/ PETEK, 18. JUNIJ
Otvoritveni dan letošnjega Borštnika. Ne pa tudi prvi, saj smo festival začeli že v ponedeljek. Uvodni teden zadnja leta namenjamo razvoju občinstev in usposabljanju strokovnih delavcev v šolstvu in kulturi, festivalska prizorišča so zato napolnjena z žuborenjem mladih gledalcev.
Preden odhitim od doma, preverim, ali je mož zalil vrt in rože, da ne bi mojega predhodnega truda zažgalo sonce. V teater vstopim skupaj s Klaro, ki v zaodrju pomaga skupini Eastman. Upam, da si festivalske izkušnje ne bo zapomnila (samo) po celodnevnem likanju kostumov. V čast nam je, da gostimo svetovno priznanega in uveljavljenega koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, ki se običajno ne udeležuje gostovanj, a mariborsko je prvo po dolgem premoru brez turnej. Je veganski proteinski šejk točno opoldne zanj pripravljen? Je!
Festivalska pisarna je za Kazinsko dvorano, kjer Snježana Premuš z ekipo pripravlja večerni performans. Vsakič, ko s telefonom na ušesu drvim mimo, me sprašujejo s pogledi: lahko tiše, prosim, snemamo. V teh dneh v teatru praktično težko najdem kotiček, kjer ne bi bilo festivalskega vrveža.
Razveselim se podatka, da bo dvorana zvečer "kovidno" polna, prostih vstopnic ni več. Penina je v hladilnikih, stoječe mize pred gledališčem so postavljene - naj se torej tudi uradno prične. Sodobnoplesna predstava Nomad se nas dotakne, sporočilo o preživetju skupnosti je močno. Kolikšna energija in radost vreta iz obiskovalcev! Res smo se pogrešali. In ko dogajanje pred gledališčem opazujem iz zgornjih prostorov, se mi za hip celo zazdi, da je to napoved boljših časov. Večer nadaljujemo na napolnjenem dvorišču Vetrinjskega dvora z radoživim koncertom skupine Insan. Zaplešemo.
/ SOBOTA, 19. JUNIJ
Z možem spijeva jutranjo kavo, a ne govoriva veliko. Po glavi mi roji tisoč in ena stvar in v tem hipu nisem dobra sogovornica, kaj šele poslušalka. Na spletno stran naložim fotografije otvoritvenega večera in jih nekaj skupaj z besedili pošljem medijem, saj na festivalu skrbim tudi za odnose z javnostmi.
Popoldan preživim v Ljubljani. Na sporedu je prva tekmovalna predstava - sedemurni avtorski projekt Sedem vprašanj o sreči v režiji Tomija Janežiča. Pred začetkom pozdravim letošnje člane strokovne žirije, nasmejani in zadovoljni so. Ekipo v Mariboru medtem obišče sanitarna inšpekcija in že drugič preverja, ali festival poteka v skladu s pogoji. Prestali pregled, akcija dalje! S koncertom Ane Pandur in Damirja Avdića več kot krasno odpremo prenovljeni Sodni stolp, novo festivalsko prizorišče. Res poseben ambient!
Zvečer se s festivalskim fotografom Boštjanom vračava iz Ljubljane. Kar med vožnjo ureja sveže posnetke. "Malo mi je neprijetno, ampak izkoristiti moram vsako minuto," komentira. In verjamem, da je ponovno odlično posnel festivalsko zaodrje, prostor in čas, gledalčevemu očesu nevidna, a ključna.
/ NEDELJA, 20. JUNIJ
Gledališče je spet od jutra polno. Dinamika dela ni nič manjša, čeprav je nedelja. Tehniki, lučkarji, tonci, scenski delavci … zmeraj isti obrazi. Človek včasih dobi občutek, da sploh ne hodijo spat. V zaodrju garajo dneve in noči, festivalski ritem ne pozna odmorov. Čim se poleže zvok aplavza, že podirajo sceno, montirajo luči in običajno sočasno začenjajo pripravljati novo postavitev. Danes med drugim vozijo na veliki oder znatne količine vrtne zemlje, ki jo potrebuje Berliner Ensemble za izvedbo monodrame Pločevinasti boben. Umirjeni in premišljeni Nemci so popolno nasprotje energičnih nomadskih Belgijcev s tisoč in eno željo v zadnjem hipu.
Vodo bi. A je še kaj vode? Delati v poletni vročini je dodaten izziv. Ugotovimo, da zaloga vode pohaja, jutri je čas za nabavo.
Že tretjič danes se preobujem. Auč, žulji. Običajno dnevno povprečje korakov dosežem te dni že dopoldne.
Prispe ekipa ljubljanske Drame. Orientacijska vaja opravljena, samo še pravi kabel za vzpostavitev nadnapisov poiščemo in predstava Alice v postelji se lahko začne. Številno občinstvo ostane tudi na pogovoru, ki sledi.
/ PONEDELJEK, 21. JUNIJ
Zjutraj svoji punci odpeljem v šolo in vrtec. Čas v avtu izkoristimo za poročanje o vikendu. Poljubček, objemček in že hitim proti teatru. V pisarni krohot. Mojca z nami deli sinočnjo anekdoto, kako sta nepoučena snemalca v želji po dobrih posnetkih "vdrla" na sceno študentske produkcije, njun nenapovedani performans pa je preprečil mentor, ki je vanju instinktivno zalučal katalog. Dobro so zvezani. Katalogi in študenti. Ostali so nepoškodovani. Katalog in snemalca. Dogodek pa je osvobajajoče prerezal gost festivalski zrak.
Vstopi Matic, tehnični vodja festivala: "Dragan sprašuje, ali lahko priskrbimo živega raka." Koliko težkega, kako ga bomo prenašali, kje čuvali? Gremo v akcijo. Izjemno majhna ekipa smo, če ne bi sodelovali, ne bi zmogli vseh prilagoditev in izzivov, ki jih sproti nanaša festival.
Ekipo Berliner Ensembla odpeljemo na testiranje. Letos je logistike s prevozi precej več kot običajno. Zvečer nas z igro prevzame izvrstni Nico Holonics. Presenečenje večera: ni hrane za celjsko ekipo, ki gostuje s predstavo Očiščenje. Vdih, izdih, razmislek, nekaj klicev. Urejeno. Hodnik za Kazinsko dvorano spremenimo v restavracijo. Ob enih zjutraj festivalska ekipa pospravlja krožnike, čisti mize in zrači gledališče. Padem v posteljo.
/ TOREK, 22. JUNIJ
Po dolgem času nekoliko mirnejši dan. Pri vhodu v gledališče pozdravim prostovoljce na info točki. Brez njih festival ne bi bil mogoč. Spregovorim nekaj besed še z Jasmino in Renato pri blagajni, ki zbrano in dosledno sledita vsem potrebam po vstopnicah. Izkušnje, vam povem!
Razveseli nas paket čokoladnih dobrot. "Imate to!" je spodbudno sporočilo v njem.
Z Alešem v pisarni urediva nekaj birokratskih reči, premisliva o ključnih poudarkih naslednjih novičnikov, potem se zatopiva vsak v svoj računalnik.
Gledališče je zadnje dni polno študentov AGRFT, čeprav teče festival v terminu, ko so na akademiji najbolj obremenjeni. Kako lepo jih je gledati, že ko se pripravljajo! Letos so prav posvečeno zbrani, naviti in osredotočeni, tudi produkcije so takšne. Medtem ko preverjajo ozvočenje in postavitve reflektorjev, me zmanjka na enem od foteljev. Ne za dolgo, prispela je ekipa Mini teatra. S producentom spijeva kratko kavo. Res sem jo potrebovala!
Nervozno pogledujemo na uro, saj bi se morala predstava v Stari dvorani že končati. Posledično zamaknemo začetek naslednje predstave, kar sicer ni v naši navadi.
/ SREDA, 23. JUNIJ
Dan začnem na dvorišču Doma Danice Vogrinec na Pobrežju, kjer v okviru Borštnikovega gostimo ulično gledališče Ane Monro. Goro Osojnik s Cirkusom Korona razvedri stanovalce in poskrbi, da je tudi meni toplo pri srcu. Končno imam čas v miru pojesti kosilo. Mami s SMS preverja, ali je stresa kaj manj in ali sem v redu. Ve, da ne maram polovičarstva in da bi si štela za osebni neuspeh, če bi šlo na festivalu kaj vidno narobe.
Mojca se v pisarni ukvarja s stroški zaključne prireditve. Medtem ko jih skuša nižati, nastajajo novi. Znan pojav vsem, ki pripravljate festivale, kaj? Ustvarjalci nenehno ustvarjajo nove želje in ideje.
Martina me povabi na večerni koncert Tomaža Hostnika in Nerodnozabavnega ansambla. "Pridi, že na vaji je bilo fantastično!"
/ ČETRTEK, 24. JUNIJ
Zadnji šolski dan za mojo prvošolko. Zamudila bom njen prihod domov, ampak nadoknadili bova. Zelo se veselim skupnih počitnic.
Pokličem prejemnico Borštnikovega prstana Jette Ostan Vejrup. Spomnim se je še is časov Teatra Paradižnik, ki sem ga gledala kot otrok. Dorečeva podrobnosti bivanja na festivalu. Umirjena, razmišljujoča in skromna me prevzame, še preden se srečava v živo.
Po včerajšnjem premoru imamo danes na sporedu dve tekmovalni predstavi. Matic in Dragan odlično sodelujeta in me ne potrebujeta, tribuna na velikem odru pa tudi ne stoji več. Oh, kolikokrat so jo te dni podirali in ponovno postavljali! Gostimo tudi Radka Poliča - Raca, predstavljamo njegovo biografijo. Taki dodatni dogodki dragoceno dopolnijo festivalsko dogajanje.
Neizmerno vesela, da nam bo festival uspelo izpeljati do konca, se že oziram k nedelji. Stresno je in naporno, ampak obenem tako zelo prija! Delati festival v živo, s publiko in z igralci hkrati v istem prostoru. Po več kot enoletnem zaprtju gledališč je to obliž na raznovrstne rane, ki jih je povzročila epidemija. Čuvajmo kulturo! Potrebujemo jo bolj, kot se sploh zavedamo.
