Staša Špur, nogometna sodnica: Upam, da bom kdaj sodila tudi na večnem derbiju med Mariborom in Olimpijo

Za 32-letno Stašo Špur iz Satahovcev, gručastega naselja s približno 300 ljudmi v bližini Murske Sobote, je bila sobota, 3. oktobra, poseben dan, za slovenski nogomet pa zgodovinski. Kot prva ženska je dočakala sodniški krst v prvi slovenski nogometni ligi. Na tekmi 6. kroga državnega prvenstva med nogometaši Aluminija in Kopra v Kidričevem je bila pomočnica sodnika Bojana Mertika. Toda le sedemnajst minut, kajti zaradi močnega naliva in neprimernih razmer za igro je sodnik tekmo prekinil. "Pred tekmo nisem imela treme, bolj pred mikrofoni in kamerami, na igrišču sem doma in s tem nimam težav. Žal mi je, da se je tekma končala na tak način, zelo nestrpno sem jo pričakovala," je ob prelomnici v svoji sodniški karieri povedala Staša Špur.

Nogometašica, trenerka, učiteljica

Špurova izhaja iz nogometne družine, saj sta bila nogometaša njen oče in brat. Ko je nekje prebrala, da v najboljšem slovenskem ženskem nogometnem klubu Teleing Pomurje, sedaj Pomurje Beltinci, vpisujejo dekleta, ki jih veseli ta šport, se je včlanila vanj. "Za pomurski klub sem kot vezistka igrala šest, sedem let, z njim osvojila več naslovov državnih prvakinj in igrala v kvalifikacijah za ligo prvakinj, na 166 ligaških tekmah sem dala 88 zadetkov, številki bi bili še višji, če ne bi bila večkrat poškodovana, zaigrala sem tudi v reprezentanci. Že takrat me je mikalo tudi sojenje, in ko sem opravila ustrezne izpite, sem leta 2010 začela kot pomočnica sodnika soditi na tekmah klubov Medobčinske nogometne zveze Murska Sobota. Kmalu sem spoznala, da me na sodniški poti čaka boljša prihodnost kot na nogometni, zato sem se leta 2015 tudi odločila, da bom zgolj sodnica," je pojasnila brhka Prekmurka, ki se je za novo poslanstvo tudi izobraževala in usposabljala. "Leta 2015 sem kot pomočnica sodila na tekmah tretje slovenske lige," pove Špurova, ki zaradi nogometa ni zanemarila izobraževanja.

"Po končani gimnaziji v Murski Soboti sem se odločila za študij na Pedagoški akademiji v Mariboru, uspešno sem ga končala in sedaj sem kot učiteljica razrednega pouka zaposlena na OŠ III Murska Sobota," pove Špurova.

Neprijetnih opazk ni manjkalo

Na prvih tekmah je Špurova spoznala tudi nekatere temne plati, ki jih prinaša sojenje, predvsem v odzivih nogometašev in gledalcev do nje kot sodnice. "Za nekatere je bilo veliko presenečenje, ko so videli sodnico, ki z zastavico v roki teka gor in dol ob stranski črti igrišča in tu in tam pomaha z njo, nekateri se niso mogli zadržati. Tako sem slišala zanimive in tudi neprijetne opazke, a k sreči imamo ljudje dve ušesi - da gre skozi drugo ven. Veliko je bilo tudi takih, ki so me poznali kot nogometašico, ti so bili običajno bolj spoštljivi in prizanesljivi do mene. Vselej sem želela soditi pravično in ta vrlina me spremlja še sedaj."

​Leta 2016 je Špurova naredila nov, pomemben korak na svoji sodniški poti - dobila je Fifin naziv pomočnice sodnice. "Pot do tega naziva je bila zahtevna. Morala sem poglobiti teoretično znanje, zato sem obiskovala številne Fifine seminarje in druge oblike izobraževanja, seveda pa sem v prvi vrsti morala dobro soditi, da so odgovorni to opazili. Poleg tega je za napredovanje potreben tudi kanček sreče, kajti napreduješ lahko takrat, ko se sprosti mesto, ko se ena od sodnic odloči, da ne bo več aktivna," pojasni sogovornica, ki je leta 2017 kot pomočnica sodila na evropskem prvenstvu za mladinke na Severnem Irskem. "Sodila sem na treh tekmah skupinskega dela tekmovanja," se spominja, nato pa se dotakne še enega zgodovinskega trenutka: "Lani septembra sem kot del štiričlanske slovenske sodniške zasedbe - ob meni so jo sestavljale še Tanja Subotić, Tanja Vrabel in Aleksandra Česen - sodila tekmo šestnajstine finala lige prvakinj med ekipama Manchester Cityja in Lugana. To je bilo zame nepozabno doživetje. Ko sem stopila na igrišče stadiona, ki ga imajo dekleta Manchester Cityja na volj zgolj zase, so me preplavili občutki sreče in zadovoljstva."

​Mika jo EP v Angliji

Pred Stašo Špur je še veliko izzivov. Eden izmed njih je želja po sojenju na evropskem prvenstvu nogometašic leta 2022 v Angliji; na njem bo tudi 24 pomočnic glavne sodnice. "Za nami je seminar, po katerem so preverjali znanje pomočnic in njihovo trenutno psihično in fizično pripravljenost, načrtovan naj bi bil še en podoben seminar in potem naj bi se odgovorni odločili, katerih 24 pomočnic bo sodilo v Angliji. Poleg tega, da namenjam pozornost teoretičnemu izobraževanju in s sojenjem na tekmah pridobivam praktične izkušnje, veliko čas namenim tudi telesni pripravljenosti, ki je prav tako zelo pomembna. Domala vsak dan tečem, izvajam vaje za moč in postorim še kaj zanimivega in raznovrstnega. Upam, da bom med izbrankami za sojenje v Angliji."

Izkušnje so najbolj pomembne

Če so sodnice pred leti, ko so se začele uveljavljati v nogometu, njihovi kolegi gledali postrani, so se razmere v tem pogledu že občutno izboljšale. "V očeh kolegov ni čutiti zapostavljenosti. Razlogov za to je več, predvsem pa, da se za sojenje odloči vedno več žensk, da je vedno več trenerk in tudi, da Nogometna zveza Slovenija vedno bolj podpira ženski nogomet in sodnice pri njihovem izobraževanju. Sodnice smo tudi dokazale, da smo na igrišču lahko enako dobre, kot so sodniki. Seminarji in druge metode izobraževanja sodnikov niso dovolj, da neko postane dober sodnik. Največ k temu prispeva sojenje, čim večkrat nekdo sodi, več bo imel izkušenj, ki so zelo pomembne. Sodnik mora soditi pošteno, vsaka napaka, namerna ali nenamerna, za seboj potegne posledice. Te odsevajo na različne načine, predvsem pa so krive za vročo kri na igrišču in tribunah. Gledalci obkladajo sodnike z žaljivkami in nizkotnimi besedami, tu in tam na igrišče prileti kak predmet v smeri sodnika in še bi lahko naštevala. Tako početje ne sodi na nogometna igrišča," je odločna Špurova, ki si želi, da bi se ji zdaj, ko je prebila led, večkrat ponudila priložnost sojenja na tekmah prve slovenske lige.

"Upam, da se bo to zgodilo, morda bom kdaj sodila tudi na večnem slovenskem derbiju med Mariborom in Olimpijo. To bi mi bilo v veliko čast in tudi v zadovoljstvo."