Zvezdana Bercko
Iztekajoče se leto je bilo v znamenju 40. obletnice prvega slovenskega in tudi jugoslovanskega vzpona na Everest. Prvenstvena smer po zahodnem grebenu, ki še danes velja za najtežjo, ostaja eden od vrhuncev našega alpinizma. Ob tem in številnih uspehih, ki so sledili, pa so malce pozabljeni prvi začetki slovenskega himalajizma. V letu 2019 je namreč minilo okroglega pol stoletja od uspešnih vzponov na Anapurno II in Anapurno IV, kjer so se naši alpinisti prvič približali magični meji 8000 metrov. V letu 2020 pa se bomo spomnili 60-letnice sploh prve slovenske oziroma jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO) v Himalajo, ki je leta 1960 osvojila dva preko 6000 metrov visoka stranska vrhova Trisula.
Negotovi koraki niso bili zaman
Minilo je le sedem let od takrat, ko sta prva človeka stala na vrhu Everesta. Podvig Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaja je še odmeval po svetu, medtem ko so odprave, pretežno iz zahodnoevropskih držav, poskušale doseči vrhove preostalih neosvojenih osemtisočakov. Odprave v Himalajo so bile takrat izjemno velike, dolge, logistično zahtevne in predvsem zelo drage. Naših sedem prvih himalajcev pa je odšlo na pot v zelo skromnih razmerah, z opremo, ki so jo v tovarnah po vsej Jugoslaviji izdelali, kot so najbolje vedeli in znali. Izkušenj z organizacijo takšnih ekspedicij praktično ni bilo, stikov z organizatorji drugih odprav pa tudi zelo malo. To je bila tudi najdaljša od vseh naših himalajskih odprav, trajala je kar pet mesecev, saj so člani do Indije in nazaj potovali z ladjo.
Odpravo so sestavljali vodja Stane Kersnik ter člani Aleš Kunaver, Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Ante Mahkota, zdravnik Andrej Robič in novinar Zoran Jerin. Njihov prvotni cilj je bila druga najvišja gora Indije Nanda Devi (7816 m), vendar jim indijska vlada ni izdala dovoljenja. Dovolila pa je vzpon na 7120 metrov visoki Trisul. Nanj se sicer alpinisti niso povzpeli, so pa zato dosegli dva stranska vrhova. Aleš Kunaver in Ante Mahkota sta s prvenstveno smerjo na Trisul II (6690 m) opravila prvi slovenski oziroma jugoslovanski vzpon na šesttisočak, skupaj z Marjanom Keršičem - Belačem sta se povzpela tudi na Trisul III (6270 m). Kljub neuspelemu prečenju do glavnega vrha je bila odprava pomembna predvsem za nabiranje himalajskih in organizacijskih izkušenj.
Uporabili so jih pet let kasneje, ko se je v Himalajo odpravila druga jugoslovanska alpinistična himalajska odprava. Vodil jo je Jože Govekar - Jozva, v njej so bili še Marko Butinar, Ciril Debeljak - Cic, Pavle Dimitrov, Ljubo Juvan, Anton Sazonov - Tonač, Metod Humar, Pavle Šimenc - Pablo, Tone Škarja, zdravnik Jože Andlovic, novinar Zoran Jerin in znanstvenik Andrej O. Zupančič. Njihov cilj je bil takrat še neosvojeni, 7902 metra visok Kangbačen. Dimitrov in Sazonov sta prišla do sto metrov pod vrhom, bivakirala sta na višini 7800 metrov z željo, da bi naslednji dan poskušala stopiti na vrh. A veter in temperatura 25 stopinj pod ničlo sta jima izpila preveč moči.
"Nekaj več kot dvotedenski pristop do gore - vroče sonce, monsunsko deževje, blato, pijavke, uši ... Povsem drugačna Himalaja, kot sem si jo predstavljal. Na gori pa močna želja po zavzetju vrha, odločitev za bivak dobrih sto metrov pod vrhom. Danes sem miren in vesel, da vse nespameti in negotovi koraki tistega časa niso bili zaman in je slovenski alpinizem v samem svetovnem vrhu," se spominja Anton Sazonov - Tonač.
Med mitom in resničnostjo
1. Udeleženci odprave na Trisul leta 1960 niso bili prvi Slovenci v Himalaji. Dinko Bertoncelj, slovenski povojni emigrant v Argentino, se je leta 1954 v sklopu argentinske odprave na osemtisočak Daulagiri povzpel do višine 7600 m, kar smo Slovenci izvedeli šele leta kasneje.
2. Aleš Kunaver je na odpravi na Trisul posnel film in tako postal tudi prvi slovenski (in jugoslovanski) himalajski snemalec.
3. Anapurna je 55 kilometrov dolg masiv v nepalski Himalaji. Poleg 8091 visoke Anapurne I. obsega še trinajst vrhov nad 7000 metrov in šestnajst nad 6000 metrov
4. Mineva tudi 40 let od prvega tečaja v šoli za nepalske gorske vodnike, ki jo je po zamisli Aleša Kunaverja v Manangu pod verigo Anapurn postavila Slovenija.
5. V 35 letih delovanja so slovenski inštruktorji v šoli usposobili številne tečajnike, leta 2014 so jo predali nepalskim gorskim vodnikom.
Konec učne dobe
Tretjo himalajsko odpravo je že vodil legendarni Aleš Kunaver. Leta 1969 so alpinisti znova želeli na Kangbačen, a jim nepalske oblasti niso izdale dovoljenje za vzpon na to goro, ampak za Anapurno II. V moštvu so bili še plezalci Mikec Drašlar, Lojze Golob, Matija Maležič, Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač in Franci Štupnik, zdravnik Jože Andlovic, novinar Zoran Jerin ter znanstvenika Tine Martinčič in Tone Wraber. Razmere v domovini so bile takrat še vedno težke, veliko opreme so morali dobesedno izumiti sami, izdelala so jo domača podjetja. Ob kroničnem pomanjkanju denarja so iskali tudi najcenejšo pot v Azijo in izbrali cesto. S Tamovim tovornjakom in dvema kombijema so iz Ljubljane odpotovali proti Nepalu, a do Katmanduja je uspelo priti le tovornjaku. Kombija sta razbita ostala na poti.
Začenjala se je doba osvajanja himalajskih sten
Nadaljevanje himalajske zgodbe
Nadaljevanje slovenske himalajske zgodbe je znano. Leta 1974 so alpinisti "poravnali dolg" na Kangbačenu, leta 1975 je bil kot prvi med osemtisočaki po prvenstveni smeri preplezan Makalu (8463 m), s čimer smo se uvrstili med himalajske velesile. V 20 letih so slovenski alpinisti osvojili vseh 14 osemtisočakov, večinoma po prvenstvenih smereh: leta 1977 Gašerbrum I (8068 m), leta 1979 Everest (8848 m). Leta 1984 je napočil čas za Manaslu (8163 m) in dve leti pozneje za Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m). Leta 1987 so stopili na vrh Daulagirija (8167 m), leto pozneje na Čo Oju (8201 m), leta 1989 na Lotse (8516 m) in Šišo Pangmo (8046 m). Leto pozneje so dosegli Nanga Parbat (8125 m), leta 1991 Kangčendzengo (8586 m), dve leti pozneje K2 (8611 m) in leta 1995 še Anapurno I (8091 m).
