Voda, elektrika in sendviči: Še pomnite, tovariši, zloglasne mitinge resnice?

Latinski pregovor Quod licet Iovi, non licet bovi (Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno govedu) očitno še velja. Čeprav je vsako večje druženje v živo najstrožje prepovedano, gostinski lokali pa so za navadno rajo dosledno pod ključem, se v njih kdaj pa kdaj vendarle zgodi kaka ilegalna zabava. Praviloma za zaključene družbe zaupanja (ne)vrednih ljudi iz kriminalnega podzemlja - no, če mu niso pripadali dotlej, se vanj pogreznejo že s samo udeležbo na tovrstnem dogodku. In če se razve, je medijski pomp, vik in krik in škripanje z zobmi, da o kazenskih prijavah gostincev in njihovih neodgovornih gostov sploh ne govorimo ... Seveda pa je nekaj čisto drugega, če se skoraj enako družabno srečanje imenuje poslovni sestanek, sploh če na njem ministrira kak minister. Če je tako, je seveda vse v najlepšem redu, saj se oblastniki vendar ves čas zavedajo, da morajo biti absoluten zgled in vzor podložnemu ljudstvu. In zato se na takih mitingih ob poglobljenem izmenjavanju relevantnih mnenj pije le voda ali pa še ta ne. In če gostitelj, ker se pač spodobi, že ponudi kako okrepčilo, je to kvečjemu prigrizek za v roko in za zraven.

​Praktični prigrizek

Tipičen prigrizek za v roko in mimogrede je sendvič, ki ga je mogoče pojesti kar spotoma na prostem. No, se ga spet sme - nekaj časa namreč to ni bilo dovoljeno. Sploh ker je uživanje česarkoli skozi zapovedano zaščitno masko fizično neizvedljivo. Sendvič pa je tako praktična jed, da so jo - poleg vode in elektrike - kot nekaj bistvenega zahtevali organizatorji in udeleženci zloglasnih mitingov resnice, ki so jo s svojim razgrajanjem po tedanji Jugoslaviji v 80. letih prejšnjega stoletja na veliko širile podivjane horde podpornikov tedanjega srbskega firerja Slobodana Miloševića. Slovenska oblast je njihov izvoz tako imenovane jogurt revolucije v naše kraje takrat ob vsesplošnem družbenem konsenzu preprečila. Morda tudi zato, ker je del javnosti po zametkih družabnih omrežij (takrat še ne računalniških in na internetu dostopnih) napovedal, da jim bodo že dali sendviče - a naj raje ne sprašujejo, kaj bo v njih ...

Prvi sendvič je bojda nastal med angleškimi aristokrati v 18. stoletju, pripravil pa ga je služabnik enega od njih. John Montagu, četrti lord Sandwich (1718-1792), je bojda naročil, naj mu prinesejo nekaj rezin pečenega mesa med dvema kosoma kruha, da mu za hitro potešitev lakote ne bo treba vstati od kvartopirske mize. Kasneje je nastalo nešteto variacij te priljubljene jedi - slanih in sladkih, razkošnih in skromnih, toplih in hladnih ... (tudi hamburger, kebab in podobni popularni ulični prigrizki načeloma sodijo v to kategorijo). Sendvič brez zgornjega kruha se imenuje obloženi kruhek ali kanape (sploh če je manjši).

​Izmišljena tradicija

Poslovna pogostitev druščine vladavcev in podjetnikov v času siceršnje prepovedi druženja pa je lahko dobra in nadvse inovativna promocija posebnosti regionalne kulinarike v povezavi z globalno. Še posebno v letu, ko nosi Slovenija prestižni naziv evropska kulinarična destinacija. Še več, lahko je celo izum povsem nove jedi, ki pa virtualno nemudoma postane prepoznavna prastara jed, pa čeprav je njena viralna tradicionalnost popolnoma lažna novica! Kot velja za trenutno najbolj razvpiti prleški sendvič.

Resnici na ljubo: Prleki take jedi ne poznajo niti ne priznajo. Oziroma je prleški prav vsak sendvič, ki ga pripravijo v Prlekiji, sploh iz tipičnih regionalnih sestavin. Kaj neki pa sploh so tipične prleške sestavine? Na prvem mestu primernih za sendviče je gotovo prleška tünka. Njeno ime je že več kot desetletje mednarodno registrirano pod zaščiteno geografsko oznako. Vsebuje na poseben način obdelano svinjsko meso in zaseko. Torej: osnova takega sendviča bi lahko bili dve rezini v domači pekarni nekje v Prlekiji spečenega kruha, namazani z zaseko iz prleške tünke, mednju pa položene primerne rezine mesa iz taiste tünke.

Morda bi enega od kosov kruha lahko namesto z zaseko namazali z zmesjo domače skute in bučnega olja, po želji rahlo začinjene s soljo, poprom, papriko, česnom, peteršiljem, dišavnicami ... K obema kombinacijama bi se odlično podala tipična čebula tamkajšnjih krajev - ptüjski lük (center njegove pridelave je Dornava na Ptujskem polju, ki sicer ni del Prlekije, je pa v neposredni bližini). Morda bi veljalo vse skupaj popestriti še z rezinico kisle kumarice. Za bogatejšo različico bi utegnilo priti v poštev še narezano trdo kuhano jajce ali/in kaka domača suha salama pa še kaj. V zimsko-pomladni sezoni morda malce črne redkve ...

A da bi zraven pili vodo, pa četudi mineralno z razposajenimi mehurčki? Že mogoče, a le kot sestavino špricarja! Vse drugo bi bilo bogokletno in povsem skregano z najbolj temeljnimi osnovami lokalne kulture in omike. Še posebno pa v ugledni taverni pri priznanem vinarju! S čim se je torej krepčala izbrana druščina imenitnikov, izvzeta iz skorajda božjih zapovedi in prepovedi, ki veljajo za navadne smrtnike? Če so elitneži količkaj resnicoljubni, kar naj bi se nekako skladalo z njihovim vplivom in položajem, bi pač morali ponosno priznati, da so - kakopak varno izolirani in zaklenjeni - med svojim blablablajanjem v tistem uglednem lokalu le sejali jalovo seme in mlatili prazno slamo, jedli in pili pa niso prav ničesar. Če v resnici so vsaj kaj malega prigriznili in srknili, pa toliko slabše za resnico ...