Zločini v Srbiji: Zloglasni zemunski klan je zanje "otroški vrtec"

Če predsednik neke države zagrozi vodjem kriminalnih združb, če predsednica vlade te iste države v pogovoru na TV omeni, da je bil zloglasni zemunski klan "otroški vrtec" v primerjavi s tem, kar so organi pregona v minulih tednih razkrili med preiskavo drugih kriminalnih združb, je jasno, kako zares gre v obračunu države z organiziranim kriminalom. Sploh ko ta sega tudi preko državnih mej.

Izjava srbskega predsednika Aleksandra Vučića o tem, da bo storil vse, da se za zapahi znajde vodja enega najbolj zloglasnih klanov na Balkanu in tudi v Evropi, pa primerjava z otroškim vrtcem, ki jo je izrekla Ana Brnabić, predsednica srbske vlade, zato kar kličeta po tem, da se predstavijo vse razsežnosti delovanja tako imenovanih škaljarskega in kavaškega klana. Kajti večina dogajanja, ki je v Srbiji izbilo sodu dno, ko gre za najhujše zločine, ki so jih zagrešili pripadniki neke kriminalne združbe, izvira iz sedemletnega spopada klanov, ki sta pred tem svojo kriminalno dejavnost več let snovala skupaj.

Za kako brutalno sovraštvo gre, priča podatek, objavil ga je beograjski portal Blic, da je v dobrih petih letih v mafijskih obračunih umrlo vsaj 40 ljudi, med njimi tudi nedolžne, povsem naključne žrtve. Obračuni so večinoma potekali na območju Srbije, nekaj jih je bilo na črnogorskih tleh, nekaj pa tudi v drugih evropskih državah. Krvavih spopadov, kot so jim bili priča v Beogradu in drugje, v Sloveniji sicer (še) ni bilo, a poročali smo o aretaciji 60 domnevnih pripadnikov kavaškega klana pri nas. Ti so od decembra 2019 do julija 2020 preprodali za več kot 3,8 milijona evrov droge in poskrbeli za prevoz vsaj 5,6 milijona evrov gotovine iz Slovenije v Beograd, je le ena od ugotovitev, o katerih je pisal podgoriški časnik Vijesti.

Umorjena vpričo otrok

Eden najbolj odmevnih mafijskih zločinov se je zgodil januarja 2020 v Atenah, ko so (še vedno) neznanci med večerjo v eni od atenskih restavracij streljali na Igorja Deovića in Stevana Stamatovića, ki sta v tistem času veljala za vodilna člana škaljarskega klana. Umorjena sta bila vpričo partneric in mladoletnih otrok, kar kaže na odločenost naročnikov, da morata umreti za vsako ceno. V zvezi z umorom v Atenah velja omeniti, da policija domneva, da je Dedovića in Stamatovića kavaškemu klanu izdal, potem pa tudi sodeloval v njuni likvidaciji, 37-letni Savo L. iz Podgorice, in sicer za milijon evrov. Njegov DNK so našli v sobah, v katerih sta umorjena stanovala v Atenah.

Za povrh so DNK Sava L. našli na otoku Krfu, kjer sta bila poleti 2020 umorjena še dva tesna sodelavca škaljarskega klana, Alan Kožar in Damir Hadžić. V likvidaciji Dedovića in Stamatovića naj bi bil sodeloval tudi Ljubomir L. iz Novega Sada, ki naj bi ga bili škaljarci kasneje ujeli, ga mučili in na koncu likvidirali. Od avgusta 2020 je pogrešan tudi Savo L., policija domneva, da so se ga znebili naročniki umorov pripadnikov konkurenčnega klana. Zgodilo naj bi se bilo v Španiji, kamor se je bil po umorih na Krfu Savo L. umaknil, in tam se za njim izgubi vsaka sled. Alan Kožar je bil pripadnik nekdanjega zemunskega klana, a je začel sodelovati s škaljarci, medtem ko je bil Hodžić med drugim eden od članov skupine Pink Panter, roparjev draguljarn po Evropi in tudi drugod, s škaljarci pa je sodeloval pri tihotapljenju droge iz Južne Amerike v Evropo.

Oblast se je končno zganila

Škaljarski klan je bil z umoroma v Atenah in na Krfu tako rekoč obglavljen in kavaški je imel prosto pot, da prevzame dobršen del poslov škaljarcev, saj konsolidacija še tako dobro organizirane združbe terja svoj čas, če ostane brez vodij. In ko je dobro leto že kazalo, da so pripadniki kavaškega klana v veliki prednosti in da jim nihče ne more do živega, se je zgodilo, kar so redki pričakovali. Kavaškega klana so se lotile oblasti, saj je njegova beograjska veja presegla vse meje sprejemljivega, tudi ko gre za obračune v kriminalnem podzemlju.

Že večkrat smo poročali o Velju Nevolji, o brutalnosti, s katero so Veljko Belivuk, kot je Nevoljevo pravo ime, in sodelavci obračunavali z nasprotniki, o mučenjih tistih, ki so jim stopili na pot. Ker je bila povezava med Belivukovo skupino in kavaškim klanom očitna, so srbske in črnogorske oblasti začele ukrepati. Zakaj šele po nekaj letih, odkar so preiskovali številne zločine, je težko reči, a gotovo gre del krivde pripisati dejstvu, da sta imeli združbi sodelavce v organih pregona, ki so ju na različne načine obveščali o pripravah policije in tožilstva na posamezne aktivnosti.

A so stvari očitno šle predaleč in tisti, ki jim je res do tega, da se omeji delovanje kriminalnih združb, so tudi kavaškemu klanu zadali nekaj hudih udarcev. Eden od vodij (Slobodan Kašćelan) je končal v zaporu, drugi (Radoje Zvicer) je pobegnil v Brazilijo in je za njim razpisana tiralica.

Vojna ša kar traja

Spor med pripadniki nekdaj istega klana je povzročilo izginotje 300 kilogramov kokaina konec leta 2014, ko so v nekem stanovanju v Valencii pripadniki takrat enotnega klana čuvali več sto kilogramov droge. Eden izmed članov klana, Goran Radoman, ni bil zadovoljen, kako so se do njega v času, ko je bil v zaporu, vedli drugi iz klana. Zato naj bi bil vzel 300 kilogramov kokaina. A je to tri mesec kasneje, februarja 2015, plačal z življenjem. V dvigalu podzemne garaže v Beogradu ga je morilec prerešetal s 25 izstreljenimi naboji. Umor je vnesel razdor med pripadnike do takrat enotnega kotorskega klana in začela se je neusmiljena vojna, ki še vedno ni končana. Vrstili so se umori pripadnikov zdaj dveh konkurenčnih klanov, njihovih svojcev in sorodnikov, vojna je postajala vse bolj neusmiljena, žrtev je bilo vedno več, umori vse bolj brutalni in krvavi.

Oba klana sta imela več skupin, ki niso neposredno sodile v to kriminalno združbo, a so z njima tesno sodelovale. Mreže so bile predvsem v Srbiji in Črni gori razpredene tako gosto, da so organi pregona lahko le redko pripadnikom klanov kaj dokazali ali zbrali dovolj informacij vsaj za ovadbo, zato so se združbe čutile vedno bolj močne, vplivne in nedotakljive. Dokler stvari niso ušle nadzoru in bi se pripadniki nekaterih združb, kot se je pokazalo v primeru Veljka Belivuka, lotili celo najvišjih predstavnikov države, da bi dosegli nekatere cilje. Tega pa - kljub temu, da so s kriminalci sodelovali tudi posamezniki na visokih funkcijah - vendarle ni bilo mogoče dopustiti. In je najprej padel Velja Nevolja, potem so se izgube vrstile tudi v kavaškem klanu.