Trieste acclama Benito Musolini suo cittadino d'onore. Tako je tržaški Il Piccolo pred 21. maja 1924 naslovil uvodni članek na strani krajevne kronike o podelitvi častnega občanstva predsedniku takratne italijanske vlade. Dan prej, 20. maja, "točno opoldne", se je občinski svet sestal na slavnostni seji v prepolni dvorani mestnega sveta, ob prisotnosti "dražestnih gospe v galeriji" in "častnega voda mestnih redarjev z rdečim mestnim praporom s helebardo na čelu". Slavnostni govornik je bil župan, senator Giorgio Pitacco, ki je "ob največji zbranosti prisotnih" prebral "utemeljitev častnega občanstva njegovi ekscelenci Benitu Mussoliniju". "Občinski odbor je že 23. oktobra leto prej soglasno predlagal občinskemu svetu podelitev častnega občanstva, da bi ga slovesno proglasili med obiskom, ki ga bo ljubljeni vodja fašistične vlade opravil v našem mestu."
Govor je en sam slavospev Mussolinijevemu delovanju. Za župana Pitacca je duče celo "poet italijanske obnove", kar je izzvalo "dolgotrajno in vsesplošno ploskanje". Vlada Benita Mussolinija je "dostojanstvena, konkretna, uravnovešena in genialna". Omenjena je "neomajna vera v Benita Mussolinija" z željo, "naj On še dolgo ostane na čelu vlade". Ob proglasitvi so vsi prisotni vstali, "ploskanja ni hotelo biti konca, tako v dvorani kot v galeriji, z večkratnimi vzkliki 'Viva Mussolini'" - in sam župan Pitacco je ob koncu povabil prisotne občinske svetnike, naj z njim "doneče ponovijo 'Evviva Mussolini'". Predlog o podelitvi tržaškega častnega občanstva dučeju je bil odobren, seveda, soglasno.
Za takratnega župana Trsta je bil duče "poet italijanske obnove"
Velika propagandna akcija
Trst ni bil edini, ki je maja 1924 podelil častno občanstvo Benitu Mussoliniju. To so storila domala vsa italijanska mesta in velikanska večina italijanskih občin. Tako je namreč zahtevala fašistična vlada, da bi "proslavila 10-letnico začetka prve svetovne vojne" in "zmago Italije" ter "podkrepila dučejev mit". V tiste občine, ki niso upoštevale vladnega ukaza, je Rim, preko prefektov, poslal izredne komisarje, da bi na lastno pest, mimo zakonito izvoljenih občinskih predstavnikov, izpolnili fašistični ukrep. Zato podelitve častnega občanstva dučeju niso bile "sad svobodne izbire ljubečih prednikov, temveč rezultat direktiv Mussolinijeve vlade prefektom in podeželski mreži Nacionalne fašistične stranke, da bi s kolosalno propagandno akcijo spodbudili kult osebnosti njihovega vodje," je ocenil italijanski zgodovinar Mimmo Franzinelli.
Izredni komisarji na Krasu
O tem drugem, o pritisku na občine, da bi podelile častno občanstvo Mussoliniju, je 21. maja 1924 na prvi strani poročala tržaška Edinost. V članku z naslovom Proti potvorbam častnega občanstva je nepodpisani časnikar zapisal: "Predvčerajšnjim so prišla našemu političnemu vodstvu prva poročila o tem, da se od gotove strani pritiska na naše občinske svete po Krasu, naj še v teku tega tedna v slovesnih sejah podelijo predsedniku ministrskega sveta častno občanstvo. Prav tako se je poročalo, da se v občinah, ki jih namesto zakonitega zastopništva upravljajo izredni komisarji, nabirajo podpisi med prebivalstvom za to, da naj bi komisarji sami za njim povirjene občine počastili gospoda Mussolinija na isti način. Hkrati s temi poročili pa so prihajali našemu vodstvu tudi izrazi nedvoumnega nezadovoljstva našega prebivalstva z akcijo in s tistimi, ki so jo sprožili." Rimska vlada je očitno poslala izredne komisarje v slovenske občine po Krasu in Notranjskem, da bi se tudi one, hočeš nočeš, zlepa ali zgrda, poklonile Mussoliniju.
Po tem uvodu je objavljena brzojavka, ki jo je v tej zvezi slovenski poslanec Josip Wilfan naslovil "Ekscelenci predsedniku ministrskega sveta Mussoliniju". Takole je zapisal: "Obveščen, da se pritiska na občinske svete in od strani izrednih komisarjev na prebivalstvo te dežele za podelitev častnega občanstva Vaši Ekscelenci, si dovoljujem Vas opozoriti na neumestnost takšnega postopanja lokalnih činiteljev z ozirom na slovansko prebivalstvo, ne radi nasprotstva proti osebi ali vladi Vaše Ekscelence, nego ker to prebivalstvo, ko mu je v velikem delu vzeta občinska avtonomija, ne more slobodno izražati svojih čustev in, ko je globoko žaljeno v pravicah lastnega jezika, lastne kulture in lastnega življenja, a mučeno od ekonomskih težkoč, ne more biti navdušeno za sedanje razmere. Poklon, Poslanec Wilfan."
Edinost tistega dne ni poročala o podelitvi častnega občanstva Benitu Mussoliniju v dvorani tržaškega mestnega sveta. Tudi v naslednjih številkah ni zabeležiti članka, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, da je postal duče častni občan Trsta. Pač pa je Edinost dan pozneje, 22. maja 1924, pod naslovom "Najnovejše metode" nakazala enega od načinov "pritiska", omenjenih v brzojavki poslanca Wilfana. "Nekateri župani v kobariškem okraju, med temi župani v Drežnici, Libušnji, Trnovem in Kredu, so dobili od čedadske podprefekture poziv, naj 'prostovoljno odstopijo'." Zakaj? Ker se niso pokorili ukazu podelitve častnega občanstva Benitu Mussoliniju.
Pritiskov je bilo še in še, a kaže z minimalnimi učinki, saj ni znano, da bi imela katera od slovenskih občin na območju, ki si ga je prisvojila Italija po koncu prve svetovne vojne, Benita Mussolinija za častnega občana.
Zgodovina je pač zgodovina
Z leti so potonila častna občanstva Benitu Mussoliniju v pozabo. Kdaj pa kdaj jih je priklicala v spomin krajevna kronika mest in občin, ki so se, desetletja po koncu druge svetovne vojne, odločila za preklic, ali pa so se preklicu zoperstavila. Leta 2018 je preklicalo častno občanstvo dučeju 40 občin, leto pozneje nadaljnjih enajst. V pokrajini Brescia je bil Benito Mussolini pred štirimi leti še častni občan 21 občin, med njimi tudi tiste, po kateri je bila poimenovana Salojska republika. Domala vse občine, ki so doslej zavrnile preklic častnega občanstva Mussoliniju, so upravljale in upravljajo desnosredinske koalicije. Zavrnitev preklica so utemeljile večinoma z dvema argumentoma. Prvič: zgodovina je pač zgodovina, in je ni mogoče izbrisati ali preklicati. Drugič: častno meščanstvo Mussoliniju je podelil izredni komisar, zato občinski svet ga ne more ali ni pristojen za njegov preklic. Kljub tem politično dlakocepskim izgovorom je Benito Mussolini častni občan vse manjšega števila občin.
Ob dnevu odporništva pred tremi leti so občine Quart (Aosta), Asti, San Cesario (Modena), Campi Bisenzio (Firence), Tricase (Lecce) in Nicola da Crissa (Vibo Valentia) proslavile obletnico zmage nad nacifašizmom s preklicem častnega občanstva Benitu Mussoliniju. V Adrii v Venetu so nekaj mesecev pozneje postorili še nekaj več: odvzeli so častno občanstvo Mussoliniju in ga podelili njegovi politični žrtvi iz tistega žalostnega leta 1924, Giacomu Matteottiju. Januarja letos sta preklicali častno občanstvo Mussoliniju občini Mira in Osimo, februarja Fano, aprila Ustica, medtem ko fašistični vodja ostaja častni občan občine Maserà pri Padovi, ker je desnosredinska večina zavrnila zahtevo po preklicu.
Kaj pa Trst?
V mestu požiga Narodnega doma, prvega in drugega tržaškega procesa posebnega fašističnega sodišča, Bazovice, openskega strelišča, razglasitve rasnih zakonov, Rižarne in bande Collotti ostaja - 100 let po slovesni podelitvi - Benito Mussolini še vedno njegov častni občan. Kako je tak zgodovinski paradoks sploh mogoč?
Trst ni Pederobba, majhna občina blizu Trevisa, kjer je dijak 5. razreda humanističnega liceja Federico Del Bello med šolsko raziskavo o zgodovini domače občine v občinskem arhivu izbrskal dokument z dne 11. junija 1924 o podelitvi častnega občanstva Mussoliniju in dal povod za njegov preklic. V Trstu je znano, da je Benito Mussolini še vedno njegov častni občan. Vsaj vsa politična srenja to dobro ve. In to vsa povojna leta. Od vrnitve Trsta Italiji se je v mestu zvrstilo enajst županov. Nobenemu ni prišlo na misel, da bi v občinskem svetu iznesel predlog o preklicu častnega občanstva Benitu Mussoliniju. Cosolini je sicer dal na Velikem trgu postaviti "spotikavo" plaketo v spomin na dučejevo razglasitev rasnih zakonov septembra 1938, več ni zmogel.
Pred zadnjimi občinskimi volitvami oktobra 2021 je na vprašanje "Ali bo ob stoletnici podelitve Benito Mussolini še častni občan Trsta?" takratni županski kandidat Roberto Dipiazza takole odgovoril: "Če bomo leta 2024 še govorili o Titu, Mussoliniju, Hitlerju in Stalinu, ne bomo prišli nikamor. Ne moremo se vračati v obdobje bojev med Rimljani in Dačani. Jaz sem župan srečanja treh predsednikov, lani sta se srečala predsednika Mattarella in Pahor. Nekateri ostajajo zazrti v preteklost. Jaz grem naprej."
Ali pa nazaj. Kajti 10. februarja letos, med svečanostjo na bazovskem šohtu, se je - v demantiranju samega sebe - prav župan Dipiazza zagnal proti Titu, ga označil za "rablja" in podprl predlog o odvzemu italijanskega odlikovanja pokojnemu jugoslovanskemu predsedniku. Da bi upošteval načelo recipročnosti in podobno predlagal odvzem častnega občanstva mesta fašističnemu rablju Benitu Mussoliniju, mu ni padlo na pamet. S čimer je potrdil znani aksiom o metli, ki pravi, da je pometati pred tujim pragom zelo lahko, pred lastnim manj.
Tako ostaja Mussolini, od tistega 20. maja 1924, po celem stoletju, še vedno častni občan Trsta. Mesta, ki je bilo v vrtincu zgodovine z generacijami oportunistično pozabljivih županov in bojazljivih političnih pritlikavcev kot svojevrsten severnojadranski Macondo z njim žalostno obsojeno na sto let sramote.
Častni občan 6694 občin
Konec leta 1924 je bil Mussolini častni občan velikanske večine italijanskih občin. Skupaj jih je bilo 6694, je ugotovil zgodovinar Mimmo Franzinelli, ki je tej in drugim stranem fašistične zgodovine posvetil več znanstvenih knjig. Povsod so se dučeju poklonili v vzhičenih tonih na pompoznih slovesnostih, polnih povzdigovanja fašizma in njegovega "neprekosljivega voditelja". Po zlomu fašizma so se začela lomiti tudi dučejeva častna občanstva. Prva občina, ki mu je preklicala častno občanstvo, je bil Neapelj, konec aprila 1944, na predlog tedanjega župana Gustava Ingrossa. Sledila je Matera, 27. oktobra istega leta. Po drugi svetovni vojni so njunima zgledoma sledile preštevilne italijanske občine. A ne vse.
