V zahodnem prostoru se rado dogaja, da posamezniki ob izbranih tematikah urno skočimo na noge. Nato ob njih nekaj časa cepetamo in zdi se, kot da smo dojeli osrednje vprašanje sveta, ki bo ob ustrezni pozornosti končno razrešeno.
Kmalu se naveličamo. Ker se tisto, kar smo problematizirali, opravičuje s površinskimi izgovori in se sprevrže v klišeje, o tem več ne razpravljamo. Spet je vse dobro in po starem. Vprašanja, ki so problematična, pa postanejo del folklore.
Spomnimo se odmevne novice, da v Postojno prihajajo delavci turškega podjetja, ki bodo na trasi drugega tira gradili predore in viadukte. Do jeseni bodo nastanjeni v turističnih kapacitetah, septembra pa se bodo preselili v naselje, ki ga bodo zanje zgradili v naselju Orehek. Razlogi za gradnjo so - to je vendar kristalno jasno - zrasli na domnevni osebni koristi oziroma varnosti domačinov. Prebivalce je skrbelo predvsem število delavcev, ki pridejo k nam; teh bo namreč 450, kar je dvakrat toliko, kolikor je prebivalcev Orehka. Ob skrbi za "lastno varnost" se je seveda zanemarilo, da so to ljudje, ki v Slovenijo pridejo gradit za nas, za naše dobro, za našo "rast".
Ponovno se je pokazalo, da stereotipi in predsodki ne zmorejo predelati racionalnih razlogov za prihode tujcev. Vzrok prihoda je v realnih okoliščinah kaj malo pomemben. Če si tukaj, si odveč.
Kot da to še ni dovolj, je turško podjetje zagotovilo, da bodo vsi izhodi delavcev organizirani. Prišleki se torej naj ne bi prosto gibali po vasi. Občinski veljaki so ob tem priznali, da bodo ti delavci "garali sedem dni v tednu", po njihovih besedah pa bodo deležni vodenih izhodov in obiskov bližnje Postojne.
Kako lepo! Odrasle moške bomo, če bodo pridni in tiho, vodili na zaslužene izlete!
Si je tako težko predstavljati, da bi si človek, ki pri nas ostaja mesece in celo leta, v tem času poželel svobodnega prostega časa, kakršnega je vajen?
Tudi če si ga, mu tega ne bomo dovolili. Četudi je delavec in ga potrebujemo, je nevaren. Ker je Turek!
Nevaren je, ker je Turek
Izjave občine so bile v nadaljevanju dopolnjene, ker so bile v javnosti menda narobe razumljene. Povedali so, da bodo izhodi organizirani, ker v najbližji vasi Orehku ni gostinskih ali trgovskih ponudb. Obenem pa naj bi bili predstavniki turških podjetij osrednji zagovorniki tovrstnega režima, saj naj bi podjetje na tak način skrbelo za svoj ugled. Ne želi si namreč "morebitnih incidentov", smo poročali v Večeru.
Oprostite, a to ni niti približno boljše. Da bomo delavce naokrog vozili kot kakšne šolarčke, je naravnost smešno, saj gre za odrasle ljudi, ki zmorejo (in imajo pravico) odgovarjati zase. Dejstvo, da z ubogljivostjo podpiramo odkrito represivnost turških podjetij, ki v prvi vrsti skrbijo zgolj za ugled, pa je dokaz, da je kapital vladar sveta tudi v Sloveniji, ki si na papirju sicer srčno prizadeva za delavske pravice.
Vrhunska ironija!
To je Foucaultov panoptikum v drugačni podobi. Gre za tehnologijo oblasti, ki je izoblikovana tako, da uspešno rešuje problem nadziranja. Koncept nadzora v panoptikumu temelji na tem, da svetloba, ki prihaja skozi zunanja okna stavbe (ta je v obliki prstana), omogoča, da lahko zelo jasno opazujemo majhne, v prstanu celic ujete silhuete izbranih posameznikov. V današnji družbi so sicer aktualni tudi drugi načini nadzora, vendar se v naseljih, kakršno bo namenjeno Turkom v Orehku, izcimi ista posledica: v notranjosti bodo vsi nadzorovali vsakogar. Naselje bo kot panoptikum; aparat, v katerem ni absolutne točke, zato bo v njem cirkulacija nezaupanja popolna. V takšnem prostoru ni svobode, saj je delavec konstantno pod budnim očesom drugega - že s tem, ko je del panoptikuma, je deležen posebne pozornosti in nezaupanja javnosti.
Tudi če bo taborišče zapustil, bo ob izhodih še vedno pod budnim očesom domačinov. Izleti v Postojno, kakršne dobrohotno napovedujejo pristojni, torej ne bodo nikakršna poslastica.