Teden dni smo le jedli in pili. Bili smo na srčku in pod njim, na Pohorju in njegovih obronkih, v goricah in kleteh, v mestu in na vasi, na levem in desnem bregu, ob Dravi in ob meji, v štirih, treh, dveh, enem in nobenem srčku, na jutranji kavi, popoldanskem klepetu, dopoldanski malici, opoldanskem kosilu, večerni kulinarični predstavi, jedli smo fino, počasi, kreativno, vrhunsko, a tudi čevape, lepinjo, sušije, pizzo in fritto misto, pohano kuro so nam še za domov zavili, z vinom smo se dobro otovorili, bili smo za mizo za le štiri in na ulici za kar celo mesto, nekje je bilo polno, nekje prazno, nekje se je zavleklo, nekje proti koncu pa me je kolega, avstrijski novinar, ki ga je urednik v Maribor poslal jest in pit za jesensko reportažo o mojem mestu - "Ker rada dobro jesta, mi bosta za vodiča!" - v potovalno-kulinarični reviji Alpe-Adria magazin, vprašal: "Toliko odličnih restavracij, gostiln, vinarjev smo obiskali v teh dneh, boljše so, kot jih imamo mi v Gradcu, toda ves čas mi med temi kulinaričnimi užitki pripoveduješ o težavah in problemih tvojega mesta. Zakaj ga nimaš rad, če pa je tukaj tako fajn?"
Ves teden sem se trudil, da mu predstavim "moje mesto" v najlepši luči, zato sem ga peljal v najboljše lokale, mu natakal najboljše vino in razkazal najlepše kotičke, vse to pa zato, da vidi, kaj vse imamo. Ker drugi (in oni) tega nimajo!
A bojim se, da me ni razumel. Ker sem mu zraven, ravno zato, da bi razumel, govoril (tudi) o bivših časih, bivši državi, bivši slavi, bivših županih, bivših projektih in bivših priložnostih. Ne zato, ker svojega mesta ne bi imel rad, temveč zato, ker ga imam tako rad. Ne zato, ker je bilo teden dni v dobrih gostilnah, starih kleteh, pri dobrih ljudeh tako fajn, temveč zato, ker bi lahko bilo v "mojem mestu" vedno, povsod in še dosti bolj fajn! Ne zaradi težav in problemov totega mesta, temveč zaradi njihovih rešitev!
Zdaj pa me je strah, če bo prav napisal. Pa ne zato, ker me ne bi prav razumel, temveč zato, ker mu nisem prav povedal. On me je sicer poslušal, a kaj, ko sem očitno govoril - sebi!
To je težava in problem mojega mesta. Dopovedujemo drugim, a bi morali najprej dojeti sami. Zato ves čas iščem(o), česar nimamo, namesto da bi našli, kar imamo. Ves čas nam je žal za izgubljenim, namesto da bi uživali prednosti podarjenega. Ves čas se žalostimo za nazaj, namesto da bi se veselili zdaj.
Zato tokrat v "mojem mestu" ne nastopa noben župan. In tudi ne nobena jama, luknja, izguba ali zguba. Še mladoporočenec ne. Le jaz! Ker zdaj je tisti pravi čas, ko si moram ogledati, kaj vse mi moje mesto ponuja. Programa in vsega tistega, kar imamo le mi, je toliko, da moram samo izbrati, saj ne bom le dobro jedel in pil (na SladoLentu), temveč najboljše lental po vsem mestu. Zato zdaj ni pomembno, kdaj bodo v mojem mestu Rolling Stonesi, temveč kdaj bo na velikem odru Dubioza in kdaj se bo začel Folkart, kdaj bo na Večerovem odru Bo in kdaj v Sodnem stolpu Taman, kdaj bo muzika na cesti, kdaj se začne na Malem odru, kdaj se smeji v Vetrinjskem in kdaj se gre na after, kdaj bomo v parku, kdaj na Koroški, Glavnem trgu, Vojašniškem, v Minoritih in na promenadi. Le to moram vedeti, če hočem, da bom tam. Ker le, če bom tam, bo toti Maribor moje mesto! Pa ne le en teden ali deset dni, temveč celo leto in - za vedno.
