Zgodovina televizije: "Daleč gledamo" že 90 let

Beseda televizija je sestavljena iz grške besede "tele", kar pomeni daleč, in latinske "visio", kar pomeni gledanje ali videz. Gledati daleč v neposrednem prevodu, danes pa ima ta beseda več pomenov. Lahko je tehnični sistem, ki generira, obdeluje, prenaša in sprejema električne signale, ki prenašajo gibljive slike, zvok in pisna obvestila, ali pa pomeni množični medij, ki temelji na istoimenskem tehničnem sistemu (na primer Televizija Slovenija). S to besedo pa v pogovornem jeziku označujemo tudi televizijski sprejemnik, televizor.

Prvi je to besedo uporabil ruski znanstvenik Konstantin Dmitrievič Perski na prvem kongresu o elektriki v Parizu leta 1900. Sama zasnova televizije kot prenosa negibnih ali gibajočih se slik in zvoka na daljavo pa je bila razvita že nekaj let prej.

Zares se je začelo s katodno cevjo

Izumitelja televizije pravzaprav ni, bila je produkt številnih iznajdb in odkritij mnogih znanstvenikov. Prvi delež je prispeval nemški znanstvenik Paul Nipkow. Za ločevanje svetlobe s prizorišča v vrstice je uporabil vrteči se disk z luknjicami. Fotoelektrična celica je spremembe jakosti svetlobe prevedla v električne signale. V njegovem sprejemniku je bila žarnica, ki je svetila skladno s sprejetim signalom s spremenljivo jakostjo. Gledalec je gledal motno, nerazločno sliko skozi luknje v vrtečem se disku sprejemnika. Pri tem prenosa slike še ni bilo, tega je prvi uresničil Škot John Logie Baird, ki ga nekateri štejejo za izumitelja televizije. Prvi prenos slike je opravil leta 1926 v Londonu, pri tem je uporabil Nipkowe plošče.

Te je kasneje nadomestila katodna cev, izumil jo je Karl Ferdinand Braun. Ta naprava žarek elektronov usmeri na luminiscenčni material na ekranu in tako na njem ustvari sliko. Pred dobrimi 90 leti, 21. avgusta 1931, je nemški fizik in izumitelj Manfred von Ardenne v Berlinu prikazal prvi delujoči katodni televizor. S tem je tlakoval pot sodobni televiziji, saj je dokazal, da je katodni aparat bistveno primernejši za uporabo v nastajajoči televizijski tehniki od prejšnjih poskusov uporabe filmov in diapozitivov. Ardenne sicer še ni imel razvitega sistema za snemanje s kamero, je pa lahko na razdaljo prenašal in prikazal diapozitive in vnaprej posnete filmske trakove.

Kmalu zatem je v Nemčiji zaživel tudi prvi redni javni televizijski program, ki je v okolici mesta Witzleben pri Berlinu oddajal nekajkrat na teden. Program je postal izjemno priljubljen in svetovno znan leta 1936, ko je preko njega potekal prvi množični televizijski prenos olimpijskih iger. Na le nekaj zasebnih in javnih televizijskih ekranih v Berlinu si je olimpijske igre ogledalo več kot 130 tisoč ljudi.

Katodne cevi, ki so se z razvojem tehnologije krajšale, so bile osnova vseh ekranov od začetkov televizijske tehnologije med obema vojnama do prihoda LCD-ekranov ob koncu tisočletja.

K nam je prišla z zamudo

Televizija, ki je v svojih začetkih veljala za enega največjih čudes elektronike in svetovne znanosti nasploh, je doživljala nagel razcvet in skokovit napredek. Leta 1955 je lahko televizijske oddaje gledalo že 50 milijonov ljudi iz 60 držav. Med njimi tudi nekaj Slovencev z območij ob meji z Italijo in Avstrijo, ki so lovili tuje programe.

Televizija v Sloveniji in vsej nekdanji Jugoslaviji namreč ni zaživela tako hitro, saj je druga svetovna vojna povsem ustavila njen razvoj. Domači televizijski signali so nas dosegli z 20-letno zamudo za svetom; za primerjavo, radijski valovi so do hišnih sprejemnikov v Sloveniji prišli že šest let po prvi radiofikaciji v najbolj razvitih deželah sveta.

Za uradni začetek televizije v Sloveniji velja 11. oktober 1958, čeprav se je zgodovina začela pisati že prej. Celo že pred drugo svetovno vojno, ko je baron Anton Codelli opravil prve tehnične poskuse prenosa slike na daljavo. Leta 1948 je v okviru ljubljanskega Inštituta za elektroveze začel delovati laboratorij za razvoj televizije. V njem so izdelali prve televizijske kamere in drugo opremo. Naloga inštituta je bila razviti televizijsko tehniko v tehnološkem smislu, v programskem pa kasneje v okviru Radia Ljubljana. Televizija je takrat predstavljala nekaj nepredvidljivega, tehnološko težko dojemljivega, bila je tehnološki fenomen in je niso obravnavali kot del javnega obveščanja. Sprva je bila zanimiva predvsem slika, vsebina ni bila v prvem planu.

Ko so se leta 1956 začele priprave na poskusni slovenski televizijski program, je bilo v Sloveniji le okoli 250 televizijskih sprejemnikov (v ZDA so jih imeli že v začetku 50. let okoli 12 milijonov). Ustvarjalci radijskega programa so začeli pripravljati občasne oddaje v zagrebškem TV-studiu in tudi iz improviziranega studia na Gospodarskem razstavišču, v Festivalni dvorani in drugod, in to z osnovno studijsko in skromno reportažno tehniko. Poskusni program je v Sloveniji stekel 11. oktobra 1958, ta datum velja za začetek slovenske televizije. Sprva so program oddajali le ob koncu tedna, seveda v črno-beli tehniki, saj so barvni program začeli poskusno uvajati leta 1966, dokončno pa so se barve na ekranih uveljavile šele v sedemdesetih letih.

​Redno je TV Ljubljana začela oddajati 28. novembra 1958 v okviru skupnega jugoslovanskega programa. Trije obstoječi TV-studii v Jugoslaviji (Zagreb, Beograd in Ljubljana) so se povezali v skupno mrežo, Jugoslovansko radiotelevizijo (JRT), v katero je Ljubljana prispevala le trideset odstotkov celotnega programa.