Ana Praznik: Težko si predstavljamo, koliko poguma moraš imeti, da pred vso Slovenijo razgališ svojo žalost

Glas, ki ga poslušamo po radijskih valovih, prijeten pevski vokal, ki je osvojil Slovenijo že pred leti, in nalezljiv nasmeh s televizijskih zaslonov in iz oglasov. Ana je mlada ženska, ki jo danes pozna vsa Slovenija, ne da bi se ona tega prav zavedala. Z njenim glasom povezujemo mladostno radoživost in veselje, tudi jutranje radijsko prebujanje in z njeno podobo zadnja tri leta še dobrodelnost. S sodelovanjem v televizijski oddaji Delovna akcija prinaša v naše domove empatijo, sočutje in potrka na vest, da se vendarle zamislimo, v kakšnem svetu živimo.

​Njihove usode sem nosila s sabo

A kdo je ta mlada ženska, s katero danes toliko družin z neopisljivimi težavami povezuje slovensko solidarnost? Vsekakor je mama, je partnerica, televizijska in radijska voditeljica ter pevka pa še bi se našla kakšna vloga.

"Sem na stopnji življenja, ko urejam stvari za nazaj. To zadnje leto mi je res dalo misliti. Ob tem mi je, tako kot verjetno mnogim drugim, tudi uspelo umiriti svoje življenje. Dolgo sem iskala način, kako ukrotiti svoj nemirni duh, kako se pogovoriti in pomiriti s sabo. Si vzeti čas zase, upočasniti dan," razmišlja danes, ko se tega še vedno uči, a ji gre že precej bolje. Na srečo je našla svoj način meditacije, čeprav je bila nekoč prepričana, da se z bežečimi mislimi ne bo mogla spopasti. Da je treba stopiti na zavoro, si je prvič priznala, ko je končala snemanje prve sezone televizijskega šova Delovna akcija. Pretresljive zgodbe družin, ki jim v oddaji rešujejo stanovanjski problem, so se je dotaknile v dno duše. "Njihove usode sem preprosto nosila s sabo. Podoživljala sem jih, sočustvovala, kot bi bile moje ali usode mojih bližnjih. Vem, da je to, ali boš znal vzpostaviti distanco, odvisno od osebnosti človeka. Sama je nisem znala in to me je fizično in psihično dotolklo, kar se je kazalo na različnih področjih. Spomnim se, da me je takrat nekdo celo vprašal, ali smo sodelujoči v oddaji deležni kakšne terapevtske pomoči. Verjetno sem bila res videti pretresena." In Ano smo kar nekajkrat tudi v oddaji videli s solzami v očeh. Jasno je bilo, da je ta vedno nasmejana in optimistična ženska tudi krhka duša. Ob predanosti do dela pa je pozabila nase.

"Imela sem najbolj natrpan del leta, a sem z obveznostmi še kar stopnjevala tempo. Saj mi gre, saj furam, sem si mislila in to upravičevala s svojo večjo produktivnostjo ob več obveznostih. Sem namreč takšna, da kadar je dela malo, zelo rada odlašam. Celo z opravičilom, da gre le za pozitivni stres, ki je moje gonilo." Tako se je do lanskega leta le še stopnjevalo in potem je, saj vemo - udarila korona. Kdor se ni ustavil sam, so ga ustavili ukrepi preprečevanja širjenja novega virusa. Tudi Ano Praznik in tako je našla samo sebe.

​Te ženske so moje herojke

Svoj pečat v njenih spominih pa so iz sezone v sezono pustile ženske, ki jih je srečevala v Delovni akciji. "To so resnično močne ženske. Morda to ni očitno na prvi pogled, a veliko težkega so prestale in življenje jih je naredilo močne. Je pa res, da so prav to moč in sposobnost, da marsikatero oviro premagajo, pridobile zaradi svojih otrok," se Ana tudi zato, ker je mama, lahko poveže in identificira z ženskami, ki bi sebi trgale od ust, da le ne bi videle svojih otrok trpeti. In ko tudi odrekanje ni dovolj, poiščejo pomoč v oddaji, kot je ta. "Izjemno sem ponosna nanje! Ker to, da svojo žalostno zgodbo poveš pred širšo javnostjo, pred vso Slovenijo, zahteva izredno veliko poguma. Ne zmore vsaka povedati: 'Trudila sem se, delala sem vse, kar sem zmogla, a ni mi uspelo. Prosim, pomagajte mi.' Težko si predstavljamo, koliko poguma moraš imeti, da pred vso Slovenijo razgališ svojo žalost, svojo ranljivo plat. Zato so te ženske moje herojke," je nanje ponosna Ana.

Delo s temi herojkami pa jo že tri leta opozarja na to, kar sicer že dolgo ve. "Z vsako oddajo se mi potrdi prepričanje, da smo ženske sposobne veliko več, kot si same mogoče mislimo. Veliko bolj bi se morale zavedati, koliko moči premoremo. To je občudovanja vredno. Ni je ovire, ki bi lahko ustavila žensko, sploh če je mama. Vse to je definitivno spremenilo tudi moj pogled na življenje," so vse te zgodbe tudi Ano navdale z dodatno vero, z močjo poguma.

Tako zelo, da je ob spoznanjih, v kakšne obupne okoliščine družba lahko privede ženske v Sloveniji, začela vse več razmišljati o njihovem položaju. "Ni dvoma, premalo smo cenjene v primerjavi z moškimi, in definitivno nismo enakopravne, čeprav bo to družba 21. stoletja težko priznala. In ker smo hkrati sposobne veliko več, kot se od nas pričakuje, celo več, kot same pričakujemo, moramo toliko bolj verjeti vase, se podpirati. In to je tisto, kar lahko pripelje do rezultatov, do premika na kateremkoli področju. Tudi v izboljševanju položaja žensk," odločno zaključi Ana in prizna, da se zato toliko bolj zavzeto angažira in predano sodeluje v projektu Delovna akcija na televiziji Pop TV.

​Hči me uči potrpljenja

Čeprav empatija ni le ženska lastnost, Ana pravi, da jo zagotovo tako močno čuti tudi zato, ker je sama mama. Njena ljubka deklica bo kmalu praznovala četrti rojstni dan. Anina zasebnost in javna podoba se nenehno izmenjujeta in uspešno dopolnjujeta. "Po eni strani sem človek, ki potrebuje razgibano delo in spremembe, sicer mi hitro postane dolgčas. Na srečo je tega veliko tudi na radiu, zato rada delam na Centru. Ko sem začela delati na televiziji, hčerka še ni imel dveh let, jaz pa sem iz ene službe skočila na terensko delo za štiri mesece in delala od jutra do večera. Vsega tega ne bi zmogla, če ne bi imela ob sebi čudovitega partnerja, saj se lahko nanj popolnoma zanesem in sem mirna, ker vem, da je tudi med mojo odsotnostjo doma za vse poskrbljeno. Da je dober oče. Vesela sem in hvaležna, da me podpira in mi kljub družini omogoča takšno razgibano delo, ki me resnično veseli."

Ana je ženska, ki nima težav izraziti zahvale svojemu izbrancu Petru. Ko pripoveduje o svoji družini, njen glas postane vznesen, ljubeč, a živahen hkrati. Še posebno ko spregovori o materinstvu. "Stroga mama sem, včasih tudi vzkipljiva in vsak dan občutim, da je vzgajati majhno bitje neverjetno težko. Zdi se mi, da je to čisto nekaj drugega kot v času našega otroštva. Postavljam meje, vztrajam, dajem zgled in puščam, da si otrok pridobiva izkušnje. Verjamem, da je to zanjo dobro. Tisti, ki so starši, vedo, o čem govorim. Pravijo, da dobiš otroka, kot si ga zaslužiš. Mene moja hči vsak dan uči potrpljenja. Velikokrat se sprašujem, ali bom vzdržala. A sva kot dve samosvoji bitji našli čudovit način in pot, kako se razumeti in dopolnjevati." Sicer optimizma polna Ana prizna, da se tudi sama sprašuje, ali je dovolj dobra mama, ali daje, kar hči želi, ali zna poslušati in slišati. Na srečo jo opogumlja občutek, da bo na koncu tako, kot mora biti. "Vsaka izkušnja nam daje novo iztočnico. Vsaka stvar je za kaj dobra, tudi če je sprva videti slabo."

​Nakopičena ženska energija

Pred skoraj devetnajstimi leti je Ana, takrat pri dvajsetih, postala članica zasedbe Bepop, ki so jo mnogi opisovali kot slovenski glasbeni fenomen. Spoznala je Tinkaro in Alenko, dekleti, ki sta od takrat neločljivo povezani z njo, čeprav je skupina aktivno delovala relativno kratko obdobje. "Ne vem, kaj se je takrat zgodilo v vesolju, pri postavitvi zvezd, a bilo je dovolj močno, da nas je vseh pet za vedno povezalo. Morda smo se našle osebe s tako dopolnjujočimi se karakterji, da so odnosi delovali. Dovolj mladi in hkrati dosti stari, da nismo bili egoistični 'malinovici'. Vsi smo bili delavni in predani petju."

Tudi danes ni čisto nič drugače, potem ko so se dekleta odločila obuditi zasedbo - tokrat kot trio Bepop Ladies. Zdaj so žene, mame, poslovne ženske, a energija med njimi je nespremenjena. S tem se strinjata tudi drugi dve članici.

"Takrat, pred leti, ko so nas izbrali v skupino, mnogi niso mogli razumeti, kako smo lahko tako zelo povezani, čeprav smo bili umetno združeni. Očitno so se naše energije odlično povezale, to se še zmeraj čuti. Včasih nas je povezovala predvsem želja po nastopanju, ustvarjanju, novih dogodivščinah ... Danes je zgodba podobna, vendar s poudarkom, da imamo niti v svojih rokah. In kamorkoli pridemo, kjerkoli se pojavimo, zmeraj prinesemo sonce s sabo, zmeraj delimo pozitivo in optimizem. Mogoče se kdaj tudi nekontrolirano hihitamo in delujemo otročje, ampak take pač smo. Rade smo v družbi ena z drugo, si delimo znanje, se vzpodbujamo in si stojimo ob strani. To ni poslovno sodelovanje, temveč prijateljsko," razmišlja Alenka Husić o njihovem odnosu, ki je zasebno prav tako radosten kot v videospotu za pesem Daj se nasmej. Na vse, kar so ustvarile in še vedno ustvarjajo, tudi zasebno, je enako ponosna Tinkara Fortuna: "Zelo močno in globoko so nas povezali lepi in tudi žalostni trenutki, ko smo izgubili Nejca, enega od članov skupine. To, da smo vsa leta ostali iskreni prijatelji - tudi s Simonom in njegovo družino -, me navdaja z veliko hvaležnostjo in ponosom. Zdaj ko smo vsi tudi starši, je vez čedalje močnejša."

Ob dnevu žena, 8. marcu, pa je trojica združila moči s še eno polnokrvno žensko energijo. Glasbena izvajalka Rebeka Dremelj je namreč dekleta povabila k sodelovanju in posnele so skladbo Ženska. V poklon in spoštovanje vsem predstavnicam nežnejšega spola, ki so, čeprav jim svet to še vedno težko prizna, nosilni stebri naše družbe. Skladba govori o ženski razpetosti med različnimi življenjskimi vlogami, željami in pričakovanji. In o tem, kako pomembna je medsebojna podpora, še posebno v časih, ko veter v razpeta krila izgubi svojo moč.