/ PETEK, 17. FEBRUAR
Brdo pri Kranju. Dnevniški zapis začenjam z enim klasičnim terenom zunanjepolitičnega novinarja – obiskom tujega državnika. A vendarle kratek obisk španskega premierja Pedra Sáncheza je prvi uradni obisk v času te vlade in obisk voditelja države, ki jo poklicno spremljam že leta. Koliko vprašanj je v moji glavi, pa nam "zaradi natrpanega urnika" niso odobrili posebnega intervjuja …
Napovedi o tesnejšem povezovanju, ki sta jih izrekla premierja, so med političnimi obiski pravzaprav stalnica. Nekaj prvih stavkov politikov po dvostranskih srečanjih bi novinarji velikokrat lahko odrecitirali soglasno. A v viharnem obdobju današnjega časa je ob tem pomembno predvsem vprašanje, kaj se lahko naučimo od drugega. Kje smo si resnično lahko zgled? Pomembnih področij je ogromno: energetika, podnebni ukrepi, soočanje z draginjo, enakost spolov …
Obiski so vselej novinarski izziv tudi z vidika sporočilnosti. Kaj iz široke palete vsebin izpostaviti v minuti? Kako 15 minut po koncu 45-minutne tiskovne konference to verodostojno povedati pred kamero? Premislek. Koncentracija. Adrenalin. A obenem nujna umirjenost. Vsakič podobno, a obenem vedno drugače.
/ SOBOTA, 18. FEBRUAR
Dan za počitek. Delovni teden ni bil preprost. Nova oddaja, nova scena, težave, ki jih le redki gledalci opazijo, kritična samoocena. Smo bili zadovoljni? Smo. Zadovoljni smo, da je prevladalo spoznanje, da javna televizija potrebuje oddajo, ki kontekstualizira svet okoli nas, da vsakodnevno nizanje novic ni dovolj, da je znanje televizijskih ustvarjalcev treba uporabiti.
Ustaljeno novinarsko in dopisniško ekipo Globusa so okrepili mladi kadri. Dajejo nam nov zagon, prinašajo nove ideje in to je ključno, da se medijski prostor bogati. Le skupni projekt, kjer se ideje povezujejo, je lahko uspešen.
A seveda ni bilo vse dobro, ni bilo najboljše. In prav k temu stremimo. Vsebinskih idej je ogromno, zagona tudi.
A sobota ni (pravzaprav ne sme biti) v senci službenih zadev. Mora biti trenutek za vdih, nabiranje energije, prebiranje časopisov in knjig. In da, za sesanje, pranje, pomivanje, popravljanje … In ogled kakšne tekme ali filma. In za sprostitev ob spremljanju domislic izjemnih ustvarjalcev Kaj dogaja. Dobro, da so nazaj. Smeha dandanes primanjkuje!
/ NEDELJA, 19. FEBRUAR
Nedeljske misli že krepko zakorakajo v nov teden. Teden, ki bo v svetu posvečen obletnici, ki je ne bi smelo biti. V petek bo minilo že eno leto, odkar smo se zbudili v jutro in se dvakrat vprašali, ali je res, da se je na evropskih tleh začela vojna.
Ker pripravljamo Globus o vojni in njenih posledicah za ves svet, dobršen del nedelje preživim pred domačim računalnikom. Iskanje zanimivih podatkov, razmislek o vprašanjih, o dinamiki oddaje … Priprava na nov teden je pomembna, a nedelja ni nedelja brez kakšne ure na kavču, brez umirjenega srebanja kave, ob nedeljah, kakršna je današnja, tudi ob ogledu kakšne tekme naših zimskih športnikov. No, ta dan bodo športni kronisti zagotovo zapisali na prav posebno mesto. Grk svetovni podprvak v slalomu!? Izjemno. Neobičajne športne zgodbe vedno navdihujejo!
/ PONEDELJEK, 20. FEBRUAR
Ko na ponedeljkov večer razmišljam, kaj zapisati v ta dnevnik, je glava na številnih koncih. Nabralo se je kar nekaj projektov, ki jih moram vsaj delno pripravljati sproti, tako da so misli (in različna elektronska sporočila) ves dan skakale od Globusa o Ukrajini (in razmisleka o temi oddaje že za naslednji teden) do skorajšnje poti čez Atlantik, kjer me čaka zanimiv in drugačen projekt, o katerem bom v tem trenutku zapisal le, da se bo končal v obliki dokumentarca, pa tudi z logističnimi pripravami na še eno majsko službeno pot v London ne smem odlašati. Ob koncu dneva mislim, da sem opravil vse, kar je bilo potrebno. Upam …
A kljub ustvarjalnemu kaosu je največji vtis zagotovo naredil pogovor, ki sem ga za jutrišnji Globus opravil s sogovornico v Kijevu. Slovenska humanitarka, ki že skoraj štiri leta živi v Ukrajini, doživeto pripoveduje o upanju in strahovih, o negotovosti, o sovraštvu, o težkih družinskih zgodbah, o izzivih, ki bodo pred Ukrajinci, ko se bo (upajmo, da čim prej) vojna končala.
Siren v času najinega pogovora in občasnega prekinjanja internetne povezave na jutrišnji oddaji gledalci ne bodo zaznali, so pa to tisti dodatni vtisi, ki jih novinarji dobivamo, ko se pogovarjamo z ljudmi. To so trenutki, ko ni mogoče pozabiti, da ne opravljamo le svojega dela, ampak poslušamo, zaznavamo, v težkih trenutkih tudi spodbujamo.
Na koncu dneva mora ostati misel: če tisti, ki jim je najtežje, ohranjajo optimizem, zakaj ga ne bi mi? Na koncu (skorajda) vedno zmaga dobro, zmaga resnica.
/ TOREK, 21. FEBRUAR
Kdo je pripravljen v vrsti za pustne krofe čakati uro in več? In zakaj? Glas o krofih bližnje slaščičarne se je v zadnjih letih resnično razširil po Ljubljani. Ampak vrsta čakajočih (da ne omenjam avtomobilov, parkiranih na pločniku, kolesarski stezi in cesti) je preprosto nedojemljiva. Načrt, da bi kolegom, s katerimi danes delamo drugi Globus, prinesel krofe, se je preprosto končal ob mrkem pogledu na vrsto.
Jutro je tudi v znamenju telefonskih pogovorov in iskanja rešitev. Pri oddajah se pogosto kaj podre v zadnjem trenutku in iščemo nove goste ali hitimo z alternativnimi prispevki. A tokrat klic kolegice, da je dobila ekskluzivno zgodbo, pripelje do drugačnih težav: čemu se bomo odpovedali? Kako bomo naredili v oddaji prostor za novo zgodbo? Sladke skrbi. A prav to je tudi čar našega dela, da se hitro prilagajamo in s skupnim delom sestavljamo oddajo.
Da voditelj pride zvečer in se postavi pred kamero, je mit. Ves dan usklajujemo podrobnosti. Katere posnetke bomo izbrali? Kje jih bomo pokazali? Kako sestaviti oddajo, da bo dinamična? Kaj povedati v napovedniku? … In tudi pomembno vprašanje: kaj bomo jedli? Da, vse to smo na dan oddaje počeli skupaj. Energija v ekipi je dobra. In zato, ko grem v studio, si pred oddajo v živo lahko rečem: "Vse bo šlo brez težav."
Z gostom, cenjenim novinarjem Miho Lamprehtom, pred oddajo še na hitro obudiva spomin, da smo ga tudi lani ob izbruhu vojne gostili v oddaji, ki smo jo na Televiziji Slovenija pripravili že prvi dan. In marsikateri izziv, o katerem smo takrat špekulirali, se je v zadnjem letu uresničil.
Občutek po Globusu? Oddaja je minila zelo hitro. Voditelju pa je spet ostalo kup vprašanj …
/ SREDA, 22. FEBRUAR
Dragi dnevnik, priznam, srede so naporne. Po pozni torkovi oddaji je čas pred novim delovnim dnem kar nekako prekratek. Današnja sreda je morda še nekoliko bolj siva in mračna. Pa pustimo vreme. Takšna je okolica. Vzdušje. Nelagodje. "Pride tak dan," smo govorili nekoč, a teh dni je v zadnjem obdobju več. Preveč. "Kdaj bo … ?" Ah, vprašanje, ki si ga je bolje zastavljati čim redkeje.
Zakopljem se v delo. Čeprav že imamo obrise prihodnjega Globusa in moramo kontaktirati goste, nas ruska vojna v Ukrajini še naprej zaposluje. Danes sem v zemljevidih – lani in letos –, sem v podatkih – koliko beguncev in kje –, sem v seštevanju – koliko pomoči in kdo –, sem v preverjanju. In še enkrat preverjanju. Da bodo vsi podatki in številke, ki jih pripravljam za jutri, pravilni.
/ ČETRTEK, 23. FEBRUAR
Val 202 spet obarva jutro. Velikokrat dajo vsebine, ki jih pripravljajo radijski kolegi, in glasba zagon za nov dan. Tudi gneča na cesti postane znosnejša, meglen ljubljanski dan pa prijaznejši. Pomemben dan je. Zaposleni na RTV Slovenija volimo pet članov novega Sveta RTV-ja. Odgovorna naloga za prihodnost javnega zavoda, da bodo gledalci spremljali zanimive dokumentarne filme, raznolike izobraževalne oddaje, pestro televizijsko razvedrilo, profesionalen informativni program.
Ključno pa je vedno delo. Ker mi še vedno predstavlja velik izziv – enako lahko trdim za številne predane kolege pred in za kamerami – tudi sredi vseh viharjev, skozi katere plujemo ta čas v svetu, Sloveniji in medijskem prostoru, naprej raziskujemo in pripravljamo vsebine. Dolg dan bo spet, saj me danes čakajo Odmevi, zato ta dnevniški zapis zaključujem sredi dne.
Popis tedna je zanimiva izkušnja, saj običajno niti ne razmišljamo o ubeseditvi običajnih dnevnih opravil, misli in prebliskov. Dnevnik sem pisal le nekaj dni v otroštvu, v obdobju osamosvojitvene vojne. Vsakič, ko ga vzamem v roke, se mi zdi pomemben zapis osebne in državne zgodovine.
Morda pa bo ta Večerov dnevnik enkrat v prihodnje tudi pomenljiv zapis današnjega (RTV-jevega) časa. Pomembno sporočilo, ki ga poudarjam za poznejše branje: vedno je pogled treba usmeriti širše in samo naprej!
