Župan ali županja. Žal mi je, ker v Mariboru tudi tokrat ne bo županje. Ženski princip bi lahko prinesel več fasilitatorskega duha v vodenje mesta, torej veščino ustvarjanja pogojev, spretnost omogočanja demokratičnih ustvarjalnih družbenih procesov. V nasprotju z moškim principom, ki trdi, da točno ve, kaj mesto potrebuje, in da bo to odločno naredil. Seveda je težko tako posplošeno govoriti o ženskem in moškem principu vodenja, tudi ženske pogosto možačijo na vodilnih položajih oziroma tja prav zato sploh prispejo. A vendar se čuti, kadar na vodilnih mestih zaveje ženski duh, ki se ne vede kot vojskovodja izvajanja svojih projektov, ampak vztrajno, skoraj neopazno samo ustvarja pogoje, da lahko vsi tisti, ki imajo za mesto dobre projekte, te realizirajo.
To je po mojem ključna veščina in vrlina, ki določa pravega župana ali županjo, ne glede na to, ali je moški ali ženska. V nasprotju z županom, ki svojo vlogo razume kot vlogo tistega, ki ve, kaj mesto potrebuje, in se z nizom lepo zvenečih projektov ponuja kot rešitelj, je to župan, ki svojo vlogo razume kot vlogo povezovalca in usklajevalca različnih interesov, ki nima lastnih projektov v prvem planu, temveč ves čas računa na ljudi, da bodo naključnostno prihajali k njemu s projekti, on pa bo neutrudno ustvarjal pogoje za realizacijo tega, kar prebivalci mesta želijo narediti s svojim mestom. Ta drugi tip župana se ne ponuja kot tisti, ki ve, kaj ljudje potrebujejo, ampak kot tisti, ki ljudi ves čas sprašuje, kaj hočejo narediti in kako naj jim pri tem pomaga.
Pogosto se pozablja, da ima občina tudi občinsko upravo in da torej županu res ni treba sam izvajati projektov ali tekočih nalog občine. Mora pa, kot vsak vodja velikih sistemov, izbrati najožje sodelavce, motivirati velike skupine ljudi, jih usklajevati in nadzorovati. Vsebina projektov, ki jih bo izvedla občina, lahko ima samo tri izvore: prvi so zakonsko določene naloge občin, drugi je občinski svet, tretji pa prebivalci mesta neposredno prek mehanizma participativnega proračuna. Nobeden od teh treh izvorov ne vključuje županove domišljije. Župan naj svoje projekte postavi na stran, v službi pa naj ustvarja pogoje za to, da bodo lahko projekte izvajali vsi drugi. Navzven (do regije, države in sveta) naj bo brezkompromisno zaščitniški, navznoter do občinskega sveta, zaposlenih na občini in do prebivalcev mesta pa naj bo neutruden in nepristranski povezovalec in podpornik. Takšen župan bo res v službi prebivalcev in mesta. In ne obratno.
Žal pa tudi volivci pogosto raje izberejo tistega, ki ponuja velike projekte za mesto, ker se na prvi pogled zdi takšna oseba prava za vodenje mesta. Zagotovo je dobro, če je župan nekdo, ki je izkušen na področju vodenja velikih projektov. A vendar vodenja mesta ne moremo zreducirati na izvajanje velikih infrastrukturnih ali gospodarskih projektov. Prav nasprotno, spretno vsakodnevno usmerjanje mikro procesov je tisto, kar mesto najbolj potrebuje. Ker je mesto živ organizem, je vodenje mesta predvsem vešče usklajevanje nasprotnih sil, povezovanje podobnih sil, umirjanje napetosti in prebujanje apatičnosti, da lahko organizem čim bolj enovito utripa in ustvarja samega sebe. Župan mora biti oseba, ki je sposobna stopiti v drugo vrsto, da lahko v prvo vrsto stopi mesto.
