Demokracija večine

Evropska unija se je minuli teden za las izognila institucionalni krizi. Pravzaprav za devet las. Le toliko glasov je bil presežek nad absolutno večino, potrebno za izvolitev Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije v skoraj 750-članskem Evropskem parlamentu. Če bi ji zmanjkalo teh devet glasov, bi Evropska unija zapadla v histerično enomesečno iskanje novega kandidata ali kandidatke in privoščljivi smeh bi se slišal vsaj iz Washingtona, Moskve in Pekinga, verjetno pa še od kod.
Evropska unija, že tako ali tako notranje razklana bolj kot kadarkoli, prav tako bolj kot kadarkoli prej potrebuje močne voditelje. Kadrovski križkraž, ki je trajal do skoraj dobesedno pet pred dvanajsto, saj se je ime nemške obrambne ministrice von der Leynove pojavilo šele v ponedeljek zjutraj, en sam teden pred napovedanim zasedanjem Evropskega parlamenta, kaže na zavedanje evropskih držav, zlasti Nemčije in Francije, o nujnosti tega, da vsaj navzven pokažejo enotnost. A glasovanje je pokazalo na popolno odsotnost česa podobnega pri evroposlancih iz 28 držav članic vključno z odhajajočim Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske; kot užaljeni otroci v peskovniku, ker jim je propadel sistem spitzenkandidatov, so glasovali bolj po liniji strankarskih in lastnih interesov kot pa po liniji unije, ki ji služijo. Da je nespoštovanje sistema vodilnih kandidatov nespoštovanje njihovih volivcev, je bilo v najbolj zbirokratiziranem in ljudem odtujenem naddržavnem organizmu, kar Evropska unija je, slišati kot slaba šala.
Demokracija večine je večina, je tik po glasovanju vidno ganjena, kot da bi prejela oskarja za življenjsko delo, dahnila Nemka von der Leynova. V bistvu ima prav, a to je bil šele prvi korak na njeni dolgi poti, ki ne bo posuta z rožami, ampak s trnjem. Prvi izziv jo bo čakal že pri oblikovanju svojega "vladnega kabineta", torej pri izbiri evropskih komisarjev iz preostalih 27 članic, kjer je sama sebi že postavila skoraj nepremostljivo oviro z željo, da bi bila njena Evropska komisija spolno uravnotežena. Večina držav članic, ki so doslej oddale imena kandidatov, s Slovenijo vred, se je na to utopično željo požvižgala in poslala po le eno ime; moški vodijo v razmerju tri proti ena. Toda če von der Leynova ne uspe s svojo prvo pobudo, ki se zdi minorna, kako bo disciplinirala države članice šele potem, ko pridejo na vrsto resna in za EU usodna vprašanja.