Berlin, zid, gledališče: Raz-do-mo-vi-ni-mo-se!

Letošnji nobelovec Peter Handke, soscenarist filma Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, pravi skozi protagonista nekje v filmu: "Ko je otrok bil še otrok, je na vsaki planini hrepenel za še višjo planino, v vsakem mestu je hrepenel za še večjim mestom ..." V Berlinu tega hrepenenja kratkomalo ni. Ni več. Odkar je padel zid. Mesto, ki za kulturo letno nameni 400 milijonov, z vsemi svojimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči, operami, koncertnimi dvoranami, muzejskim otokom, izjemno tragično zgodovino, medkulturnimi, multikulturnimi povezavami v hipu zasvoji. Vzbuja slabo vest pri tistih, ki ga doslej nismo dovolj cenili in občudovali. Na poti med Alexanderplatzom, kjer je mariborska ekipa Drame med gostovanjem Medeje režiserja Oliverja Frljića bivala, in Gledališčem Maksima Gorkega, kjer so odmevno nastopili, je mesto v trenutku pokazalo ves svoj šarm. Zaradi praznovanja 30. obletnice padca berlinskega zidu prav tiste dni je prekipevalo od kulturnih dogodkov.
Že prve ure ob našem prihodu v nemško prestolnico nas je kulturni ataše iz tamkajšnjega slovenskega veleposlaništva Gregor Jagodič popeljal s kolegicama skozi ključne kulturne točke. Prvi cilj je bil kultni kino Babylon z dvorano, v kateri so duhovita sedeča figura slovitega nemško-ameriškega režiserja Ernsta Lubitscha s cigaro in originalne orgle, s katerimi še vedno spremljajo projekcije nemih filmov. Na drugi strani Trga Rose Luxemburg je slovito, ikonično gledališče nekdanjega Vzhodnega Berlina - Volksbühne. Četrt stoletja, od leta 1992 do predlani, ga je vodil režiser Frank Castorf, ki ga povezujejo s postdramskim teatrom in je z ambicioznimi eksperimentalnimi produkcijami dosegel mednarodni ugled. Leta 2017 so teater "okupirali" aktivisti - neinstitucionalci, vodili so ga zgolj eno sezono, ker je prišlo do totalnega osipa publike in finančnega kolapsa. Castorf se je vrnil, po letu 2021 pa naj bi Volksbühne prevzel René Pollesch, nemški dramatik in teatrolog.

Deset milijonov za migrante v teatru

Maxim Gorki Theater slovi kot najmanjše, a najlepše, najbolj nekonvencionalno berlinsko gledališče. Stara stavba nekdanje koncertne dvorane, v kateri je od leta 1952, pa ni njegova glavna zaščitna znamka. Gledališče Maksima Gorkega vodi že šesto sezono Sermin Langhoff. Rojena je leta 1969 v Turčiji. Poročena je z režiserjem Lukasom Langhoffom, ki prihaja iz ene najznamenitejših nemških gledaliških družin, kar tudi ni zanemarljivo. Ko je leta 2013 prevzela umetniško vodstvo Gorkija, je najprej odpustila skoraj ves igralski ansambel in angažirala igralce, ki so bodisi sami priseljenci bodisi pripadajo skupini, ki ji v Nemčiji pravijo "mit Migrationshintergrund", torej so potomci priseljencev v Nemčiji. Program Gledališča Maksima Gorkega je zasnovala kot program postmigrantskega gledališča. Polovica redno zaposlenih igralcev je ta čas bodisi turškega bodisi afro-nemškega rodu, veliko jih prihaja tudi iz držav vzhodne in jugovzhodne Evrope. Sermin Langhoff je utrdila na vrhu tudi dvakratna razglasitev Teatra Gorki za nemško gledališče leta, 2014. in 2016. Tako so odločili gledališki kritiki in teatrologi iz Nemčije, Avstrije in Švice. To je bila velika zmaga kontroverzne umetniške vodje, ki se je morala braniti pred mnogimi ostrimi kritikami. Pravi, da je popolnoma upravičeno, da mesto, v katerem živi več kot pol milijona tujcev iz 160 držav sveta, deset milijonov nameni za gledališče, ki zaposluje migrante, njihove potomce in se ukvarja s političnimi problemi, ki so vzrok migrantskih tokov. Gorki je sicer kot druga velika berlinska gledališča odvisen od javnih sredstev. Več kot 80 odstotkov skoraj dvanajstmilijonskega letnega proračuna prispeva mesto.

Politični škandal v mestu

Kot pogosto na tujih gostovanjih je tudi na mariborsko Medejo prišlo mnogo zanimivih ljudi, povezanih tako ali drugače s slovenskim, pa tudi nekdanjim yu-teatrom. Nemškega scenografa in slikarja Hansa Georga Schäferja, ki je bil ob dramskem gledališču scenograf tudi v vsaj 35 operah, muzikalih, baletih po vseh nemških, švicarskih odrih in je podpisal 220 scenografij, sem srečala na zabavi po mariborski predstavi v Gledališču Maksima Gorkega. Vsi iz naše esengejevske ekipe so ga poznali in ga bili veseli. Muzal se je izpod tankih belih brčic in bil vidno navdušen nad predstavo in "svojimi" igralci. Svojimi? Nenehno je poudarjal, "kako famozne igralce imamo na Balkanu". Zelo dobro pozna slovensko gledališče, tudi hrvaško, srbsko. Po študiju je slikar, a se je kmalu po naključju lotil scenografije. Bilo je v Švici, v Zürichu, vedel je, da od slikarstva ne bo mogel živeti in odšel je za asistenta v Schauspielhaus Zürich, nekoč zelo znamenit teater. Po dveh letih asistiranja pri scenografijah je odšel v Basel. Njegova prva predstava tam je bila scenografija v predstavi, ki jo je režiral sloviti hrvaški režiser Kosta Spaić. "To je bila moja prva scenografija 1969. leta, sledilo je še več sodelovanja z njim v Baslu, kasneje pa tudi v Zagrebu. Rekel mi je: Nimam scenografa, nimam denarja, a me je prepričal. Prvič sva 1973. v gledališču Gavella v Zagrebu postavila provokativno predstavo Hölderlin Petra Weissa, nemškega levičarskega angažiranega avtorja. "Komunističnega," je rekel Schäfi, kot mu pravijo prijatelji. "Weiss je bil silno kritičen do tedanjega režima, v šifriranem jeziku je govoril, drugače tiste čase pač ni bilo mogoče. Režiser Spaić je bil visok član politične nomenklature tedaj. Hölderlin je bil politični škandal v mestu. Kosta se ni bal zase, bil je Titov prijatelj in lahko si je tudi v tistih časih privoščil marsikaj. Jaz sem bil tujec in se tudi nisem imel česa bati pa še vedela sva, da je predstava dobra, zelo dobra. Ampak ko je padla zavesa, aplavza ni bilo. Bila je tišina, med publiko so bili tajni agenti Udbe, kakih 20 jih je bilo. Publiko je bilo strah, čeprav je bila predstava sijajna," se je spominjal Schäfer. Česa tako čudnega ni doživel nikoli prej in nikoli kasneje. Publika ni hotela oditi, vedeli so, da se dogaja nekaj prelomnega. Po pol ure, ko so tisti udbovci odšli, se je publika vrnila, začela kričati, jokati. Naslednje jutro je partija predstavo prepovedala. Nobene kritike ni bilo, ničesar.

Zid je zločinska zgodba

"S Kosto sva nadaljevala, delala Dunda Maroja v Gavelli in še marsikaj. Leto dni po tisti prepovedani predstavi so me klicali po telefonu v Švico, naj se vrnem v Zagreb. Kosta mi ni nič povedal, kam greva, v taksiju z letališča sem se moral preobleči v slavnostno obleko. Šla sva na sprejem h kulturnemu ministru. Prejela sva nagradi za najboljšo predstavo preteklega leta, in to za prepovedanega Hölderlina. Nadaljeval sem s Spaićem v Splitu, Dubrovniku ... do njegove smrti 1994, med vojno. Imel sem prijatelje na obeh straneh v tistih težkih časih, poznam Balkan in malo je Nemcev, ki ga tako poznajo kot jaz."