Voda na vrtu za okras in dušo: Ribnike umeščamo na sončno lego, saj bo tam uspevalo največ rastlin

Voda si je z močno simboliko utrla pot že v antične graščine in dvorce, do danes pa skoraj ni izgubila privlačnosti in se v mnogih raznovrstnih motivih pojavlja na sodobnih vrtovih. Žal se (pre)mnogokrat za vodni motiv odločimo na podlagi trenutnega navdušenja in kopiramo neki motiv s tujega vrta v lastnega. To po navadi vodi v nekakšen vodni okrasek, ki s preostalo zgodbo vrta nima kaj dosti skupnega.
Da bi lažje razumeli in pristopali k odločanju in oblikovanju vodnega motiva, si najprej poglejmo učinek vode. Verjetno je na mestu, da se že takoj poudari razliko med motivi s stoječo vodo in motivi s tekočo. Mirna vodna gladina deluje pomirjujoče, njen glavni estetski atribut pa je odsev: 365 dni na leto se nam pred očmi vrti unikaten film - odsev okoliških rastlin, oblakov, zvezd … Tekoča voda v prostor vnaša energijo in poleg vizualnega učinka premore še zvočnega. Ker je voda eden najbolj osnovnih elementov, kar kliče po enostavnem oblikovanju. Časi "baročnih" vodometov in fontan bi morali biti že zdavnaj mimo, žal pa se v povprečnem slovenskem vrtu še vedno videva precej cenenih izvedb, ki delujejo kot tujki. Eno pomembnejših vodil, ki nam bo pomagalo priti do lepega vodnega motiva v sozvočju z vrtom in/ali arhitekturo, naj nam bo sledeče: pomemben je vizualni učinek, ne voda sama.

Ne pretiravajmo

Pogosto je največja dilema prostor, ki ga bomo namenili vodi. Najbolje je, da razmišljamo zelo enostavno in pomislimo, kje na zemljišču bi se voda nabrala sama, če bi bila tla neprepustna. Ribnik na vrhu ali sredi brežine pač ne deluje naravno in bo vedno nekoliko bodel v oči. Malo drugače je pri zelo formalnih motivih z mirujočo vodo, ki so lahko del terase ali pa enostavno direktno arhitekturno sovpadajo s stavbo in niso toliko vezani na naravni teren, ker že sami po sebi delujejo zelo oblikovano, nadzorovano. Pri neformalnih ribnikih in jezercih ne pretiravajmo s krivuljami, saj si želimo čim večjo strnjeno vodno površino, ki da dober učinek. In še beseda o zelo občudovanih in mnogokrat posnemanih japonskih vrtovih. Če naš vrt ni v celoti v japonskem stilu, se raje odpovejmo vodnim motivom, ki spominjajo na tak stil. Japonski javor, malo peska, lužica in japonska svetilka pač ne pričarajo Japonske v deželi kozolcev.

Rastline in voda

Če odmislimo zelo minimalistične pristope, imajo rastline tu pomembno vlogo, vseeno pa ne izpodrinejo vode, ki ji pripada prvo mesto. Na tem mestu bi težko govorili o kakšnih izrazito dorečenih pravilih, pač pa bi si pogledali nekaj bolj ohlapnih smernic. Motive naravnega videza, v mislih imam predvsem ribnike, je dobro zasaditi tako, da rastline pripomorejo k naravnemu videzu. To pomeni, da bo vsaj del obrežja preraščen z bujnim rastjem in bo spominjal na bogato zaraščene brežine ob jezerih in počasnih vodotokih. Še posebno ob večjih ribnikih nasadimo večje sklope ene vrste ali sorte, saj bo tako učinek boljši, kasneje se bodo vrste tako in tako delno prerasle. Pri zelo formalnih motivih se raje omejimo samo na izbrano vodno rastlino, ki bo uspevala v plitvini ob robu, in kakšen lep lokvanj. Pri najmanjših motivih s tekočo vodo smo pri izbiri žal zelo omejeni, saj za raznolikost primanjkuje prostora, poleg tega pa večina vodnih rastlin bolje uspeva v stoječi ali vsaj zelo počasi tekoči vodi. V takih primerih raje posežemo po vlagoljubnih rastlinah, ki imajo po navadi več prostora v okolici.

Zlato pravilo

Nemalokrat se zgodi, da zaradi slabega načrtovanja po izvedbi ugotovimo, da nimamo pravilnega prostora za vodne rastline ali pa ta manjka. Še najmanj težav imamo z lokvanji in podobnimi rastlinami. Za te se namreč na dnu vedno najde prostor, le voda mora biti dovolj globoka (za najmanjše sorte vsaj 30 do 40 centimetrov). Večinoma so prikrajšane rastline za plitko vodo in močvirne rastline.