Če kdo, potem ruska inteligenca pozna in razume pojem disidentstva, nestrinjanja in boja z aktualno oblastjo. Stoletja tlačeni pod carskimi režimi, še stoletje pod komunističnim škornjem, in ko je že kazalo, da so se osvobodili, je prišel Vladimir Putin, nekakšen grozljiv koktajl prejšnjih dveh sistemov.
V grobem poznamo dve vrsti boja: tisto domačo, ko pogumneži svojo glavo nosijo na pladnju, in tisto iz tujine, kjer se uspešno prebeglim ni treba tako bati za življenje, je pa seveda tudi njihova kritika precej manj učinkovita. Putina, na primer, ne briga preveč, kaj nekdanji svetovni šahovski prvak Gari Kasparov razlaga v tujini, pa čeprav so to najuglednejše katedre po svetu ali izjave najodmevnejšim medijem. Če pa bi se postavil sredi Moskve in tam organiziral nekakšno zborovanje, bi ga brez milosti zaustavil, kaznoval, zaprl, morda celo obsodil na smrt. Zato je prebeglim na nek način lažje. Ker gre praviloma za vrhunske intelektualce, za zelo uspešne predstavnike na svojih področjih, se s prebegi najbolj okoristijo njihove nove domovine.
Zelo izrazito je to v umetnosti. Pisatelji, kiparji, slikarji, skladatelji, glasbeni virtuozi, baletniki. V manjši meri športniki, z blestečo izjemo šahistov, ki pa jih marsikdo tako ali tako prej uvrsti med umetnike kot športnike.
Od Aljehina do Kasparova: in Maribor
Zanimivo, prav v šahu, ruskem in nekdaj sovjetskem paradnem športu, se disidentski procesi zelo izrazito pokažejo. Spoznali smo tri velike valove: prvega pred dobrim stoletjem, ko so komunisti obračunali s carjem in plemstvom, drugega ob razpadu države leta 1990, ko je velika množica dotlej zatiranih (predvsem ljudi judovskega porekla) ušla iz države in tretjega lani in letos, ko številni bežijo pred Putinom in njegovo vojno politiko. Seveda so se upirali in bežali tudi med komunistično oblastjo - v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja smo spremljali številne velike zgodbe. A pojdimo lepo po šahovski vrsti ...
Kmalu po uspešno izvedeni oktobrski revoluciji so komunisti začeli s čistkami med plemstvom in ljudmi, ki so bili kakorkoli povezani z oblastniki v nekdanji carski Rusiji. V šahu je bilo takih kar nekaj, najbolj slavni imeni sta bila Aleksander Aljehin in Efim Bogoljubov, ki sta oba nekako uspela pobegniti. Aljehina je šah rešil pred izvršitvijo smrtne kazni, ko je nek general med enim zadnjih obhodov po celicah na smrt obsojenih, med čakajočimi na eksekucijo prepoznal velikega šahista. "Ste vi Aleksander Aljehin, sloviti velemojster?" je vprašal. "Sem." "Oblecite se. Takšnih ne bomo streljali!" Nič ne vemo o tem, ali je anekdota resnična ali ne. Bilo je še za časa Lenina. Če bi se dogajalo le kakšno leto pozneje, ko je vladarsko palico prevzel kruti Stalin, bi se šahovska zgodovina pisala drugače. Kajti, Aljehin je ob prvi priložnosti ušel v Francijo in že čez nekaj let osvojil naslov svetovnega prvaka, enega najuspešnejših vseh časov. Njegov dvakratni izzivalec Bogoljubov ga je pozneje dvakrat izzval z nemškim denarjem in ob nemški zastavi.
Mladi fantje danes bežijo pred morebitnim vpoklicem v vojsko, marsikdo med njimi se tudi iskreno ne strinja s Putinovo politiko.
V 70. letih je najbolj odmeval spektakularni prebeg Viktorja Korčnoja na Zahod, ki pa, resnici na ljubo, ni bil neposredno povezan s politiko, pač pa z ambicijami velikega mojstra, ki je v Sovjetski zvezi bil pač drugi v vrsti, takoj za precej mlajšim komunističnim ljubljenčkom Anatolijem Karpovom.
Konec 80. let je Sovjetska zveza začela razpadati in nastalo je precej novih držav - vse po vrsti šahovske velesile! Sovjeti so imeli toliko odličnih šahistov na zalogi, da se jih je precej še razselilo po Evropi in svetu, šahovske karte med najboljšimi pa so se premešale povsem na novo. Profitirali smo tudi Slovenci, saj sta naše državljanstvo prevzela Aleksander Beljavski in Adrijan Mihaljčišin. Šahovski palček Slovenija je čez noč postal kontinentalna velesila.
Dobro desetletje pozneje, ko je Rusiji že trdno vladal Vladimir Putin, se je s politiko začel pečati verjetno najboljši šahist vseh časov Gari Kasparov. Najprej je bil glasen v domovini, ko pa ga je režim nekajkrat pretepel, zaprl in mu začel jemati državljanske pravice, je Kasparov zbežal na Zahod. Verjetno upravičeno: z ramo ob rami je tista leta z njim korakal Aleksej Navalni, njegovo usodo v sibirskem taborišču pa tako ali tako poznamo …
Do vsaj za zdaj zadnjega vala prihaja v teh mesecih, ko predvsem mladi fantje bežijo pred morebitnim vpoklicem v vojsko, marsikdo med njimi se tudi iskreno ne strinja s Putinovo politiko. Slovenija je znova dobila svoje: ob naši šahovski zastavi bosta poslej šahirala odlični Vladimir Fedoseev in nekoliko manj znani, čeprav tudi že evropski prvak, Anton Demčenko. Zaspana Slovenija se bo šahovsko znova prebudila in, podobno kot pred tridesetimi leti, čez noč postala zelo močna reprezentanca, ena tistih, ki sme upati tudi na kolajne.
In kje je v tej zgodbi Maribor? Štajerska prestolnica je, zanimivo, priljubljeno zatočišče sovjetskih šahistov. Beljavski, Mihaljčišin, Fedoseev - vsi trije imajo svoja prebivališča v Mariboru. Seveda prebegi in preselitve ruskih šahistov še zdaleč niso povezani le s Slovenijo. Tudi druge dežele se na ta račun krepijo. Se pa zdi, da smo Slovenci v razpletu izvlekli največ.
Koliko baletnikov poznate?
To ni le vprašanje za ljubitelje križank, temveč tudi za druge bolj razgledane ljudi. Vsi poznamo Rudolfa Nurejeva, večina Mihaila Barišnikova, dva velikana baleta, za mnoge tudi največja baletnika vseh časov. Verjetno ste že uganili, kaj ju povezuje: oba sta bila rojena v Sovjetski zvezi, oba sta prebegla na Zahod in se povzpela v višave.
Nurejev je na drugo stran železne zavese prebegnil leta 1961 in se nikoli več ni vrnil nazaj. Težko je reči, da ga je v beg pognala želja po uspehu: že takrat je veljal za prvo ime ruskega baleta, ta pa je bil najslavnejši na svetu. Nurejeva je gnala njegova istospolna usmerjenost, ki je ni nikdar skrival, je pa bila v komunistični Sovjetski zvezi strogo prepovedana. Veliki umetnik je umrl mlad, komaj 48 let star, za posledicami aidsa, tihega morilca istospolno usmerjenih.
Deset let mlajši Mihail Barišnikov je pisal nekoliko drugačno zgodbo. Njega ni "ovirala" homoseksualnost, pač pa so ga pri delu tlačili na vse mogoče načine. Bil je preveč napreden, preveč zahodnjaški, preveč nesovjetski za takratnega predsednika Leonida Brežnjeva. Leta 1974 je, komaj 26 let star, ostal v Kanadi, se zavihtel med največje zvezdnike baletne umetnosti, plesal, učil, koreografiral. Najdemo ga tudi v precej znanih filmih, za vlogo v Turning Pointu je bil celo nominiran za oskarja, pred televizijske ekrane ga je, denimo, zvlekla tudi Sarah Jessica Parker v svoji nanizanki Seks v mestu. Barišnikova je film neustavljivo privlačil, še bolj pa menda igralke. najbolj znana je njegova dolgoletna zveza z dvakratno dobitnico oskarja Jessico Lange. Prav tisto, ki je s King Kongovega objema skočila neposredno v objem mičnega ruskega baletnika …
Pa še enkrat vključimo Maribor. Anton Bogov je zagotovo najboljši baletni plesalec, ki je kadarkoli plesal pod slovenskimi zvezdami. Rdeča nit? Rojen v Rusiji, živi v Mariboru, le kje drugje pa!
Dvojec, ki je čelu dal dušo
Mstislav Rostropovič velja za največjega čelista vseh časov. Rojen v Bakuju, prestolnici Azerbajdžana, je že kot otrok blestel na svojem instrumentu, z leti pa je postal ena ključnih osebnosti glasbe dvajsetega stoletja. Kakorkoli že: leta 1970 je nekoliko preveč "stegoval jezik" in na nepravih mestih branil Aleksandra Solženicina (o njem nekoliko pozneje) ter z njim povezane državljanske pravice. Iz prvega glasbenika ruske scene je čez noč strmoglavil na dno - toliko, da mu ni bilo treba nositi instrumentov svojim dotedanjim učencem. Čez nekaj let mu je uspelo čudežno pobegniti v ZDA, kjer je lahko znova igral na najvišji ravni, predvsem pa je smel govoriti, ne da bi mu ob tem kdorkoli grozil z zaporom.
Rostropovičev predhodnik in nekakšen duhovni oče na čelu je bil Gregor Piatigorski, tudi sam prebežnik. Piatigorski je bežal pred Stalinom in takratnim režimom, ki mu ni dovoljeval potovanj v tujino, seveda v strahu, da bi tam tudi ostal. Zato je 16-letni mladenič nekega dne spakiral svoj čelo, se z avtobusom odpeljal do poljske meje in tam začel teči kot norec. Obmejni policisti so začeli streljati, Piatigorski je čudežno preživel, žal pa je njegov čelo ostal v razbitinah na meji. Majhna cena za svobodo - že čez nekaj let je Piatigorski na novem čelu navduševal na največjih glasbenih odrih.
Pred režimom so tako ali drugače bežali še številni drugi vrhunski glasbeniki, Igor Stravinski, Dmitrij Šostakovič in številni drugi.
Zastavo vendarle vihtijo pisatelji
Je dovolj reči Aleksander Solženicin? Za tiste, ki tega morda še ne veste: gre za verjetno najbolj slavnega disidenta vseh časov. Solženicin je otrok "rdeče revolucije", saj je privekal na svet prav takrat, ko je Lenin zavihtel svojo rdečo zastavo nad Sankt Peterburgom. Že kot mladenič je, čeprav diplomiran matematik, začel pisati proti sovjetskemu sistemu in opozarjati na napake, ki jih delajo komunisti. Stalinu in takratnim oblastnikom to ni bilo po volji in sledila je klasična kazen: izgon v delovno taborišče v Sibirijo. Na prevzgojo. Tam si bil, v nenormalno težkih življenjskih pogojih, prisiljen fizično delati kot norec, v tistega malo prostega časa, ki ti je preostal, pa si, razen o tem, kako boš preživel, lahko razmišljal o svojih napačnih pogledih. Le malo jih je bilo takih, ki so to preživeli, še manj takih, ki po desetletju ali dveh v Sibiriji niso spremenili svojih pogledov in se iz oporečnikov prelevili v goreče komuniste. No, Solženicin je in preživel in zadržal svoje misli.
Iz Sibirije so ga izpustili šele po Stalinovi smrti, ko je takoj nadaljeval s svojim pisanjem. Nekaj del mu je uspelo objaviti v domovini, večine ne. Njegovo pero je bilo preostro, preveč uperjeno proti oblasti. A Solženicinu je uspelo nemogoče: svoja ključna dela je pretihotapil na Zahod, kjer so jih - ne pozabimo, divjala je hladna vojna - veselo objavljali. Solženicin je postal nekakšen simbol disidentstva, njegovi, sicer odlični romani so bili leta 1970 nagrajeni tudi z Nobelovo nagrado. Resnici na ljubo, tudi s precej političnega pridiha.
Leta 1974 predsednik Brežnjev ni več vedel, kaj si naj s Solženicinom počne. Taborišča niso bila več v modi, kar tako ubiti si ga tudi ni upal. Odločil se je za izgon, za odvzem državljanskih pravic. "Če si tako želiš Zahoda, pa pojdi tja!" Solženicin je šel, za nazaj pobral Nobelovo nagrado ter visoke tantieme za svoje romane. Javno nastopal ni rad, a enega vabila ni mogel zavrniti. Ko so se na Univerzi v Harvardu leta 1978 odločili, da mu podelijo častni doktorat iz književnosti, so ga poprosili, če bi ob zaključku šolskega leta vendarle govoril. Čeprav so priprave potekale v tajnosti, ime govornika pa je bilo neznano še dva dni pred dogodkom, nobena dvorana na Harvardu ni bila dovolj velika, da bi lahko sprejela vse občinstvo. Na znanem Harvard Yardu se je zbralo več kot 22 tisoč ljudi, da bi prisluhnili najbolj znamenitemu glasniku človekovih pravic in političnih svoboščin. Tam pa šok: Solženicin, sedaj že dodobra udomačen v ZDA, je pokazal še drugo lice: sovjetskemu disidentstvu je dodal še ameriškega! Seciral in razcefral je družbo blaginje, v kateri je vse naravnano k "telesnemu razcvetu, sreči, materialnim dobrinam, denarju, zabavi, užitkom". Mimogrede je napadel še njihovo vladavino zakonov, ki moralnega vidika naj sploh ne bi poznala.
Solženicin je tako postal dvakratni disident. Ljudje so doumeli, da veliki pisatelj zagovarja carja in stare, konservativne rusko-pravoslavne domoljubne ideje. Ko se je leta 1994 vrnil v domovino, je še naprej napadal vse. Od njegovih pogledov so se distancirali mnogi intelektualci, ga je pa z odprtimi rokami sprejel Vladimir Putin, ki svojo politiko v veliki meri gradi prav na Solženicinovih idejah.
Solženicin si zasluži posebno mesto, saj je bil dvakratni disident.
Kakorkoli že, Aleksander Solženicin (1918- 2008) je prvo ime med disidenti, pa naj se z njim strinjamo ali ne. Pri tem pa ne smemo pozabiti še številnih drugih, ki so v Sovjetski zvezi in pozneje na Zahodu imeli morda še večji vpliv na ljudi in politično dogajanje. Ker je teh ljudi toliko, da bi le z njihovimi imeni napolnili celoten časnik, se zaustavimo le pri nekaj največjih.
Mihail Bulgakov je s svojim romanom Mojster in Margareta spisal enega temeljnih del svetovne književnosti. Mojstrska satira, ki obračunava z aktualnim sovjetskim trenutkom (pred drugo svetovno vojno) je dolgo čakala na objavo. Bulgakovu pred Stalinom ni uspelo pobegniti, je pa svoje povedal z romani in objavami.
Podobno zgodbo je pisal Boris Pasternak, ki so mu leta 1958 podelili Nobelovo nagrado. Šokirani Sovjeti so ga prisilili, da jo zavrne, "za nagrado" pa so ga izključili iz zveze sovjetskih pisateljev. Politiki so intenzivno razmišljali o izgonu, a je ostareli in bolehni Pasternak prosil za milost, da bi smel vsaj umreti v svoji Rusiji. Še pred dokončno odločitvijo mu je umreti zares uspelo.
Josif Brodski še ni bil ne star in ne "dovolj bolan", da bi smel zaprositi za preklic izgona iz domovine. Nagnali so ga leta 1972, potem ko so ga dolga leta skušali streti s prisilnim taboriščem, celo z nekaj "nagradnimi leti" v psihiatrični bolnišnici. Brodski je preživel vse, se naselil v ZDA in leta 1978 tudi on bil ovenčan z Nobelovo nagrado. Je pa tudi Brodski svojo novo domovino razočaral: potem ko je dolga leta neusmiljeno kritiziral sovjetsko politiko, je po izgonu o svoji domovini raje molčal. Za razliko od Solženicina se je vrnitvi pozneje odpovedal: "Trije razlogi so za to. Prvič: ne stopiš dvakrat v isto reko. Drugič, ker imam zdaj to avreolo nad sabo, se bojim, da bi postal predmet različnih upov in pozitivnih čustev. In biti predmet pozitivnih čustev je veliko težje kot biti predmet sovraštva. Tretjič: nerad bi se znašel v položaju nekoga, ki je v boljšem položaju kot večina." Velikan!
Disidentska zgodba ne bi bila popolna vsaj brez omembe Andreja Saharova, ruskega fizika, očeta vodikove bombe, predvsem pa oporečnika in borca za človekove pravice v domovini. Saharov je bil velikan, ki si je smel dovoliti marsikatero besedo. Sovjeti so ga namreč krvavo potrebovali. Med umetnike ga uvrščam, ker je v tistem malo prostem času rad in izvrstno muziciral, pisal eseje in razprave, pa tudi odlično šahiral. Verjetno bi mu uspelo povsod, česar bi se v življenju lotil. Na Zahodu so odmevale njegove besede, manj dejanja: bil je oče 50-megatonske "carske bombe Ivan", najmočnejše naprave, ki je kdajkoli eksplodirala in ki so jo razstrelili 30. oktobra 1961 na Novi Zemlji. Nobelove nagrade za fiziko seveda ni dočakal (podobno kot oče atomske bombe Robert Oppenheimer ne), so mu jo pa leta 1975, ironično, prisodili za mir. Seveda je tudi on ni smel prevzeti (je pa vsaj ni zavrnil), Sovjeti pa so ga povsem rehabilitirali šele leto pred smrtjo, ko ga je za svetovalca vzel sam Mihail Gorbačov. Nekaj let prepozno, pa vendarle.
