(V KOZAREC) Vino je zdravilo, poživilo, strup

Oseminsedemdeseti dan brez kopnega … Danes končno poletim proti Evropi. Obljubljeni čarter iz Barbadosa do Londona se bo dvignil nad Atlantik natanko čez tri ure. Kako od tam naprej? Ni pomembno, le da sem bližje …
Zadnji trije meseci so resnično zgodovinski, oceansko ujetniški, navkljub situaciji ekstremno povezovalni in z neverjetnim pozitivnim nabojem vseh petdeset tisoč glav, ki smo obtičali na morju. Če sem nazadnje zapisal, da sem prebral celoten internet in da se mi rahlo že svita, kdo ga je napisal, sem dokončno dobil odgovor. Gre za človeka, ki je zgradil svojo rojstno hišo, premagal korono in v svoji celotni nesmrtnosti davno v zgodovini izumil vino. Chuck Norris … Kakorkoli … Nekako mi je zadišalo po Mediteranu in prst na globusu se je zašiljeno zapičil na enega od deset tisoč otokov tiste dežele. Grčija …

Zdrav kot sam Hipokrat

Sicer zgodovina govori, da naj bi vino izumili na območju današnje Gruzije, a legend je resnično ogromno. Recimo ena grška (kakorkoli zveni slednja konotacija) o pastirju Estafilosu. Nekaj njegovih ovac naj bi smuknilo po svoje, in ko jih je končno našel, je ugotovil, da ubežniki žvečijo liste neznane rastline. Presenečen mladenič je zbral sadove tistega čudnega drevesa in jih prinesel do svojega gospodarja, da iz njih stisnejo sok in tako pridobijo osvežilno pijačo. Grozdni sok je predolgo ostal na soncu in fermentacija je seveda prinesla alkohol in tako nekaj podobnega vinu. Od tistega časa so ljudje pogosteje pozabili sok na soncu in tako so tudi pohodi v starogrška gledališča postali redkejši, čudežni eliksir opojne pijače pa je postal domala bolj zdrav kot sam Hipokrat. Bi rekel za tega Estafilosa, da je njegova današnja reinkarnacija zagotovo veliki Chuck.
V stari Grčiji je bilo vinogradništvo zelo razširjeno od 16. do 12. stoletja pred našim štetjem. Grki so uživali vino redno in zmerno. Običajno so ga redčili z vodo, a posebno veselje naj bi imeli do starih vin. Zanimivost je ta, da so za zajtrk zelo radi namakali kruh v nerazredčeno vino, a razredčenega naj ne bi nikoli pili ob hrani, temveč le samostojno.
Grški zdravnik Hipokrat je dobro poznal zdravilne učinke vina, saj ga je močno razredčenega priporočal celo otrokom. Hkrati je dejal, da je vino "zdravilo, poživilo, strup". Vsak naj pije toliko, kolikor ga lahko nosi, ne da vino nosi človeka.

V vinu je bog

Vse od starih Grkov prek Rimljanov se je ohranilo nazdravljanje z vinom. Ne pozabimo, da so ga celo vojščaki imeli privilegij okušati in tako nadgraditi pogum. Ko so vojske iskale vodo, so slednjo vedno zmešali z vinom in se tako izognili boleznim ali zastrupitvam.
Grški bog vina Dioniz, sin boga Zeusa in boginje podzemlja Persefone, naj bi bil tisti, ki je Grke naučil o vinski kulturi. Njegov kult izhaja iz mistične predstave, da se v vinu predstavlja sam bog. Kdor pije vino, zaužije samega boga, ki ga osvobodi, odpre pot v nadzemno življenje in ga popelje v ekstazo. Ob kolonizaciji ozemelj v Sredozemlju so Grki prenašali kulturo pitja in pridelovanja vina v vse dežele.

Retsina in cviček

Za mnoge je sinonim tipičnega grškega vina retsina. Zelo popularno je bilo v sredini dvajsetega stoletja, a tradicija ima brado dolgo že več kot 2000 let. Za njen specifičen okus je najbolj zaslužna uporaba borove smole, a Grki retsino danes pogosto uporabljajo v kuhinji, pijejo jo pa bolj domačini, ki so je vajeni. Verjetno nam je prispodoba retsine morda celo nekoliko bližje prav zaradi dolenjskega posebneža, ki žvrgoli na ime cviček.
Sistem zaščite geografskega porekla so po francoskem vzoru vpeljali leta 1971 in tako definirali naslednje kategorije vin:
• Onomasia Proelefsis Anoteras Poiotitos (O.P.A.P.) - vrhunska vina in superiorna kvaliteta,
• Onomasia Proelefsis Eleghomeni (O.P.E.) - kontrolirano geografsko poreklo,
•Topikos Oinos - regionalna vina,
• Epitrapezios Oinos - namizna vina.
• Retsina - tradicionalna vina, aromatizirana.
Grčijo razdelimo na naslednje vinske regije: Egejski otoki, Kreta, centralna Grčija, Epirus, Jonski otoki, Makedonija, Peloponez, Attika.
Najbolj znane bele sorte in med njimi večinoma avtohtone so assyrtiko, aidani, malagousia, robola, savatiano, rumeni muškat, athiri, lagorthi, roditis, tsaoussi, moscophilero …
Osebno se mi je v spomin vtisnil assyrtiko, ki ga včasih najdemo kot majhen grmiček, ki zraste iz kamna. Zaradi obilice sonca bi morala biti kislina nizka, a to pravilo pri tej sorti ne velja.