Veliko poslanstvo Male barke: Povezati in ohraniti, kar je nastalo v preteklih stoletjih

Slovenska morska obala ima kljub skromni dolžini pestro zgodovino. Obalna mesta so že od nekdaj spadala v vsako državno tvorbo - od rimskega cesarstva prek Beneške republike, habsburške monarhije in Avstro-Ogrske do Jugoslavije - skupaj z vsaj delom danes hrvaške Istre in Kvarnerja, mnogo ljudi se je skozi stoletja sem priselilo tudi iz Like in celo Dalmacije. Tako so se v najsevernejšem kotičku Sredozemlja prepletali jeziki, običaji in kultura. In medtem ko se dandanes nekateri prepirajo zaradi tako imaginarnega pojma, kot je državna meja, se drugi v duhu evropske integracije trudijo povezati in ohraniti, kar je nastalo v preteklih stoletjih.

Začeli so zanesenjaki

Tako je pred leti nastal tudi projekt Mala barka, v katerem partnerji iz slovenske in hrvaške Istre ter iz Kvarnerja ohranjajo pomorsko dediščino severnega Jadrana, da bi jo spoznali in se njene vrednosti zavedali tako domačini kot turisti. Toda da bi pomorsko dediščino lahko razkazovali obiskovalcem, jo je treba najprej identificirati, restavrirati in ustrezno predstaviti. Kar so pred leti počeli le največji zanesenjaki, ki so z lastnimi sredstvi obnavljali stare čolne in jadrnice, kolikor so jih podedovali od prednikov, in z njimi prirejali regate starodobnih plovil, je sčasoma preraslo v projekt, za katerega so pridobili tudi sredstva iz evropskega sklada za regionalni razvoj, ki podpira čezmejno sodelovanje pod imenom Interreg. V projektu so uredili večje ali manjše interpretacijske centre, v katerih obiskovalcem z besedo, sliko, maketami, razstavljenimi originalnimi najdbami, rekonstrukcijami pa tudi video in zvočnimi posnetki predstavljajo življenje ribičev in pomorščakov v Istri in Kvarnerju od rimskih časov do danes. Vključenih muzejev, interpretacijskih centrov, arheoloških območij, nekdanjih tovarn, obnovljenih čolnov in drugih zanimivosti je skupno 70, v Sloveniji jih najdemo v Izoli, Piranu in Portorožu, na hrvaški strani pa na obeh straneh istrskega polotoka, na obali Kvarnerja ter na otokih Krku, Rabu, Cresu in Lošinju.

Obrtniško mojstrstvo v lesu

V projektu sodelujejo občini Izola in Piran, turistični združenji Izola in Portorož ter Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran na slovenski strani, na hrvaški pa Primorsko-goranska županija, ki je vodilni partner, Turistično združenje Kvarnerja, Pomorski in zgodovinski muzej Hrvaškega primorja na Reki in Ekomuzej Batana v Rovinju. Sodelovanje tako različnih institucij je potrebno, da se lahko uresničijo različni zastavljeni cilji. Po eni strani gre za katalogiziranje, zaščito in ohranjanje pomorske dediščine, po drugi strani pa za razvoj turističnih produktov, ki to dediščino postavljajo v ospredje zanimanja turistov in podaljšujejo turistično sezono na vse leto.

Galeb zakoncev Mlakar

V Piranu pa je na ogled obnovljena lesena jadrnica Galeb, ki sta jo leta 1936 dala izdelati zakonca Pia in Pino Mlakar. Z njo je družina več kot 50 poletij preživljala dopust med jadranjem po Jadranskem morju. Modele vseh tradicionalnih plovil, ki so bila v uporabi po vsem severnem Jadranu, med njimi so najbolj tipični istrski topo, batana in pasara, pa lahko vidimo v izolskem muzeju Izolana - hiša morja.

Ob morju ima kruh sedem skorij

Če se bodo le našli zanesenjaki, pa bodo lahko z logerjem in drugimi obnovljenimi jadrnicami sodelovali na regatah starodobnih plovil na Jadranu, ki so predvsem turistična atrakcija. Kulturno dediščino so turistični delavci vzdolž cele obale prepoznali kot dodano vrednost, s katero lahko nagovorijo določen segment turistov. Kdor pozorno prisluhne in ima odprte oči, si bo ob obisku katere od vključenih točk lahko ustvaril predstavo o nekdanjem življenju na jadranski obali: o trdem kruhu ribičev, ki so ponoči lovili in podnevi krpali mreže, medtem ko so njihove žene prodajale ulov na tržnici in skrbele za lačna otroška usta; o tegobah mornarjev, ki so na ladjo odhajali že z dvanajstimi leti in se ob stalnem zibanju preživljali s suhim bakalarjem, juho iz sušenih svinjskih uhljev, v katero so vrgli malo riža in fižola, ter ribo v želatini in soli; o izdelovalcih čolnov in bark, ki so natančno vedeli, katera vrsta lesa je primerna za kobilico, gredelj, oplate, jambor, kako zatesniti špranje, da čoln ne bo potonil, in kakšnih mer mora biti, da se na valovih ne prevrne; in navsezadnje o razkošnem življenju poveljnikov, lastnikov tovarn, bogatih trgovcev, visokih državnih uradnikov in plemičev, ki so v obmorskih krajih bodisi živeli in delovali bodisi iskali oddih, užitek, zdravje, prav tako kot novodobni turisti. Zgodbe vseh teh se skrivajo med zidovi nekdanjih tovarn, skladišč, škverov, meščanskih hiš, palač, cerkva, v jadrih in veslih gucev, pasar, batan, levtov, logerjev, tuner. Mednarodni projekti, kakršen je Mala barka, zagotavljajo sredstva, da tovrstne zgodbe ne utonejo v pozabo. Vsaj dokler jih zna še kdo pripovedovati.