Če sem iskren, sem se pred slabim letom tudi sam poigraval z idejo, da svojo mobilnost dopolnim, bolj iskreno povedano, popestrim z električnim skirojem. Kakorkoli obrnemo, naprava v obliki črke L, vsaj tista nožno gnana, ima nezgrešljivo otroški, igriv pridih. Simpatični so otroci, ki se s skroji podijo po igriščih in ulicah v soseski, pravi virtuozi pa so tisti, ki cele popoldneve preživljajo v koloparkih in tam brusijo svoje spretnostne veščine in kulske trike. Ki so toliko več vredni, saj se jih priučijo sami z vztrajnostjo in prenosom znanja med prijatelji.
Zdaj je skirojska obsesija v električni izdaji zajela tudi njihove starše, pravzaprav skoraj vse razen otrok. Sploh ulice Ljubljane so dokaj polne nove mobilne pločevine, na trgu pa svoj prostor pod soncem iščeta dva ponudnika za najem električnih skirojev. Kako je z razširjenostjo tovrstnih prevoznih sredstev v drugih mestih ali celo na vaseh, nimam vpogleda, bi pa pričakoval, da se kot vsaka trendovska novotarija najprej primejo in razširijo v glavnem mestu zelo centralizirane države.
Ne bom se spuščal v psihosocialne vzgibe, zakaj se odrasli občan odloči za nakup za nekatere tako rekoč svetega grala trajnostne mobilnosti. Te vzgibe je zelo pronicljivo ujel Večerov kolumnist, glasbenik in filozof Boštjan Narat. Zapisal je, da v jezdecih električnih skirojev vidi simbol in prispodobo mentalitete, ki šarmira s svojo navidezno svobodo in straši s svojo dejansko brezobzirnostjo. S tem je zajel misli številnih, ki ne gojimo apriornih simpatij do električnih skirojev. V pogledih in govorici telesa jezdečih na dveh koleščkih tudi sam prej uzrem brezobzirnost kot otroško navdušenje ob preprostosti premikanja med točkami dnevne rutine.
Vsi (raje) na kolo za zdravo telo