(SAMOGOVOR) Gospa, je kaj narobe?

Sprehajala sem se v parku in pristopila k naši hiški za knjige, knjigobežnici, v katero praviloma vsakič vsaj pokukam, tudi kadar ne prinašam in odnašam knjig za popotovanja med bralci. Vselej me zanima, kaj neki je bralec zdaj ponudil bralcu, in preverim, ali je literarno bivališče morebiti prazno. Hiško sta si v času, ko sem pristopila, ogledovala tudi majhna fanta, ki sta razposajeno tekala naokoli in vmes prelistavala strani naloženih knjig ter nato vračala knjige v hiško. Ogovorila sem ju, če sta morebiti našla kaj zase, le streljaj stran pa so sedeli člani njunih družin in se ohlajali v vročini, ki je v večeru postopoma popuščala in pripravljala ljudi do manj lenobnih gibov.

Mama enega od fantov je nenadoma iz daljave vzkliknila: "Gospa, je kaj narobe?" Morda sem res delovala nekoliko zasliševalsko, pa še s telefonom v roki sem uradovala za nameček, saj običajno sproti fotografiram, sploh v parku. A morebitno okaranje fantov ni bil moj namen. Me je pa reakcija mame, izraz skrbi, uvedla v nadaljnji razmislek, kako reagiram(o) in se sporazumevam(o). Fanta me pravzaprav bržkone nista čisto dobro razumela, kolikor sem razbrala iz njunega odziva. Bili so priseljenci, kar je dalo le še eno dimenzijo našemu naključnemu srečanju. Skušala sem kar se da prijazno odgovoriti, da se le pomenkujem in fotografiram hiško oziroma park in da ni nič narobe, da ne dokumentiram kakšnega "prekrška". Moje pojasnilo je, kolikor sem lahko dešifrirala izraz, mami prineslo vidno olajšanje, a vseeno previden, rahlo zadržani nasmeh.

Nato sem tuhtala o več vidikih tega, morda na videz mimobežnega in nepomembnega srečanja, hkrati pa tudi o občutkih priseljencev, ki so v vrsti soočenj z domačimi prebivalci že tako nenehno opazovani, prilagajani, ocenjevani.

Spomnila pa sem se tudi na epidemični lockdown lani spomladi, ko sem prav tako fotografirala hiško in so se ob moji objavi na družbenem omrežju razplamtele debate, ali sem ravnala prav, ko sem odprla vrata hiške in dodala knjigo, če pa naj bi se tako prenašal koronavirus. To so bili tudi meseci, ko so nas prepričevali, kako se virus intenzivno širi zlasti prek časopisov in knjig oziroma predmetov in kako na nas od vsepovsod na vse načine preži nevarnost okužbe. In čeprav mi je razum prigovarjal, da nisem storila ničesar narobe in da sem pristala le še v eni seriji obmetavanj na spletu, sem nato z nelagodjem spremljala nadaljnje komentarje v prid oziroma proti odpiranju hiške za knjige. To so bili hkrati močno naelektreni dnevi, v katerih so ljudje s prstom kazali drug na drugega in se obtoževali, (pri)javljali, kdo krši odloke, in razglašali, kdo ravna skladno z njimi in je potemtakem vzoren državljan, ki, kakopak, ne bo dobil in širil covida.

Moj takratni postanek pri hiški in zadnje naključno srečanje, ko je o (ne)spornosti povsem banalnega ravnanja spraševala mama razigranih otrok, morda nimata nič skupnega, a sem med njima odkrivala vzporednice in ugotavljala, kakšni v vse bolj pregretih družbenih razmerah smo ali postajamo. Saj ne, da se že prej ne bi prevečkrat gledali z nezaupanjem in distanco, a zdi se, da se vse bolj avtomatizirajo napadalne in s tem tudi obrambne drže ljudi. Zdaj že v najmanjšem pomenkovanju zaznamo napetosti - namero napada, grožnje oziroma ogroženosti na drugi strani. Seveda ni zgolj in vselej tako - še so, k sreči, drobna in prijetna klepetanja, morda še bolj v naključnih srečanjih z ljudmi v naravi ali dejavnostih, ki jih veže podoben interes. A vendarle: močno so se poenostavili in hkrati zapletli naši odnosi, drug drugemu nenehno kaj očitamo. V spletnem, virtualnem, a vse bolj realnem (so)bivanju je skrajnosti še več - prevladuje sovražna, podcenjevalna retorika, ki vsevprek neti konflikte, prerivajo se pavšalna in primitivna obmetavanja, ki ponižujejo brez omejitev in brezbrižno izmenjujejo tarče.

To je tisto, kar je narobe, si odgovorim na odzvanjajoče vprašanje gospe. Mašinerija hujskanja se vsak dan znova pita, nezadržno, kot podivjana. Mar lahko računamo na vsaj malo miru, si ga vzamemo, si ga damo - vsaj prek poletja, za en oddih, za eno prebrano knjigo -, se vprašam, ko odkorakam naprej, v noč.