Še vedno mi je v spominu tista strašna noč med 6. in 7. aprilom 1941. Kako strašen je bil občutek, da nas vojska zapušča! Toda resnica je bila blizu. Detonacije porušenih mostov in mogočni kresovi zažganih skladišč. Otožno in zateglo streljanje topa izpod Pohorja. Nemški fašistični vojaki so se bližali Mariboru. /…/ Tedaj se je med nami raznesla vest: izdani smo. Niso streljali Nemci, pač pa mariborski kulturbundovci naše umikajoče se vojake. Potem so šli Nemcem naproti. Ti si niso upali priti po glavni cesti iz Šentilja, ampak so se raje pretihotapili po kolovozih Jakobskega Dola. Kulturbundovci pa so jim vpili naproti: 'Maribor je svoboden! Oteli smo vam ga iz srbskih rok!' Vse, kar se je godilo v tistih nekaj urah, je težko leglo na nas Mariborčane."
Spominski zapis Jožice Veble podobno kot mnogi povojni zapisi njenih sodobnikov uperja prst v mariborske Nemce kot notorične privržence nacističnega reda na Štajerskem pred drugo svetovno vojno in med njo. A kot dokazujejo kazenski spisi okrožnega sodišča v Mariboru, ki obravnavajo hitlerjevsko propagando in jih danes hrani Pokrajinski arhiv Maribor, so leta 1939 po obnovi delovanja mariborske skupine Kulturbunda, ki je postala žarišče nacistične ideologije, vanj ob bogati agitaciji vstopali tudi številni Slovenci širše mariborske okolice.
Ko je poenostavljeno oznako nemčurji – ki je sicer zadevala čas oblikovanja nacionalnih gibanj v drugi polovici 19. stoletja – za tiste (zlasti štajerske) Slovence, ki so se v tridesetih letih 20. stoletja ogrevali za nacizem, sprejelo tudi slovensko zgodovinopisje po drugi svetovni vojni, je to znatno zavrlo procese skupnostnega soočanja z lastno preteklostjo. Precej boljše razumevanje miselnosti mariborskih in okoliških Slovencev, ki so v desetletju pred drugo svetovno vojno in zlasti po nemški priključitvi Avstrije marca 1938 videli rešitev eksistencialnih zagat v priključitvi Štajerske nemškemu rajhu, medtem omogoča spoznanje, da pri slovenskih hitlerjancih ni šlo za odklonsko obnašanje posameznih odpadnikov v nacionalnem gibanju, temveč za množično psihozo prebivalstva na severni jugoslovanski meji, ki je izvirala iz okoliščin velike socialne neenakosti.
Večina nosilcev kazenskih zadev hitlerizma v širši okolici Maribora v desetletju pred vojno so bili Slovenci delavskega, obrtniškega ali kmečkega stanu (zlasti viničarji mariborske okolice, Haloz in Slovenskih goric), ki so v bolj ali manj sproščenih okoliščinah na javnih mestih opevali verjeten prihod Hitlerja, da bi "naredil red", pognal Čiče (Primorce) in Srbe ter vrnil Štajersko tja, kamor spada, to je v nemške roke. Mržnja, ki se je razvila med mariborskimi Slovenci do primorskih rojakov, ki so prišli v mesto kot begunci po prvi svetovni vojni in so po mnenju prvih zasedali mesta v najboljših državnih službah, je po nemški zasedbi Avstrije eskalirala in je bila ob odsotnosti judovskega prebivalstva pri mnogih ekonomsko obubožanih Mariborčanih učinkovit sprožilec za priklon nacistični ideji.
Naglo razpadanje jugoslovanskega imaginarija in nacionalna dezintegracija v širši okolici Maribora po anšlusu so bili najbolj boleči za slovensko izobraženstvo, ki je po prevratu 1918 projekt slovenizacije Maribora razumelo kot življenjsko poslanstvo. V tridesetih letih 20. stoletja, ko se je vsem na očeh podiral slovenski Maribor, so umirali kot po tekočem traku! Leta 1934 je za posledicami kapi v šestdesetem letu umrl general Rudolf Maister, v Mariboru enako vpliven je bil soustanovitelj mariborskega Sokola, učitelji in politik Ljudevit Pivko, ki je zaradi zapletov po operaciji umrl leta 1937 v sedeminpetdesetem letu starosti. Leta 1938 je zaradi raka na želodcu v triinpetdesetem letu umrla Maistrova soproga Marija Maister, agilna moč slovenskega ženskega gibanja v Mariboru v dveh desetletjih po prevratu, leto kasneje pa v petinštiridesetem letu "popolnoma nepričakovano" znani mariborski zdravnik in nekdanji Maistrov borec Alfonz Wankmüller, "ves čas pošten narodni delavec, ki ga bo naš obmejni Maribor zelo pogrešal".
Aprila 1940 je v štiriinpetdesetem letu za tuberkulozo umrl mariborski okrožni sodnik in zgodovinar Vladimir Travner, v študentskih letih član akademskega društva Triglav in ognjeni borec za slovensko univerzo, ki je leta 1939 kot sodelavec mariborskega humorističnega Totega lista v njem objavil sonet Čista rasa, uperjen proti nacističnemu pogledu na stvarnost. S kazenskimi primeri hitlerizma je bil najtesneje povezan mariborski državni tožilec Ivan Hojnik, ki leta 1939 v petinpetdesetem letu starosti nenadoma umrl zaradi kapi. Drugi pravnik je bil mariborski odvetnik Ferdo Lašič, ki je – pospremljen v skrbi pred naraščajočo napetostjo med nemštvom in slovenstvom v mestu – malce pred svojim šestdesetim rojstnim dnem zaradi pljučnice prav tako nepričakovano umrl leta 1938. Bil je vidna javna osebnost med Slovenci v Mariboru, publicist, član Sokola, predsednik podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda itd.
Medtem ko danes slovenska sodišča razveljavljajo sodbe vojnim zločincem iz druge svetovne vojne, se je treba pokloniti mariborskim pravnikom iz časa tik pred nemško okupacijo
