V naših zelenjadarskih kolobarjih pogrešam stročnice

V tem času vas pridelava zelenjave verjetno ne zanima kaj dosti. Ob skrbeh, da se nas ne dotakne ta nesrečni virus in kako vendarle lepo preživeti te krasne praznike, ni časa za vrt. Zato poglejmo nekaj, na kar verjetno ne pomislite velikokrat: kako lepo dediščino so nam zapustili naši predniki. Ni dolgo nazaj, ko seme v trgovinah ni bilo tako lahko dostopno in so si mnoge pridne slovenske roke na kmetijah tudi seme pridelovale same. Kljub temu da je Slovenija majhna dežela, se je zaradi geografskih in klimatskih značilnosti naše domovine na kmetijah pridelovalo izredno veliko število domačih sort zelenjadnic. Takrat na naših vrtovih še ni bilo toliko različnih vrst rastlin, niso imeli hladilnikov, zamrzovalnikov, predvsem pa ne velikih trgovskih centrov, ki nam celo leto ponujajo vse vrste zelenjave. Slovenci smo jedli to, kar nam je narava v posameznem letnem času omogočala, in veliko bolj zdravo kakor sedaj.

Avtohtone, domače sorte so nastale, pa naj so uradno priznane ali ne, na naših kmetijah in v našem podnebju. Nastale so tako, da so kmetje za seme vedno pustili najboljše, najlepše rastline, najbolj prilagojene njihovim potrebam. Zato so te rastline prilagojene na naše podnebje, lažje prenašajo naše okolje in imajo manj težav z boleznimi kakor tiste, ki so k nam prinesene od drugod. Torej so resnično najbolj primerne tudi za ekološko pridelovanje na vrtovih. Še ene njihove zelo pomembne lastnosti se premalo zavedamo: ne samo da so te sorte prilagojene nam, tudi naša telesa so prilagojena njim, lažje jih prebavljajo in veliko bolj izkoristijo vse njihove koristne sestavine. Zato je uživanje domačih sort vrtnin pomembno tudi za naše zdravje.

Kaj je sorta

Z besedo sorta bi smela poimenovati samo tiste skupine rastlin, ki so prestale posebna sortna preizkušanja in so dokazale troje: najprej, da so rastline, poimenovane s skupnim imenom sorte, skoraj enake ali so si med seboj močno podobne v času tehnološke zrelosti. Nato morajo iz semena, ki se pobere s teh rastlin, ponovno zrasti zelo podobne, če ne enake, rastline. In ne nazadnje, nova sorta se mora v vsaj eni lastnosti razlikovati od drugih, do takrat poznanih sort. Preizkušanje za zelenjadnice traja dve leti oziroma dve rastni dobi na dveh lokacijah, ki sta lahko v Sloveniji ali tujini. Vendar se samo tako preizkušena skupina rastlin lahko uradno imenuje sorta. Na naših kmetijah imamo veliko domačih, avtohtonih populacij, ki pa jim tudi po domače rečemo sorta, in tudi jaz bom v tem primeru uporabljala to besedo. Res pa je, da so domača poimenovanja teh "sort" pogosto od vasi do vasi različna, vrtnine pa si v tehnološki zrelosti niso tako različne. Zato lahko z gotovostjo vemo, kaj bo zraslo iz semena, ki ga nekje kupimo ali dobimo, samo če je uradno preizkušeno in preverjeno.

Ker se v zadnjih letih v literaturi pogosto pojavlja tudi beseda kultivar, naj jo na hitro pojasnim. Beseda je tujega izvora. V sebi pa skriva nekoliko širši pomen, kot je samo sorta. Z eno besedo kultivar lahko istočasno poimenujemo sorte in hibride.

Avtohtona sorta je sorta, ki je nastala z vestnim in dobrim delom slovenskih gospodinj. Domača sorta je sorta, ki je nastala v zadnjem času, in njeni avtorji so domači žlahtnitelji. Meja je včasih zabrisana, saj so nekatere sorte vendarle najdene na kmetijah in samo vpisane v sortno listo, a vendarle. Avtohtona sorta je na primer ljubljanska ledenka, leda pa je izboljšana, novejša izpeljanka iste stare sorte, plod dela domačih strokovnjakov. Še bolj so primer domačih sort sorte krompirja, kot so bistra, KIS sora in KIS slavnik. Udomačene sorte pa so sorte, ki prihajajo iz tujine, a so se pri nas tako udomačile, da jih jemljemo za svoje, najlepši primer je varaždinsko zelje. Ker zaradi vsega tega poimenovanja prihaja do zmede, so se odgovorni v Sloveniji odločili, da zdaj vse skupaj imenujemo lokalne sorte.

Stročnice so od nekdaj prevladovale

Pa si oglejmo, kaj lahko najdemo na našem trgu. Ker so bile naše babice pridne žlahtniteljice, je lokalnih sort veliko. Nekoč so bile stročnice pomemben vir beljakovin, s tem pa moči za težko delo naših prednikov. Danes najpogosteje srečamo fižol, pa še to samo visokega, pri čemer je zaradi modernega načina pridelovanja v žičnicah kolobar spet vprašljiv.

Nekdaj sta bila leča in bob na vsaki kmetiji, kasneje ju je nadomestil fižol. Veliko lažje ga je bilo pridelovati in pridelek je bil večji. Pri nas je vedno prevladoval visoki fižol, zato je tudi največ domačih sort visokih. V sortno listo je vpisanih največ domačih sort visokega fižola, ravno tako na kmetijah še vedno najdemo veliko domačih sort z mnogimi imeni. Na policah trgovin in v sortni listi Slovenije pa se ta pestrost hitro izgubi. Po listanju katalogov in slovenske sortne liste sem ugotovila, da lahko danes vsi tisti, ki nam ni uspelo ohraniti semen naših babic, izbiramo le med sortami, navedenimi v nadaljevanju.

Med sortami stročja najdemo dve starejši in eno novejšo rumeno stročno sorto. Najzgodnejši je jeruzalemčan, ki nas že v začetku avgusta, kadar ni prevroče, razveseli z daljšimi, ploščatimi, kakšen centimeter širokimi rumenimi stroki. Tudi ptujski maslenec je v sortno listo prej Jugoslavije, danes Slovenije in v katalog EU vpisan že nekaj desetletij. Njegova prednost je izredna kvaliteta zelo dolgih, širokih rumenih strokov, ki se v ustih kar raztopijo, slabost pa sta velika občutljivost za vročino in pozen začetek cvetenja. Značilna zanj je tudi zelo močna rast, zato sadimo na eno oporo manj zrn (samo štiri do pet), na koruzo, kar se vsaj na Štajerskem veliko pogosteje spet opazi, pa ga zelo težko sadimo, saj je za to sorto prešibka. Zato se je v novejšem času pojavil rani maslenec, ki je zgodnejši, zelo kvaliteten, stroki pa so nekoliko krajši in ožji, a še vedno odlični. Najnovejši pa je barianec, ki je hitro osvojil naša srca. Je domača sorta, torej plod domačih strokovnjakov. Širok rumen strok je odlične kvalitete.

Med zelenostročnimi visokimi fižoli najdemo kombinirano sorto klemen. Ta sorta ima dolge ravne zelene stroke, ki so primerni tudi za uživanje strokov z mladimi zrni. Na tak način predvsem Štajerci zelo radi jemo stročji fižol, drugod po Sloveniji pa se pogosto to obravnava kot sortna slabost. Še ena domača, kombinirana sorta je vpisana v sortno listo Slovenije, to je jabelski pisanec. Že ime nakazuje pisan strok in pisano zrno. Uporaba je podobna kakor pri klemenu, zrna v stroku se hitro nakažejo, česar mnogi ne marajo, za marsikoga pa je to velika prednost te sorte. V slovenski sortni listi 2011 najdemo še fižol za zrnje, znan savinjski sivček pod imenom semenarna 22. Namenjen je pridelavi sivega zrnja, stroki pa niso primerni za prehrano, saj so trdi, opnati in nitasti. Tudi semenarna 22 je zelo raščav in močan, vzgojen je v bistvu za pridelavo v hmeljevih žičnicah.

Fižol cipro je tako znan, da pri nas, na Štajerskem, ponekod fižolu rečejo kar cizra, verjetno je od tod dobil to ime. Uživamo lahko mlade stroke, kasneje pa poberemo še preostale za suho zrnje, ki je sivo rjave barve in precej veliko.

Še dve novejši domači sorti lahko dobimo na policah s semeni slovenskih trgovin. Med Slovenci je zelo priljubljen krivček, kiflčar, in še kar veliko domačih imen ima visoki fižol z zakrivljenimi stroki, zdaj lahko na tržišču kupimo seme sorte justi. Zeleni stroki s temnimi lisami so močno zaviti, zelo nežni in se izredno hitro skuhajo. Novejšega datuma, ne pa nov, je tudi ribnčan, zrnati fižol z rjavimi zrni.

Nežika prihaja iz naših krajev, gre pa za sorto, ki jo imajo najraje Štajerci, ki izredno radi jedo stroke z mladimi zrni skupaj.

Med nizkimi sortami je bil najbolj priljubljen starozagorski, ki smo ga vzeli za svojega, iz sortne liste je izginil, še vedno pa obstaja v katalogu sort EU in seme je še v katalogih semenskih hiš, ki tržijo seme v Sloveniji. Starozagorka je bila nekoč odlična sorta zelenega, ploščatega stročjega fižola, žal pa je nismo znali zavarovati pred močnejšimi napadi virusov, zato je njena rodnost postala zelo vprašljiva in so jo izrinile tuje sorte. V sortni listi Slovenije, še to ne v resnici slovenska, je še sorta zorin, ki pa je ne najdem več v katalogih semenskih hiš. Kupimo lahko še vedno tudi seme stare sorte top crop, namenjene pridelavi ploščatih zelenih strokov in rjavega zrnja. Stroki so okusni, a hitro oblikujejo zrnje. Še ena podobna avtohtona sorta novejšega datuma je v sortni listi Slovenije, to je tomačevski prepeličar. Tam je prav tako sorta za zrnje ribničan. Češnjevec je verjetno najbolj znana lokalna sorta, saj se po njem imenuje celo tip fižola, ki ima zrnje drap barve z značilnimi temnordečimi lisami.

​Po kmetijah še obstaja seme domačih sort boba. Naš, slovenski bob ima manjše stroke in zrna, danes mu rečejo celo krmni bob. V trgovinah smo dolgo lahko kupili samo seme sredozemskega tipa boba, ki prihaja iz Italije in ima veliko večje in daljše stroke ter debelejše zrno. A zdaj lahko kupimo tudi bob v starem tipu, sorto batko.

Kot vidite, sem samo za fižol porabila ves prostor, namenjen članku, zato se naslednjič lotim ostalih lokalnih sort.