Večni Bobby, ki nikjer in nikoli ne najde počitka

Med tisočerimi knjigami v domači knjižnici jih je na stotine šahovskih, od slednjih pa nekaj deset o Bobbyju Fischerju. In še vedno kakšna manjka! ("Ali bo v našem stanovanju še kaj prostora za nas, ljudi?" me je nekoč hudomušno vprašala žena. Nič ni to; če bo kriza, se bova pač malo stisnila …) Med pisanjem o večnem Bobbyju - naj to ostane med nami, prosim - mi je prijatelj podaril še eno knjigo z bombastičnim naslovom: Največja skrivnost Bobbyja Fischerja. Madonca, to pa niso šale! Pazljivo sem se prebijal skozi več kot tristo strani branja, da ne bi spregledal te "največje skrivnosti". Seveda je nisem našel. Vendar ta knjiga, ki popisuje "intimno" znanstvo z Bobbyjem v času tik pred ilegalnim povratnim dvobojem med Fischerjem in Spaskim v preostanku takratne Jugoslavije leta 1992 ter med njim in po njem, ni kar tako. Avtorja Nenada Stankovića Fischer ni mogel tožiti (kakor je v sedemdesetih letih "prijatelja" Dimitrija Bjelico), ker je knjiga izšla v Podgorici tri leta po njegovi smrti. Kljub naslovu je v njej nanizanih precej dovolj prepričljivih in verodostojnih zanimivosti, za katere - ne, ni me sram povedati - nisem vedel. Vsekakor tako literarno kot čisto vsebinsko presega poskus Petre Dautov, ki se je na začetku devetdesetih let kratek čas družila s šahovskim genijem in v svoji knjigi opisala, "kakšen je bil v resnici". Čeprav sta obe knjigi dragoceni pričevanji neposredne osebne izkušnje, mojega pogleda na Fischerja tudi Stankovićeva knjiga ni bistveno spremenila, kaj šele, da bi mi razodela največje skrivnosti.

Puer aeternus

Če mislite, da sem te sestavke poimenoval Večni Bobby zaradi "večnosti", v katero se je vpisal Bobby s šahovsko ustvarjalnostjo, priznam, imate delno prav. Samo delno? Da. Najprej: Bobby je kajpada deško ime - pomanjševalnica za Bob in ljubkovalnica za Robert -, ki se je Fischerja držalo vse do smrti. Kaj pa je v imenu?! Marsikoga imenujejo in kličejo s pomanjševalnico krstnega imena še na stara leta, nič takega. Pri Bobbyju Fischerju je le drugače. Seveda so mnogi, tudi naključni znanci, z "Bobbyjem" izražali svojo bližino s šahovskim genijem, nekakšno familiarnost in (vprašljivo) prijateljstvo. Ne gre za to.

Skrajno zoprna socializacija

Gotovo je bilo takšno doživljanje in občutenje sveta povezano tudi s pomanjkanjem v otroštvu. To pomanjkanje ni bilo zgolj materialno, skromne razmere na robu revščine, čeprav je mama včasih opravljala več služb hkrati, da je preživljala nepopolno družino - in prav zaradi te nuje in posledično mamine pogoste odsotnosti so se stvari začele dodatno zapletati. Ker je v Bobbyjevem zgodnjem otroštvu Regina že vedela za nadzor agentov FBI, je pri osamljenem sinu nehote dodatno utrjevala občutke nezaupanja do "tujcev", občutke, ki so se pozneje razrasli in nenadzirano preraščali v boleče vozle prave pravcate preganjavice.

Korenine sovražnosti

Pred časom sem se zakopal v vprašanje, zakaj in kako je Bobby Fischer postal - kar je bilo in je za mnoge še vedno neodpustljivo - zagrizen antisemit in neonacist (če zanemarimo njegov "bolj sprejemljivi" tipično ameriški antikomunizem, rasizem in homofobijo). Predvidevam, da to vprašanje zanima in bega tudi marsikoga med vami. Obsežna publicistika o Bobbyju se je večinoma bolj osredotočala na njegovo bleščečo šahovsko kariero in kvečjemu še na škandalozno obnašanje, zvezdniške "kaprice", njegov zmagoslavni pohod na vrh. Mit o tem, kako je čisto sam (single-handed) premagoval in premagal sovjetski šahovski imperij, se še kar ohranja. O vsem tem smo že dovolj in predvsem dovolj napačno poučeni. Zato vas bom raje popeljal še na zadnjo ekskurzijo, tokrat pač ne v literarni svet, ampak v ZDA petdesetih let. Pravzaprav nas bo peljal Elliot Forry Laucks. Kdo? Saj vem, da še niste slišali zanj in ne veste, ali se je varno peljati z njim (in kako prav imate!). Elliot Forry Laucks (1898-1965) je bil ekscentričen bogataš, patron, mecen, sponzor številnim mladim in nekaterim starejšim ameriškim šahistom. Že leta 1934 je ustanovil in vodil Log Cabin Chess Club, v katerem je organiziral turnirje z znatnim nagradnim skladom. Zdi se mi, da od znanih imen na teh turnirjih ni igral samo Reshevsky, ki je kot ortodoksni jud "kompliciral" izvedbo turnirjev z neigranjem na sabat. Lombardy, brata Byrne, Evans, Bisguier, pozneje še Benko - vsa velika imena ameriškega šaha petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja so bila zraven. Tudi Bobby, kaj pa ste mislili.
Laucks ni bil samo čudaški milijonar, njegove odkrite simpatije do nacizma so se kazale na različne načine: od hitlerjanskih brčic in "bavarskih" oblačil do značke z zlato nacistično svastiko v ovratniku. V njegovem stanovanju je visela nacistična zastava, imel je pravo zbirko modelov letal messerschmitt in štuk, oljni portret, na katerem je bil, kdo drug, firer … Svojega neonacizma sicer ni propagiral in nikomur ga ni vsiljeval; ko je katerega od šahistov peljal s turnirja, se je brez zadržkov ustavil v kakšni judovski restavraciji in si naročil pastrami sendvič, prav tako ni imel predsodkov do šahistov judovskega porekla. Čeprav ga je občasno kdo imenoval "an old Nazi", ni bilo ne ob njegovi pojavi ne zaradi njegovih nagnjenj kakšnih posebnih sporov. Kdaj pa kdaj je "svoje" šahiste odpeljal na kakšno šahovsko turnejo. Spomladi leta 1956 je tako ponovno sestavil ekipo šahistov za potovanje po jugu ZDA s končnim ciljem - Kubo! Že pred tem je velikodušno pomagal Bobbyju s kritjem stroškov za udeležbe na turnirjih. Mama je očitno morala popustiti, izposlovala je tritedensko odsotnost iz šole, vendar je Bobbyjev šahovski izlet dovolila samo pod pogojem, da gre tudi ona zraven. Materinski skrbi se je pridružila še misel o vzgojno-izobraževalni vrednosti takšne bolj ali manj brezplačne ekskurzije (kot že tolikokrat je naivno predpostavljala, da bo Bobby videl realnost z njenimi očmi).
S svojim priljubljenim vzklikom "Let's schuss!" jih je Laucks z ne preveč zanesljivim Chryslerjevim karavanom odpeljal na potovanje po rasističnem jugu v politično razburkano Kubo. Bobby je bil najmlajši, v šahovski ekipi Log Cabina (Brunarice) je bil najstarejši "varovanec" šahovski mojster Norman T. Whitaker, bivši kaznjenec v Alcatrazu. Ne glede na to, da je bil najmočnejši šahist v ekipi, je bil zelo problematična osebnost, in prav zaradi njega je Regina verjetno vztrajala, da gre zraven. Laucks je bil tudi kot voznik posebnež: žgal ga je, kolikor se je dalo, v pogovoru s potnikom na zadnjem sedežu je imel navado sogovornika gledati v oči, tako da se je obrnil k njemu, kar je k sreči povzročilo samo manjše karambole in praske; za vzdrževanje vozila ni imel posluha, kadar se je avto pokvaril, ga je pustil, kjer je odpovedal poslušnost, v najbližji prodajalni kupil novega (rabljenega) in, juhej, šibamo naprej!
Regina se ni motila - Bobby je resnično videl in slišal marsikaj novega: na postajah v južnjaških mestih se je srečal z rasnimi predsodki (temnopoltim ni bilo dovoljeno sedeti ob točilnih pultih), napis Colored only (samo za temnopolte) mu je zgrožena mama poskušala razložiti.
Žal moram zaradi pomanjkanja prostora predčasno končati ekskurzijo pred končno šahovsko postajo v Havani, kjer je Bobby odlično igral simultanko, ekipa Log Cabina pa je doživela poraz proti havanski ekipi ŠK Capablanca. Uspešna sta bila samo Whitaker in Bobby, prva in druga šahovnica ameriške ekipe.
Je mogoče, da bi druženje z Laucksom in izpostavljenost južnjaškemu rasizmu imela tako velik vpliv na Bobbyjev poznejši svetovni nazor? Seveda ne dobesedno in dokončno. Lahko pa si predstavljamo, da je njegovo (takrat še pubertetniško) zoperstavljanje maminim nazorom in zahtevam dobilo novo gorivo. Ne dvomim, kako zelo je Laucks z bogataškimi "fintami" pri Bobbyju vzbujal občudovanje in kako mu je ostajal vse življenje sprevrženo "hvaležen" s svojim tako nepojmljivim poveličevanjem Hitlerja.

Kratki povzetek dolgega umiranja

Bralci boste razumeli, da nočem pisati o Bobbyjevih "zrelih" letih, ker jih pač ni bilo. Vrhunec Bobbyjevega šahovskega zmagoslavja je še preveč podrobno popisan. Po osvojitvi naslova svetovnega prvaka (1972) pa so se že prisotni in vsem opazni simptomi osebnostne neuravnovešenosti začeli zlivati in nepovratno strjevati v malodane klinične sindrome duševnih motenj.
Šahovski bog Robert James Fischer je začel zelo zgodaj umirati … Paranoidna duševna motnja ga je najprej potisnila v osamo; nikomur ni več prav zaupal, prekinil je odnose s skoraj vsemi in se napol poklošaril. Po groteskni vrnitvi (1992) v tedaj že osovraženi šahovski svet, poln podlih zarot in vnaprej dogovorjenih celotnih dvobojev, je zaradi kršitve embarga zoper preostanek Jugoslavije postal ubežnik pred (ameriško) pravico. Njegov javni pljunek na odlok ameriške vlade pa je bil manj problematičen od privatnega pljunka na "visoka načela", ko je pobasal prevarantski denar za zmago na povratnem dvoboju proti Spaskemu.
Edini pravi šah je bil zanj samo še tako imenovani naključni šah (Fischer Random Chess), pri katerem se pred začetkom igre izžreba položaj figur za kmeti na šahovnici. Bolestno razpenjeni antisemit Fischer je kot pravi blodeči jud ostal še brez domovine, brez šaha - vsi so ga izdali! Mučno je pisati o geniju, od katerega je ostala samo bedna lupina. Četudi so mu Islandci (2005) podarili novo domovino, jo je kmalu občutil kot novo ječo. Pa saj mu ni bilo usojeno predolgo trpeti; ker je zavračal vse medicinske posege, je umrl zaradi odpovedi ledvic, star 64 let (ganljivo-srhljiva simbolika, ni res?). V zadnjih dneh pred smrtjo so ga smrtne muke in neznosne bolečine - ni hotel jemati ničesar proti bolečinam - tako rekoč počlovečile. Zaželel si je, da mu priskrbijo kakšno mamino sliko, in dva dni pred smrtjo je Magnusu Skulasonu, ki mu je masiral razbolele noge, presenetljivo rekel: "Nič ni bolj zdravilnega od človeškega dotika."

Življenje po smrti

Svojo pripoved o večnem Bobbyju sem začel z življenjem pred rojstvom, zato jo bom - logično - sklenil z življenjem po smrti. Brez ekskurzije v onostranstvo, da se ne boste ustrašili!
Najprej sta bila po Bobbyjevi smrti morebitna dediča še vedno precejšnje zapuščine (okrog dva milijona dolarjev) njegova nečaka, Alexander in Nicholas Targ. To sta sinova zgodaj umrle (pol)sestre Joan, torej edina sorodnika. Morebitna dedinja bi lahko bila tudi formalna žena Mijoko Vataj, s katero se je Bobby (skoraj gotovo pro forma) poročil na Japonskem leta 2004, ko je bil zaprt in mu je grozila izročitev ZDA. Kakorkoli bi se islandsko sodišče odločilo, se pokojnika ne bi dotikalo, vendar se je ob koncu leta 2009 v Islandiji pojavila še tretja kandidatka. To je bila Marylin Ong, Filipinka, Bobbyjeva mlada ljubica, s katero naj bi bil imel iz leta 2001 hčerko Jinky. Kako je to mogoče dokazati? Z razglednico, s katero Jinky piše "očku", s slikami, na katerih so vsi trije, z darili, ki jih je Bobby pošiljal Jinky? Bolnišnica, v kateri je Bobby 17. januarja 2008 umrl, ni imela nobenega vzorca njegovega tkiva, da bi lahko opravili DNK-test. Zdaj pa že slutite, da se je s tem zapuščinska razprava začela (do)tikati pokojnega Bobbyja.