Videti kravo

Ko smo se v zimski sezoni 1984/85 vojaki takratne Jugoslovanske ljudske armade na manevrih na Manjači tiščali drug ob drugega v ledenih hangarjih (v točno tistih, kjer so ob razpadu te iste Jugoslavije agresorji imeli logorje), smo razpredali o bolj in manj toplih temah. Sotrpin iz Beograda je drgetajoče rekel, da si želi, potem ko bo spet v civilu, enkrat videti kravo. Za počit od smeha, da človek v živo ni videl krave. Kar verjeti nismo mogli, mi, Slovenci, da nekdo še nikoli ni zavohal krave - ker ko se govori o njej, jo definitivno izslediš z nosom. Izkazalo se je, da Beograjčan ni imel sorodnikov zunaj mesta, da bi pri njih preživljal počitnice. Če zavrtim čas, je bil Beograd očitno takrat samozadostno velemesto, iz katerega nisi šel, če te v to niso prisilili. Pa se je v nekaj letih vse obrnilo na glavo: iz Beograda so, za časa Miloševića in Natovega bombardiranja, vsi mladi silili ven, v Sloveniji pa se moraš - če nisi planinec - kar nekoliko potruditi, da vidiš kravo.
Na prelomu tisočletja nas je naš najstarejši sin zabaval z igranjem saksofona pri odprtem oknu, ker ga je k ogradi prišla poslušat sosedova kravja publika, ki ceni klasično glasbo. In je na pikniku s sarajevskimi govejimi čevapi vreščal mestni otrok, od veselja, da je lahko prvič poslušal mukanje. Danes se sosedove več na pasejo na travniku, ker so vpete v avtomatsko hišno proizvodnjo. Tako kravicam in bikcem več ni treba ven, ker jim kmet vse, kar potrebujejo za preživetje, prinese noter. Amerika v malem. Po drugi strani povsem razumem soseda, da se noče šopiriti s svojo veliko čredo, ker so krave postale svetovni sovražnik številka dve (prvi so radikalni islamisti).