V vrhunski kulinariki ne štejejo le zvezdice, a štejejo največ

Dolgo je trajalo, zahtevalo je kar nekaj truda, lobiranja in denarja, a je naposled le uspelo. Michelinov kulinarični vodnik je 16. junija letos (s trimesečno zamudo zaradi koronavirusa) kot 34. destinacijo končno odkril Slovenijo. Njegova galaksija je s tem bogatejša za sedem zvezdic, podeljenih šestim restavracijam. Še več (natančneje 46) se jih je - jojhata, bo spet razlogov za zloglasno slovensko favšijo! - moralo zadovoljiti z manj prestižnimi omembami, ki pa jih vendarle uvrščajo med resne kandidate za zvezdice v prihodnosti.

Neomajna tradicija

Michelin seveda ni edini kredibilni vodnik po vrhunskih restavracijah, je pa najbolj znan in vpliven. Avtoriteta njegovih javnosti neznanih, vedno nenapovedanih in dosledno inkognito delujočih inšpektorjev je nesporna.
Seveda se o absolutni objektivnosti tu in tam porajajo pomisleki. Predvsem naj bi bilo ocenjevalcev (pre)malo. Michelinu nasploh očitajo elitizem in nagnjenost k preferiranju ponudbe blizu tradiciji (predvsem francoske) klasične visoke kuhinje. Malce je to tudi posledica koncepta in zgodovine. Prvi vodnik po Franciji je tovarna pnevmatik izdala pred 120 leti in je bil namenjen avtomobilistom. Teh takrat ni bilo ravno mnogo, so pa pripadali najvišjim družbenim slojem. Premogli so torej obilo denarja, spodobno izobrazbo, aristokratsko vzgojo in omiko, ki je vključevala poznavalsko hedonističen odnos do izborne hrane.

Strogo, a pravično

Ugled temelji tudi na tem, da restavracij, ki ne dosegajo zelo visokih kriterijev kakovosti, niti ne omenjajo, še bolj pa na strogosti ali že kar skoposti pri podeljevanju priznanj - še posebej seveda tako zaželenih zvezdic. Restavracij z vsemi tremi je na vsem svetu manj kot 150 - največ, okrog 30 v Franciji (z Monakom) in na Japonskem; tretje so z manj kot polovico te številke ZDA, sledijo Italija, Španija, Nemčija ...

Račun brez rezultata

A preprosta pretvorba med kapami in zvezdicami ni mogoča. Štiri kape približno ustrezajo eni, dvema ali vsem trem zvezdicam. A restavracij z maksimalnim številom 20 Gault & Millaujevih točk je mnogo manj kot tistih s tremi Michelinovimi zvezdicami.
Priznanja pa še zdaleč ne pomenijo spanja na lovorikah, saj niso podeljena enkrat za vselej. Čeprav zelo težko, je zvezdico baje vendarle precej lažje dobiti prvič kot povrniti morebiti izgubljeno. Pri kapah je to menda malenkost lažje, a nikakor rutinsko.
Ne smemo pa pri vsej evforiji pozabiti, da javnost in z njo mediji zelo radi zganjajo nesorazmerno velik pomp ob vrhunskih presežkih, pozabljajo pa vse tisto, čemur je do z najvišjimi priznanji ovenčane slave zmanjkalo le za dlako. In dosežke "zaradi lažje prepoznavnosti" neupravičeno poosebljajo, jim "dajejo obraze" in pripisujejo zasluge zgolj najbolj izpostavljenim posameznikom ter delajo iz njih zvezdnike - v tem primeru pač "popkulinarične".