenašati v vsakdanje življenje do te mere, da pripotuješ do točke, ko nenadoma zaznaš, koliko več pozitivnega odnašaš z blazine kot negativnega prinašaš nanjo. Oziroma da zmoreš prečistiti in razčistiti ter razvijati fokus(iranje), ki vzpostavlja nova ravnotežja in stabilnosti, ter dejansko postopno opuščaš pričakovanja. V opuščanju pričakovanj sicer vseeno ostaja neka dvojnost, celo nasprotje, ki jih ob opustitvi tudi ohranja. Brez njih niti ne bi mogli delovati, kaj šele uspevati pri čimerkoli, a hkrati se pričakovanja nekako zrahljajo zlasti v medsebojnih odnosih in v razmerjih do drugih. Seveda od sebe in do sebe po drugi strani nikoli ne smemo in ne moremo prenehati pričakovati več in boljše, a hkrati je dobro, da smo prizanesljivi, da lahko spustimo in opustimo vsaj na način, da nismo nenehno nezadovoljni.
Pričakovanja nas namreč neprestano ovirajo, frustrirajo, delajo nesrečne. Kar naprej se ne izide po pričakovanjih. Situacije, v katerih se nam karkoli po pričakovanjih ni izšlo, pa nato vselej radi objokujemo in obžalujemo. Grenkobo neizpolnjenih pričakovanj vlečemo s sabo kot prepolne kovčke prtljage na popotovanje, znova smo polni novih pričakovanj, ki nam jih ne bo uspelo izpolniti; kot cunje, ki jih ne bomo oblekli. Pričakovanja, če so pojmovana prej kot naše usmeritve in cilji, seveda hkrati potrebujemo in so tudi nujna. Brez njih niti ne bi napredovali (če pustim ob strani definicijo in dojemanje napredka, ki je že druga kompleksna tema), brez pričakovanj in zahtev bi se prepustili letargiji, ležernosti, ne bi razvijali lastnih potencialov in verjetno tudi ne bi drugi ob naših pričakovanjih izpolnili svojih. S pričakovanji se vseeno nujno ne zgolj medsebojno obremenimo. Bržkone je pri vseh stvareh podobno - da je zmeraj treba najti pravo mero, tako da vseeno gojimo pričakovanja ob hkratnem opuščanju, popuščanju in tudi odpuščanju; slednje sploh vselej olajša in razbremeni. Po svoje niti nimamo pravice ničesar pričakovati od drugih, čeprav so vsi odnosi, formalni in neformalni, zgrajeni na zapovedanih in pričakovanih izpolnitvah - drugače v nekem občem družbenem redu in ob lastnih vzpostavitvah v njem bržkone niti ne bi mogli funkcionirati.
Teža pričakovanj naj bo zato čim bolj lahkotna, da jo lahko nosimo in prenesemo, si mislim. Prav toliko, kot je uspehov, oziroma bistveno več so zunanja in notranja pričakovanja, ki ustvarjajo pritisk, ne nazadnje tudi na olimpijskih igrah - četudi so to seveda povsem druge sfere od naših vsakdanjih življenjskih poti.