Ob nedavni aferi, povezani z zahtevo po izplačilu zasebnega honorarja v javni ustanovi zaposlenega kirurga dr. Romana Bošnjaka v davčno oazo Hongkong, ki je bila deležna upravičene javne graje zaradi etične spornosti tovrstnega ravnanja, so se odprla tudi številna pravna vprašanja, povezana z zakonitostjo poslovanja preko davčnih oaz, odpiranja in uporabe offshore družb in offshore računov, izvrševanja nakazil v davčne oaze, oglaševanja posameznikov, podjetij in javnih ustanov v davčnih oazah ... Čeprav izrazi, kot so davčne oaze, offshore družbe in offshore računi, na prvi pogled ne vzbujajo ravno zaupanja oziroma asociirajo na različne nezakonite prakse, davčne utaje in pranje denarja, pa vsega, povezanega z davčnimi oazami, vendarle ne smemo metati v isti koš. Poslovanje preko davčnih oaz je namreč lahko v nekaterih primerih zakonito, v drugih primerih protipravno, v nekaterih primerih pa celo kaznivo dejanje.
Kaj so davčne oaze in offshore računi?
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je že pred časom opredelila več ključnih kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da se država uvršča med davčne oaze, in sicer 1.) neobstoj davkov ali so ti nizki, 2.) pomanjkanje učinkovite izmenjave informacij, 3.) pomanjkanje preglednosti in 4.) ni zahtev glede opravljanja (večje) dejavnosti podjetja. Pomembna značilnost davčnih oaz je tudi, da običajno omejujejo javno razkritje podjetij in njihovih lastnikov. Ker je informacije težko pridobiti, se davčne oaze včasih imenujejo tudi tajne jurisdikcije.
Sta ustanovitev offshore podjetja in imetništvo offshore računa nezakonita?
Ustanovitev offshore podjetja ni prekršek ali kaznivo dejanje, če podjetje ni vpleteno v nobeno nezakonito dejavnost. Slovenske državljanke in državljani imajo torej vso pravico, da ustanovijo podjetje kjerkoli na svetu, ne samo znotraj EU, vključno z ustanovitvijo podjetja v davčni oazi. Številnim poslovnežem offshore strukture služijo kot pomoč pri pospeševanju mednarodnih projektov ali pa jih ustanovijo za druge zakonite namene - denimo za lažjo pridobitev kreditov pri lokalnih bankah.
Organizacija Financial Action Task Force (FATF), mednarodna organizacija, ki se ukvarja z globalnim nadzorom nad pranjem denarja meni, da je zakonito ustanavljati podjetja na offshore lokacijah, če se ta ukvarjajo z legalnimi dejavnostmi oziroma imajo legitimne cilje, kot so to poslovne finance, združitve in prevzemi (mergers and acquisitions) ali nepremičninsko davčno načrtovanje.
Podobno velja za offshore račune. Če so ti računi uporabljeni za legalne dejavnosti in za zakonite namene, niso protipravni, njihovi imetniki pa zgolj zaradi imetništva takih računov ne smejo biti sankcionirani. Drži pa, da mora fizična oseba vsak plačilni račun, ki ga odpre v tujini, prijaviti FURS v osmih dneh od njegovega odprtja, v nasprotnem primeru stori prekršek. Če lastnik podjetja ali računa v offshore jurisdikciji tak račun uporabi za namene utajevanja davkov, pranje denarja in druge ilegalne dejavnosti, pa seveda zapade v polje protipravnosti (stori prekršek ali kaznivo dejanje).
Seznam davčnih oaz
Slovenija upošteva tako imenovani seznam EU z nekooperativnimi jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene. Ta seznam je del prizadevanj EU za boj proti davčnim utajam in izogibanju davkov. Na njem so države, ki so prelomile zavezo o tem, da bodo v določenem roku izpolnile merila za dobro davčno upravljanje, in države, ki tega preprosto nočejo storiti. Tak seznam ni namenjen demoniziranju davčnih paradižev - njegov cilj je v teh državah spodbujati pozitivne spremembe v davčni zakonodaji in davčni praksi.
Obstajata dva seznama nekooperativnih jurisdikcij, in sicer sta to črni in sivi seznam. Na črnem seznamu, ki ga je Svet EU sprejel februarja letos, so torej države, ki niso storile opaznih sprememb v smeri boljšega davčnega upravljanja in pravičnejših davkov, sestavlja pa ga 15 držav: Ameriška Samoa, Angvila, Bahami, Britanski Deviški otoki, Kostarika, Fidži, Gvam, Marshallovi otoki, Palau, Panama, Rusija, Samoa, Trinidad in Tobago, Otoki Turks in Caicos, Ameriški Deviški otoki in Vanuatu.
Na sivem seznamu pa so jurisdikcije, ki še ne izpolnjujejo vseh mednarodnih davčnih standardov, vendar so se zavezale k izvajanju načel dobrega davčnega upravljanja - za te jurisdikcije je značilno, da se jih redno nadzira, kako izpolnjujejo te svoje zaveze. Na sivem seznamu so trenutno Albanija, Armenija, Aruba, Belize, Bocvana, Curaçao, Dominika, Eswatini, Hongkong, Izrael, Jordanija, Malezija, Montserrat, Katar, Sejšeli, Tajska, Turčija in Vietnam.
Zakonitost nakazil v davčne oaze
Čeprav je izvajanje nakazil v davčne oaze nenavadno, lahko bi celo rekli sumljivo, pa načeloma ni nezakonito. Davčne oaze celo spodbujajo tuje vlagatelje tako, da jim ponujajo številne davčne ugodnosti. Kot sem omenil že zgoraj, je sama ustanovitev podjetja v davčni oazi zakonita. Pod pogojem, da lastniki in direktorji takih podjetij delujejo skladno s finančno, davčno in mednarodno zakonodajo, je poslovanje takih podjetij torej v celoti zakonito.
Nezakonito pa tako poslovanje postane, ko se fasada podjetja, ustanovljenega v davčni oazi, uporablja za davčne utaje in goljufije. Medtem ko je davčna optimizacija zakonita, davčna utaja to ni. To vključuje skrivanje denarja, odsotnost poročanja o zaslužku in premoženju, ki ga ima državljan določene države ... Izpostaviti kaže tudi to, da je prijava premoženja, ki ga imajo slovenski državljani v lasti v davčnih oazah, obvezna.
A če se vrnem k nakazilom denarja v davčne oaze. So ta nakazila protipravna? Načelno niso, vse dokler slovenski vlagatelj (plačnik) v davčno oazo obenem plača davke, ki mu jih nalaga slovenska zakonodaja.
Javne ustanove, ki jih financiramo davkoplačevalci, nimajo kaj iskati na spletnih straneh agencij v davčnih paradižih.
Obdavčitev storitev, plačanih iz Slovenije v davčne oaze
Kako pa je z obdavčitvijo storitev, ki jih denimo opravi podjetje, registrirano v davčni oazi, plačane pa so iz Slovenije? Na podlagi zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) je treba ob takem nakazilu obračunati in plačati davčni odtegljaj. To velja za storitve svetovanja, trženja, raziskav tržišča, kadrovanja, administriranja, informacijske storitve ter za pravne storitve, in sicer, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1.) da so te opravljene podjetjem, ki imajo sedež v državah, kjer je stopnja obdavčitve nižja od 12,5 odstotka, in 2.) da so objavljena na zgoraj omenjenih seznamih nekooperativnih jurisdikcij, ki jih objavlja EU.
Primer nakazila v Hongkong
Slovenska javnost je bila upravičeno vznemirjena, ko je izvedela, da je v ljubljanskem Kliničnem centru zaposleni kirurg dr. Roman Bošnjak od družine deklice, ki so ji sicer uspešno odstranili možganski tumor, zahteval plačilo zasebnega honorarja na račun agencije v Hongkongu. Zadeva je bila sporna že na prvi pogled, saj je najmanj nenavadno in neetično zahtevati dodatni honorar za že tako ali tako drago operacijo, pa še to na račun v tujini. Samo po sebi je umevno, da bo družina, ki deklici dobesedno rešuje življenje, plačala kakršnokoli vsoto na katerikoli račun. Če jo bo le zmogla.
V konkretnem primeru je kirurg po lastnih besedah opravil medicinsko konzultacijo in svetovanje ter zahteval plačilo na račun agencije v tujini, ki skrbi za njegovo promocijo. Dejal je tudi, da od te agencije nikoli ni prejel nobenega denarja. Vendar pa se je kasneje izkazalo, da je omenjena agencija kot postavko za honorar navedla honorar strokovnjaka za medicinsko svetovanje, ne pa plačila članarine. Očitno je torej, da je šlo za klasično plačilo svetovanja z nakazilom v davčno oazo.
Pa tudi, če bi šlo v tem primeru za plačilo storitve agenciji, ki naj bi skrbela za kirurgovo promocijo, bi bila taka plačana promocija legitimna, le če bi agencija promovirala kirurga kot zasebnika, nikakor pa ne, če bi ga promovirala kot zaposlenega v javni ustanovi Klinični center Ljubljana. Javne ustanove, ki jih financiramo davkoplačevalci, namreč nimajo kaj iskati na spletnih straneh agencij v davčnih paradižih.
Mag. Boštjan J. Turk je direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo
