Glorija Lorenci
Prežvekuje se v hlevu, vi pa ste v šoli. V koš!
Še zdaj jo vidim, strogo vzravnano ob tabli, s kazalcem, uperjenim v koš za smeti. In nas, ki smo v gosjem redu hodili mimo nje in z obžalovanjem v koš odmetavali lepljive in že sive sprimke. Izguba koloysovk se je še dala preboleti, manko bazooke, ki je omogočala razširjeno panogo rekordnih balonov v razredu, pa je bil res tragičen.
Kolcne se mi, ko vidim na spletnem bolšjaku zapisano "Bazooka ovitek žvečilni gumi original Žito Imperial Krško. Cena: 6,00 €". Če bi shranila ovitke vseh bazook, ki so šle skozi moje zobe ...
Ameriška zgodba o uspehu
O žvečenju in "žvečkah" zato, ker letos mineva okroglih 150 let, odkar je William Finley Sample - Američan, seveda - patentiral prvi žvečilni gumi, zaščitil prvo recepturo, in tudi zato, ker smo Slovenci s približno 180 prežvečenimi kosi letno na prebivalca v svetovni špici "prežvekovalcev", kot bi rekla moja nekdanja učiteljica.
Iz proizvodnih linij Kolinske in Žita je v sedemdesetih prihajalo tudi po 15 ton žvečilnih gumijev na dan
Stampedo in norost mladih
Še preden so Američani po drugi svetovni vojni v mnogih deželah prodali nove licence za tovarne žvečilnega gumija ali pa kar sami postavili tovarne, je bila Amerika že osvojena. Vsak Američan je letno prežvečil več kot sto koščkov in letni promet z žvečilnimi gumiji je znašal že 150 milijonov dolarjev. Wrigleyjev stroj je neutrudno mlel naprej - novi okusi, nove barve, nova sladila, nove oblike, nove teksture, novi reklamni prijemi, nove podružnice na vseh koncih sveta ...
Prvi žvečilni gumiji so "na debelo" prišli k nam takoj po koncu druge svetovne vojne v ameriških paketih pomoči Unrra. Bili so seveda simbol amerikanizacije, a se partija pri nas začuda ni toliko ukvarjala z njimi kot v drugih komunističnih državah, kjer so bili še v sedemdesetih neusmiljeno preganjani. V današnji Rusiji, nekdanji Sovjetski zvezi, so redki srečneži prišli do njih le takrat, ko jih je kdo prinesel iz tujine. Sicer niso bili prepovedani, a bili so trdno povezani z nezaželenim "ameriškim načinom življenja".
Potem pa je leta 1975 prišlo do tragedije v športni dvorani Sokolniki v Moskvi. Tam so potekale prijateljske hokejske tekme med mladinskimi ekipami Sovjetske zveze in Kanade. Kanadsko ekipo Barry Kapa je sponzoriral Wrigley in v skladu s sponzorsko pogodbo so hokejisti ponesli s seboj kilograme in kilograme žvečilnih gumijev, da jih razdelijo obiskovalcem dvorane. Na eni od tekem, kjer so bili gledalci večinoma šolarji, so igralci vrgli zavitke žvečilnih gumijev med občinstvo in prišlo je do stampeda, v katerem je izgubilo življenje 21 ljudi, ki jih je množica pomendrala, največ žrtev je bilo prav med najstniki. O tragičnem dogodku v sovjetskih medijih ni bila zapisana niti vrstica, toda komunistična vlada se je odločila, da začne tudi Sovjetska zveza proizvajati žvečilne gumije, da bi preprečila "norost mladih". Od leta 1976 so proizvajali žvečilni gumi od Kavkaza do Pribaltika in na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 so bili na voljo tujim športnikom tudi v olimpijski vasi. Sicer so bili veliko slabše kvalitete kot ameriški, z njimi ni bilo mogoče delati balonov, a Sovjetska zveza je pokazala, da sledi globalnim trendom.
Kratka era slovenskih žvečilk
Kaj pa pri nas? Leta 1966 je posodobljen Šumi - dve leti pred povezavo s Žitom Ljubljana - prvi v Jugoslaviji na treh najmodernejših linijah in po recepturi tujega partnerja začel proizvajati žvečilni gumi v obliki cigaret. Že naslednje leto so se tudi v Večeru znašli Šumijevi oglasi za žvečilni gumi - na škatlicah so bili priljubljeni liki junakov Mikija Mustra, Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Po povezavi z Žitom je nastala še legendarna bazooka po recepturi ameriškega partnerja. Žito je kmalu dobilo tekmeca v Kolinski, ki ni ciljala zgolj na otroke, ampak tudi na odrasle - z znamko Koloy's. To je bil čas, ko so se v kinematografih vrteli filmi o Winnetouju in Kolinska je začela v škatlice z žvečilkami prilagati sličice filmskih junakov - uspeh je bil zagotovljen. Izbruhnilo je zbirateljstvo sličic športnikov, filmskih igralcev, pevcev ... Posel je cvetel - iz proizvodnih linij Kolinske in Žita je prihajalo tudi po 15 ton žvečilk na dan.
Vse to je danes že zgodovina. Nekoč največji proizvajalci žvečilnih gumijev pri nas so ugasnili ali prešli v tuje roke. Kar 98 odstotkov trga z žvečilnimi gumiji pri nas obvladuje Wrigley s svojimi znamkami, med katerimi so najbolj znane "brezsladkorne" orbit, airwaves, winterfresh, spearmint, hubbabubba ..., ki jih boste v trgovinah vedno našli na najboljših prodajnih pozicijah - ob blagajni.
Prav zaradi tehnologije dodajanja umetnih sladil potrošniki danes žvečilnih gumijev ne vidijo kot sladkarijo. Še več, Wrigleyjev reklamni stroj - družba se uvršča med največje oglaševalce na svetu - nam je vtisnil v možgane, da je žvečenje žvečilnih gumijev koristno za zobe, da preprečuje karies, beli zobe, sprošča, izboljšuje koncentracijo, zmanjšuje stres, pomaga pri odvajanju od kajenja in - zelo pomembno - žvečilke v nasprotju s tradicionalnimi sladkarijami ne redijo. Glasovi, ki trdijo nasprotno, so več ali manj glas vpijočega v puščavi. Wrigley tesno sodeluje s Svetovnim združenjem stomatologov (vrednost pogodbe je seveda poslovna skrivnost), njegovo predstavništvo v Sloveniji pa z dobrodelnimi akcijami med drugim pomaga opremljati tudi ljubljansko stomatološko kliniko.
Izračunali so, da proizvodnja enega žvečilnega gumija stane pet centov, stroški za njegovo odstranitev s tal pa petnajst centov
Temna plat žvečilnega gumija
Z "odrabo" žvečilke pa se pričenja nova zgodba, ki predvsem v mestih postaja vse bolj problematična. Poglejte na tla pred šolami, knjižnicami, športnimi dvoranami, restavracijami, na avtobusnih in železniških postajah, v peš conah, v podhodih ... (Ne bi o tem, koliko odsluženih žvečilk je nalepljenih na spodnjih straneh miz v šolah, slaščičarnah, restavracijah ...) Množica belih, sivih in črnih madežev govori o tem, da tone žvečilk pristanejo na tleh. Le malokdo pomisli, da so narejene večinoma iz nerazgradljivih materialov in podobno kot vsaka plastika razpadajo desetletja in stoletja. Šele ko postane človek pozoren nanje, se zave onesnaženosti na tleh. Pred nekaj leti je na ta okoljski in tudi estetski problem opozoril kanadski režiser dokumentarcev, pisatelj in aktivist Andrew Nisker v filmu Temna stran žvečenja. S tem, ko so pred več kot 60 leti glavni svetovni proizvajalci žvečilnih gumijev iz naravnih sestavin prešli na sintetične polimere, se je rodil nov okoljski problem, ki se ga morda niti še ne zavedamo, pravi Nisker. Odvrženi žvečilni gumi je drugi najpogostejši odpadek na svetu, takoj za cigaretnim ogorkom. Onesnaževanje z žvečilnimi gumiji je eden večjih problemov v večini svetovnih mest, ki ga nekatere države rešujejo tudi z visokimi kaznimi za lepljivo smetenje. Obstaja nekaj (pol)uspešnih tehnologij odstranjevanja (laser, zamrzovanje, drgnjenje, vroča para ...), a so vse preklemansko drage in zamudne. In tudi po odstranitvi velik del pristane v kanalizaciji in v skupnem problemu, imenovanem mikroplastika v vodi.
Po podatkih britanskega Guardiana mestne službe v Veliki Britaniji vsako leto porabijo za odstranjevanje žvečilnih gumijev 150 milijonov funtov. Izračunali so, da proizvodnja enega žvečilnega gumija stane pet centov, stroški za njegovo odstranitev s tal pa petnajst centov. V Singapurju so težave rešili na preprost način - od leta 2004 je žvečenje v javnosti prepovedano.
Izganjalcu ni uspelo
Pred desetletjem in pol je ljubljansko podjetje Čudež pridobilo franšizo nizozemskega podjetja Gumbusters International, ki razvija tehnologije za odstranjevanje odpadlih žvečilnih gumijev. Stroj, ki deluje na osnovi pare in razgradljivih kemikalij, je poskusno zapeljal po Ljubljani, a je zaradi (visoke) cene kmalu utihnil. Ne le v prestolnici, tudi v drugih mestih mestne oblasti poskušajo ozaveščati z akcijami, v Ljubljani so denimo pred časom ponujali pred najrazličnejšimi ustanovami lističe za zavijanje, a dolgoročnih blagodejnih učinkov še ni videti. In tako bo, dokler ne bomo skupnega javnega prostora dojemali kot svojega. Če nam je doma seveda res samoumevno, da čigumija ne pljunemo na parket. Začela sem s šolo in naj z njo končam. V večini šol velja, da žvečilni gumi v šolo ne sodi, in pika. Je pa slišati, da je v redkih žvečenje dovoljeno ob vnaprej dogovorjenem protokolu: žvečiti je treba z zaprtimi usti, ko je učenec vprašan, pa se zgodba izpred pol stoletja ponovi: "V koš!"
Še zmeraj ročno in naporno
V mariborski Snagi pravijo, da se z lepljivo nesnago srečujejo na vseh javnih površinah, ki jih čistijo. “Žal se način odstranjevanja skozi leta ni veliko spreminjal in jih povečini še zmeraj odstranjujemo ročno,” pravi Nenad Duvnjak, vodja službe javne higiene. Kjer površine dopuščajo, si pomagajo tudi z visokotlačnim pranjem, a to pogosto ne odstrani žvečilnih gumijev, ki so na površini prilepljeni že dlje časa, doda. Ročno odstranjevanje z drgnjenjem pa je mukotrpno delo, saj ne morejo komunalni delavci polovice delovnega časa preživeti na kolenih.
“Najbolj onesnažene so površine v peš conah in na vseh mestih, kjer se zadržuje veliko ljudi, ki odslužen žvečilni velikokrat še zmeraj izpljunejo kar na tla, čeprav imamo v mestu postavljenih več kot 1400 košev.”
Kampanje s posodicami in lističi, kakršno je pripravila Ljubljana, pa niso posnemali. “Imamo namreč kar nekaj negativnih izkušenj s podobno akcijo, ko smo ob specializirane koše za pasje iztrebke nastavljali zavitke vrečk za pobiranje iztrebkov. Ljudje so si cele zavitke preprosto odnesli domov. Čeprav se kultura ravnanja z odpadki izboljšuje, pa žal opažamo, da kot družba še nismo zreli za odgovorno rabo pripomočkov, ki bi jih financiralo mesto, da bi bile javne površine še bolj snažne.”
Vzpon in zaton gumbinov
Idejo o posebnem namiznem dizajnerskem košku z ekološkimi brezlesnimi lističi, v katere zavijete odsluženo žvečko in jo vanj tudi odvržete, je pred štirimi leti razvila mlada slovenska ekipa in jo ponudila gostinskim lokalom. V odkup ali pa v dolgoročni najem. Po sprejetju protikadilskega zakona v lokalih ni več pepelnikov, gumbin, kakor so poimenovali posodico, bi tako rešil zadrego, kam z žvečilnim gumijem ob kavi. Domen Novak, avtor preproste in ekološke rešitve, se je gumbina domislil prav zato, ker je njegova žena, ko sta šla na kavo, zmeraj iskala po torbici košček papirja, v katerega bi lahko zavila žvečilko. Začetek je bil obetaven - več kot 3000 gumbinov na mizah lokalov po državi. Koliko jih je danes?
“Ugasnili smo vse skupaj,” pravi Domen Novak. “Žal je v Sloveniji trg nerazumljiv. Gostinci so bili v začetku navdušeni, ko pa bi se morali odločiti za nakup ali najem, ki bi jih prišel le nekaj evrov na mesec, so zamahnili z roko: ‘Eh, natakarji morajo tako ali tako spucati pepelnike in odstraniti odložene žvečilke po mizah ...’ Zgodbe o tem, da bi končno začeli zbirati to nerazgradljivo surovino, tako in tako niso dojeli. In potem je tu še naša famozna zakonodaja. Imeli smo idejo, da bi po vzoru nekaterih tujih držav to surovino predelovali - v Avstriji in na Nizozemskem denimo odpadne žvečilne gumije reciklirajo in delajo iz njih košarkarska igrišča, koše za smeti, celo podplate na športnih copatih. A ker je po naši zakonodaji žvečilni gumi mešan odpadek, ga nismo smeli zbirati - to lahko počne le komunalna služba. In tako se iz njih ne dela nič, gredo v mešane smeti in to je to. Res škoda, ker smo trdo delali, se trudili, na koncu pa so gumbini obležali v skladišču.”
