(SAMOGOVOR) Toksična dekadenca našega časa

Slika Doriana Graya je roman Irca Oscarja Wilda, ki je v vseh pogledih naznanjal prelom s tradicijo in prihod dekadence. Gre za (umetniško) smer nove romantike, ki se je poskušala izviti omejenosti meščanske družbe. To je počela s poudarjanjem individualnosti in samozadostnosti, čutnega in čustvenega življenja. Kar je danes pogosto napačno razumljeno kot lenoba - prepredena s predajanjem telesnim užitkom in hedonizmom -, je bilo ob koncu 19. stoletja pravzaprav v znamenju obupanega pobega od propadajočih družbenih vrednot. Ker človek (in umetnik) v svetu ni mogel najti čustvene izpolnitve, se je začel obračati navzven - k čutom, ki korespondirajo z okolico. Reakcijo umetnikov, ki so dekadenco vpletli v svojo umetnost, je torej mogoče razumeti kot zoperstavljanje utilitarizmu (in temu, da je edini kompas človekovega delovanja korist). Pretirano poudarjanje praktične uporabnosti, ki jo sicer opažamo tudi danes, je ideale francoske revolucije spremenilo v prah. Denar je počasi zajel vse pore družbe, tudi človekovo intimnost.

V omenjenem romanu slikar Basil portretira lepega Doriana Graya, ki je takrat v zgodnjih dvajsetih. Na mladega Graya miselno vpliva izobraženec Henry, ki med drugim trdi, da je lepota najpomembnejša stvar v življenju. Da je lepota torej pomembnejša od česar koli drugega; lepota je zanj pomlad, začetek, bistvo, smisel. ​Dorian svojo dušo nadalje zamenja za večno mladost. Duša se stara in izkrivi, obličje moškega pa ostaja mlado in nedotaknjeno. Gray se brez kančka dvoma predaja hedonističnim užitkom in pogublja ljudi okoli sebe. Ob tem verjame, da lahko dušo zdravimo s čuti, in obratno - da lahko čute celimo z duševno hrano. V skladu s tem tudi bolečino in strah, ki ju občasno vendarle začuti, hitro prevali na čute - zdraviti ju začne z užitki (s hrano, pijačo, dišavami, spolnostjo).

Danes smo ljudje spodbujeni k podobnim "rešitvam".

Zdi se, kot da živimo v svetu toksične "pozitivnosti", ki ljudi sili v dekadenco in jih odvaja od kakršnega koli nelagodja ali bolečine. Slednje je predstavljeno kot nekaj, kar v življenju ne bi smelo obstajati. V sodobnem svetu za bolečino ni prostora - zanj je nenaravna, prav tako kot je nenaravno staranje. Po drugi strani so normalni neprekinjeno veselje, večna mladost in sredstva, ki to omogočajo. Trenutne "vrednote" nas silijo v novo dekadenco, k vnovičnemu obračanju k čutom, kjer pa (paradoksalno) ni prostora za jok. To še krepijo družbena omrežja, na katerih kraljujejo (zahodni) lepotni standardi in vseprisotna svežina; v kraljestvu zagorele polti, sijočih zob in dolgih trepalnic se ni dovoljeno gubati, tako kot se ni gubal Dorian Gray. Za dušo in njeno stanje je ljudem, tako se zdi, prav malo mar! Ob misli, da na družbenih omrežjih tako imenovani vplivneži oglašujejo polnila za ustnice in nenadzorovano nakupovanje, me zato spreleti srh. Tudi popusti so po njihovih besedah rešitev za vse tegobe tega sveta. "Razvedrite se z novo bluzo." "Peneča kopel mi pomaga, ko sem slabe volje." "Za boljše počutje grem na manikiro." In tako naprej ...

S takim početjem se uveljavljajo patološka pričakovanja, kakršno je recimo tisto, da moramo prav vsi izgledati kot model na reklamnem panoju, ne pa kot človek, kakršni smo! To nas odmika od naravnega življenjskega poteka. S pomočjo kapitala modificiramo svoja telesa in počutja; dolge nosove "zdravimo" z operacijami, žalost pa s polno nakupovalno košarico. Ob tem je treba priznati, da so ciljna skupina izčrpavanja, ki je tudi finančno, predvsem ženske. Čustvena bolečina, ki je eno od najbolj naravnih stanj človeka, s tem postaja ne zgolj nezaželena, temveč sploh prepovedana! V tem procesu se ustvarjajo nestarajoči se (in čustveno hendikepirani) doriani grayi, ki bodo končali klavrno.

Lahko bi rekli, da živimo v dekadenci, ki deluje na pogon potrošnje. Takšne dekadence si ne bi smeli želeti, saj ne bo prinesla plodnih umetniških rezultatov, kakršne je dala tista v 19. stoletju. Človek, ki jo živi danes, je zaprt v mehurček potrošništva; če je nekdaj dekadenca pomenila tudi vlaganje v umetnost, danes pomeni umikanje od nje in pomikanje v nakupovalna središča. Nova dekadenca ni upor zoper potrošništvo, ampak podrejanje najhujše sorte.