(SAMOGOVOR) Stavba št. 6: Omotičen pred rumeno-rjavo od boga in države pozabljeno zgradbo iz leta 1929

Četudi smo se v prekladanju državnega in vseevropskega denarja, našega denarja, menda že vsega navadili, so še vedno novice, ki te osupnejo. Tista o črtanju evropskih sredstev za mariborsko infekcijsko kliniko je že ena takšnih. Sem, naivnež in nevednež, mislil, da so tam na robu zdravstvenega parka že zdavnaj zaorali pleskarji in monterji, če že ne bager. Kajti kdor je kdaj ležal v zdaj že zlovešče zdelani stavbi št. 6, se je le čudil vsakemu dnevu, ko ta zadeva še stoji. Me je vest tega tedna spomnila na jamranje mnogih, ki si ga niti ne upajo izustiti na glas, češ da živimo čase, ko so živali vredne več od ljudi. A da ne zanetim spora med že itak razdeljenim ljudstvom, vam zgolj prenesem opazko, da bi premier prav storil, če bi posnel čuteč video tudi pred mariborskim poslopjem iz leta 1929. Pred znamenito ukacejevsko šestico.

Nekaj let je tega, ko so me poslali na oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja, kot se zadevi uradno reče. Vdan v usodo, a hkrati opogumljen z medicinsko prijaznostjo na vseh koncih, omotičen korakaš proti rumeno-rjavi od boga in države pozabljeni zgradbi. Stanje je bilo že itak ... vročinsko. Poletna sopara. Kakšno stopinjo več doda nelagodje, ker je cilj že od daleč videti takšen, kot se ga spomniš iz otroštva. Točno takšen. Ničesar krivi reveži se ti že v sprejemni ambulanti opravičijo zaradi razmer. Bojda bo boljše. Če se iz tiste omotice prav spomnim, sta bila evropski denar in obnova omenjena že takrat. Pred osmimi leti. Optimizem je bil ... nalezljiv. Dokler ne doživiš izkušnje stavbe 6. Sprehoda v zgodovino.

Še prej ti kot v grotesknem lunaparku vrli medicinec privošči vožnjo na vozičku skozi tunel. Vročinskim blodnjam pripisuješ pot, med katero spoznavaš zakulisje delovanja bolnišnice. Čakaj malo, me je ravnokar pozdravila perica, ki cunje zlaga v gigantski pralni stroj? Ko te pripelje na drugi strani ven, na preiskave v bolj fine trakte UKC-ja, te naključni pacientki v čakalnici zvedavo premerita. Ha, če bi vedelo, od kod nas vozijo, bi se cenjeno pacientstvo razbežalo, tako pa sem se moral domisliti potegavščine. Nenadoma sem vstal z vozička in naredil par majavih korakov, da sta punci skoraj kriknili, misleč, da sta bili pravkar priča čudežu. Vem, vem, ni lepo, pa saj sem bil ob vrnitvi v stavbo 6 kmalu kaznovan. Od nekod se pojavi mlado bitje - z iglo v roki. Infektologinja s strastjo do lumbalnih punkcij. Očitno vedoč, kako to boli, mi je čuteča medicinska sestra kar sama predlagala, naj zarijem obraz v njeno oprsje. Močna ženska si me je še privila k sebi, da sem zaječal v nedrje. Dajmo še enkrat, za vsak primer ... Prekleto! A v drugo sem že vedel, kaj mi je storiti. In zdi se mi, da odtlej v bolečini moj obraz nagonsko išče oprsje.

Ampak pustimo to, zašel sem. Tema je vendarle stavba, ki bo čez šest let stoletnica. Resda berem, da se bo zanjo naposled našel državni, ne evropski denar. A saj vemo, kako gre s tem, a ne? Ponekod ga vedno zmanjka - ali pa udarimo slovensko posebnost, gradnjo v več fazah. In nam po državi stojijo razna skrpucala. V prostorski stiski mariborskega infekcijskega oddelka punkcija vsaj takrat, ne vem, kako je s tem danes, ni bila poseg za olišpane ambulantice. Opravili smo sede na robu postelje, pri čemer so sotrpini, s katerimi smo si delili bolniško sobo, morali zapustiti prizorišče. Kar nerodno mi je bilo vpričo na novo pridobljenih znancev, ko so krevsali na hodnik, eni s sumom na legionelo, drugi z boreliozo, stali pred vrati in sumničavo prisluškovali. Nasploh bi se skupina dedcev v premajhni sobi infekcijske klinike morala med seboj opazovati nezaupljivo. Kaj pa veš, kaj boš staknil v tako tesnem prostoru, če tega morda še nimaš. Ampak stiska stavbe 6 te naredi drugačnega.

Imeli smo pacienta z očitno najdaljšim stažem. Bil je za vodiča. Kot v arestu, ko ti najdlje obsojeni pokaže skrite kotičke in razloži nepisana pravila. Razkazal mi je vogalni balkonček, kamor se je iz stavbe, ki še ni slišala za energetsko sanacijo in razne eko sklade, hodil hladit, kolikor se je v tistem betonu dalo, in se skrivat na cigareto ali dve. Potili smo se v pižamah in se okolici primerno namesto sanjam o Pagu predajali debatam, kako je vse okoli nas videti kot kakšna Bukarešta 1950. Starih lesenih oken nismo odpirali, da nam kljuke ne ostanejo v rokah. In tako je najbolje, da se ne premikaš. Da ležiš v postelji, strmiš v strop in šteješ kapljice potu, ki ti zdrsnejo z obraza. Tako tudi lažje opaziš odstopajoči omet. Ko je bil čas obiskov, pa smo razpetih bolnišničnih srajc prišli po hodniku, kot da smo pred tem obcestne jarke kopali.

Če te taka izkušnja nažene k čemu pozitivnemu, je to zaobljuba, da nikoli več ne boš staknil ničesar nalezljivega. Ker ko pride dan odpusta iz stavbe 6 in se negotovega koraka po dnevih ležanja kot osvobojenec sprehodiš mimo novejših zgradb UKC-ja, si rečeš: nikoli več nazaj tja. Ne, dokler ne bo evropskega denarja. Ali pa domačega, no. Dokler bomo še verjeli vanj.