Brexit: Od referenduma do slovesa Velike Britanije od EU

Eni najslavnejših zvonov na svetu, tisti v znamenitem zvoniku Big Ben ob britanskem parlamentu v Londonu, so včeraj ob 23. uri po britanski uri in ob polnoči po srednjeevropskem času molčali. Pa četudi se je v tistem trenutku zgodil zagotovo najpomembnejši dogodek tega tisočletja v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske - zapustilo je Evropsko unijo. Big Ben sicer ni molčal, ker bi bil žalosten; molčal je preprosto zato, ker je že od avgusta 2017 v popravilu, in zato, ker tisti, ki se veselijo britanskega odhoda iz EU, niso uspeli zbrati pol milijona funtov (580 tisoč evrov), da bi ga mojstri usposobili za eno noč. Tako bo vsaj še kakšno leto zvonil le ob prehodu v novo leto in na dan spomina drugo soboto v novembru.

"Samo da se brexit konča"

To, da zagovornikom britanskega izstopa iz EU s premierjem Borisom Johnsonom na čelu ni uspelo s prostovoljnimi prispevki skoraj 65 milijonov državljanov Združenega kraljestva zbrati pičlega pol milijona funtov (vsak bi moral prispevati en peni, pa bi bilo denarja še preveč), morda pove največ o tem, kako naveličani so ljudje štiriletnega vsakodnevnega političnega in medijskega posiljevanja z brexitom. Vse skupaj je v dveh stavkih za bruseljski politični magazin Politico morda najbolje povzel Scott Carn, Britanec, ki živi med Londonom in Brusljem, med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo. "Britanci si želijo samo, da se brexit konča. Tudi če mislijo, da je sranje, se zgolj želijo pogovarjati o čem drugem."

Poseben status ni bil dovolj

O tem, kaj je tako silovito motilo Britance in druge prebivalce, da so si tako močno želeli zapustiti Evropsko unijo, bo napisanih še na desetine zgodovinskih knjig. Tudi o tem, kako so na vse predreferendumsko dogajanje vplivali neresnice, recimo jim kar laži, prirejanje podatkov, polresnice in zlasti družbena omrežja. Nekoliko starejši bralci se bodo ob tem gotovo spomnili na pričkanja na relaciji Ljubljana-Beograd zlasti v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. V Združenem kraljestvu je bilo podobno. Prispeva London nesorazmerno preveč v bruseljski proračun? Seveda, so vpili zagovorniki brexita. Evropska unija izkorišča Združeno kraljestvo? Jasno, da ja. O tem, na primer, da Velika Britanija izvozi polovico vseh dobrin v prostotrgovinsko območje EU, so tisti, ki so navijali za odhod, pametno molčali.

Toaletnega papirja ni zmanjkalo

Kaj se z današnjim dnem spreminja v Združenem kraljestvu? Praktično še nič. Ne bo zmanjkalo toaletnega papirja in drugih uvoženih dobrin, kot so svarili večni pesimisti, ki so svarili pred odhodom iz EU in si doma kopičili zaloge vode in konzervirane hrane, tisti bolj premožni pa so temu dodajali še francoska vina, italijanske testenine in španske olive. Tudi gneče na mejnih prehodih, ki čez Rokavski preliv vodijo proti celinski Evropi, ne bo. Vlada Borisa Johnsona je namreč skoraj dobesedno tik pred zdajci, po treh letih pogajanj prejšnje vlade Therese May, ki so šla v nič, dosegla izstopni sporazum z Evropsko unijo in se izognila tako imenovanemu trdemu brexitu, s katerim bi Združeno kraljestvo padlo v rang tako imenovanih tretjih držav, na primer Burkina Fasa in ostalih, ki imajo z EU sklenjene posebne trgovinske, carinske in druge dogovore ali pa jih sploh nimajo.