(DNEVNIK) Marjana Hönigsfeld Adamič: Preživeti z bobri, ministrom in klavirjem

Ustanoviteljica Inštituta Lutra, pevka, zagovornica narave, predvsem rek.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

/ PETEK, 1. APRIL

Ko bi le prvi april še kaj veljal! Pa še ta ni več tisto, kar je bil. Na žalost je vsa kalvarija z ministrom, ki noče podpisati pogodbe za sofinanciranje našega projekta LIFE BOBER, resnična. Še več kot resnična, se zavem, ko me zbudijo novi telefonski klici. Snežna kepa medijskih objav se vali že ves teden, odkar je CNVOS objavil zapis o maščevanju okoljskega ministra Inštitutu Lutra, ki je na evropskem razpisu pridobil projekt o "življenju z bobrom, mokrišči in podnebnimi spremembami", minister pa noče pritisniti avtograma pod pogodbo za pridobitev slovenskega deleža sredstev. S tem je ogrožen celoten projekt - kaj projekt, nevladna organizacija, ki ga vodi! In v tem grmu tiči zajec, pravzaprav bober.

Bobrov projekt predvideva komuniciranje s kmeti, z ljudmi, ki živijo in kmetujejo ob vodah tam, kjer gospodari bober. Ministrstvo komunikacijo krvavo potrebuje, saj je treba nekako krotiti pretirane apetite bobra pa tudi ljudi. Mediacija torej. Ampak minister na mediacije ne pristaja. Ne na tiste z bobri in ne na tiste z Lutro, ki ga zaradi samovolje in zlorabe moči toži. Vsi skupaj so škodljivci, bobri in lutrice, pravi. Nagajajo, kjerkoli le morejo, se pritožujejo na sodišče, celo ustavno, in se ne ozirajo na ministrove želje po betoniranju. Samo beton pa lahko reši slovensko postcovidno gospodarstvo. Čim več betona. Beton pomeni profit. Profit pa je sveta vladar. Lahko odfrčiš na Mauritius igrat golf, na Maldive, najlepše plaže sveta (dokler jih ne bo zalilo morje, ki se neusmiljeno dviga) ali pa si privoščiš razkošno križarjenje z najdaljšo jahto …

Dvojna kava mi uredi trdi disk v glavi in razveže jezik, da lahko spet razlagam novinarjem, kaj se je zgodilo in kakšno zvezo ima bober z betonom. Kako, da minister ne podpiše, če pa s tem omogoča priliv evropskih sredstev v državo? Pol milijona evropskih evrov ga prav nič ne gane, treba je uničiti škodljivce! S proticovidnimi zakoni ni šlo, nevladniki so spregledali podtaknjene zahteve za pridobitev statusa delovanja v javnem interesu in s sodiščem preprečili diverzijo. Zdaj je treba najti druge načine za zatiranje nevladnih organizacij. Bobri so prišli kot naročeni. Ni podpisa, ni projekta. O, je projekt, razlagam. Že več kot leto dni teče in evropski denar smo že porabili. Zdaj bi moralo nastopiti resorno ministrstvo. Samo z dvajsetimi odstotki, kar je dobrih sto dvajset tisoč. Če ne bomo mogli nadaljevati projekta po načrtih, bomo morali vrniti še evropska sredstva. In bo po nas. Pol milijona za Lutro je vse kaj drugega kot pol milijona za ministra, ki zajema iz državne malhe. Bančni kredit, za katerega smo zastavili domačo hišo, bo premalo. In kako ga bomo vrnili? Raje ne mislim na ta črni scenarij. Saj je vendar prvi april! Zvečer nas čaka koncert na gradu Podsreda, v Kozjanskem parku. Nastopajoči smo mi sami, biologi iz Lutre, in posvojen agronom - vrtnar in tenor v eni osebi. Odločili smo se združiti naravo in njeno bogato raznovrstnost z glasbo. Je lahko kaj lepšega? Kaj je videl v potočku Franz Schubert, da mu je posvetil kar cel cikel Lepa mlinarica? Kako je slavček navdihnil francoskega in kako ruskega skladatelja? Povemo, zapojemo, zaigramo. In se po koncertu sproščeno družimo s poslušalci. Po dolgem, predolgem času omejitev. Kozjanci so izvrstni gostitelji.

Marjana Hönigsfeld Adamič
Ciril Horjak

/ SOBOTA, 2. APRIL

Pogledam na uro: osem. Ne, devet! Kot vsako leto se spet borim z novim časom, ki so si ga izmislili evropski birokrati, mi pa ga moramo živeti. Ampak srnjak že ne. Tudi Cvetkine krave ne. Srnjak se prikaže s svitom in se bolj malo meni za uro. Krave so pripravljene dati mleko točno ob istem času kot včeraj, torej ob šestih. Ne, ob sedmih, bi rekli birokrati s kravatami. Krave samo gledajo z velikimi, mokrimi očmi in si mislijo svoje.

Zvečer pride Nejc. Samo na pivo. In da me potolaži. Saj ni bilo tako hudo, tudi moj vstop pri Rahmaninovi Majnici je bil prezgodnji, pa si me ujela. Sicer pa je bilo slišati, kot da si zamočila ti …, se prijateljsko nasmeje. In počasi prežvečiva koncert. Modrec ve: danes sem padel, jutri bom plesal po njem. Čaka nas še kar nekaj koncertov. In vsakič bova boljša.

/ NEDELJA, 3. APRIL

Za nevladne organizacije ni nedelje. Minister predlaga, da moramo "kaka sredstva pridobiti tudi na trgu" in ne le zažirati davkoplačevalskega denarja. Aroganca ali nevednost? Dandanes je v modi, da so ministri nevedni … Vseh mogočih stvari, ki bi jih po naravi svojega dela morali vedeti, ne vedo. Pa so kljub temu ministri (seveda, za mačko "ukrajinskih" barv ni pomembno, ali zna loviti miši). Ena teh reči je, da Lutra polovico svojih prilivov ustvarja z delom na trgu in tako pridobi svoj delež za projekte, največ evropske projekte LIFE; da je tistih borih dvajset odstotkov, kolikor prispeva MOP, manj od tistega, kar prispeva Lutra sama, in da država dobi vse rezultate projekta, ne le dvajsetih odstotkov; da je Inštitut Lutra v 24 letih svojega delovanja v Slovenijo posredno ali neposredno pripeljal že več kot osem milijonov evropskih evrov. Kaj je torej racionalno porabljen denar?

Po dolgem času spet pripravim kosilo. Veselimo se okusne Sonjine solate izpod Šmarne gore, pomešane z regratom in motovilcem, z bučnim oljem iz Harijeve oljarne v Križevcih, s piransko soljo in trdo kuhanimi jajci kokoši, ki prosto tekajo po goričanskih travnikih. Edino limone so španske. Pa naj bo. Še vedno bolje kot iz Ekvadorja. Proti večeru se le spravim za klavir. Moram izboljšati svojo Forello, to je vendar vidrin plen! In vidro bi nekoč, ko bo čas za to in bova z Nejcem še boljša, rada preoblekla v Mlinarico. Lotim se starih dobrih tehničnih vaj svoje ljube profesorice Zorke Bradačeve. Le kaj bi rekla, ko bi me slišala zdaj, po tolikih desetletjih? Nikoli nisem imela tako jasnih ciljev: približati naravo ljudem, združiti glasbo s ptičjim petjem, valovanjem reke, žuborenjem potoka, usodo postrvi, vidre in drugih živalskih vrst, ki izginjajo v vrtincu človeške civilizacije. Če bo mlademu vrtnarju z redkimi tenorskimi sposobnostmi uspela še pevska kariera, je moje poslanstvo izpolnjeno. Uh, skoraj bi pozabila: seveda moram rešiti tudi Lutro. In bobre.

/ PONEDELJEK, 4. APRIL

Ne, danes še ne, jutri grem lahko na teren. Znana novinarka oddaje Preverjeno bi rada preverila dejstva o bobrih, ministru in Lutri. No, o ministru so bolj znana, o bobrih manj.

Med množico elektronske pošte in sporočil na facebooku dežujejo podpore ljudi, ki jih sploh ne poznam. A očitno oni poznajo nas. Dajte, odprite poseben račun! Če smo rešili STA, bomo tudi Lutro! Taka in podobna sporočila prikličejo solze v oči. Vlijejo moč za nadaljevanje boja za pravice nevladnih organizacij in civilne družbe. Hvala, ljudje! Hvala, kolegi iz bratskih organizacij, ki ste "vsi Lutra"! Skoraj pozabim na dogovore, s kom vse se moram danes srečati. Vse se nekako izide. Erik in Alja me čakata pri Lutkovnem gledališču, na pomladnem sončku. Za projekt Varuhinje rek je vse pripravljeno. Ena od teh sem tudi sama. Za Savo, kakopak. Fotografije sva posneli z Manco že lani, na litijskem ovinku. Še zavedela se nisem, pa sem bila - oblečena v jopico iz diatomej - sredi reke. Zeleni valovi vse okoli mene. Kot bi se vrnila domov, v mladost, ki sem jo pustila tej reki, moji Savi. Erik je navdušen nad fotografijami, ob vsaki razstavi bo pripravil okroglo mizo, pogovor o rekah, hidroelektrarnah, ki spreminjajo reke v jezera, o varstvu in spoštovanju rek, ki mora prevladati nad uničevanjem.

/ TOREK, 5. APRIL

Zjutraj še ne vem, ali bomo šli na teren in kam. Goričko je res daleč, sicer pa so bobri tudi bližje. In težave z njimi tudi.

Ravnatelj Osnovne šole Gornji Petrovci je navdušen nad zamislijo, da priredimo naravoslovni dan za celotno šolo in ga posvetimo bobru. V četrtek je mednarodni dan bobra. Postavili bomo tablo prav tam, kjer smo v našem prvem projektu LIFE pokazali, kako sonaravno vzdrževati potok in mu počasi vračati naravno strugo. Zdaj ga vzdržuje bober, ki se je naselil zadnjo zimo.

Ob enajstih vendarle telefon s Pop TV. Gremo na teren? Gremo. Na Dolenjsko, na Žerjavinski potok pri gradu Struge, kjer smo postavili našo prvo "bobrovo natego", bobrobran, kot smo poslovenili angleški beaver deceiver. Preprosta naprava, plastična cev, napeljana skozi bobrov jez, zniža vodo nad jezom na želeno raven, s katero je bober še zadovoljen (no, nihče ga ne vpraša), travniki in njive pa niso več poplavljeni. Krka je čudovita, smaragdno zelena in polna. Bobri so si na njenem pritoku zgradili kar tri bobrišča. Zato potrebujejo primerno raven vode - pa so naredili še tri jezove. Voda v majhnem slapu žubori prek jezu. V primeri z betonskimi pregradami hidroelektrarn so to prave sonaravne umetnije. Čeznje zlahka pridejo majhne ribe, dvoživke in vse, kar živi v vodi. Betonski jezovi so zanje zapik. Konec.

Da bobri povzročajo škodo? Dajte no, vodnogospodarske službe in lastniki obvodnih zemljišč požagajo, pokosijo, zmulčijo in poravnajo vodne brežine do golega, "očistijo" vodne struge (naravnega plavja in ne morda odpadkov) in uredijo vse tako kot doma v dnevni sobi. Bober ima drugačne prijeme. Tu in tam res podre kakšno drevo, popase malo zelišč in odgrizne kakšno koruzno steblo. Kaj pa naj je, če so brežine gole, namesto da bi imele pet ali celo petnajst metrov širok zeleni pas, v katerega ljudje ne bi posegali? Bobra še opazili ne bi …

/ SREDA, 6. APRIL

Hektično dopoldne, polno telefonov in priprav na odhod na Goričko. Moram priti tja pravočasno, sicer bo obljubljena tabla stala na glavi ali že kako, samo tako ne, kot bi bilo treba. Volja namreč ni vse.

Kava s Cirilom nekoliko umiri tempo. Dolgo se nisva videla in marsikaj je treba rešiti, predvsem ta naš prekrasni modri planet. Podoživim zadnje dogodke. Ciril je vesel vabila na zaseben, prijeten koncert pri Eriku. V majhni družbi prijateljev, glasbenikov. Nihče nam ne bo preprečil druženja. Upam, da bova z Nejcem izpolnila pričakovanja.Nočni skok na Goričko je neizbežen.

/ ČETRTEK, 7. APRIL

Mednarodni dan bobra. Je kdo rekel, da lahko četrtkovo dogajanje napišem že v sredo? Nemogoče. Nikoli ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo. In predvsem, kaj se ne bo … Tabla pri železniški postaji v Gornjih Petrovcih, naša prva v projektu LIFE BOBER, bi morala že stati. Ob osmih zjutraj je ni. Devetošolci so že krenili iz šole. Lutrici Tatjana in Brina jih pričakata in delavnica o bobru steče. Samo, moja dobra vila, je s kamero pravočasno na mestu. Posnel bo dogodek, saj moramo v projektu pripraviti tudi film. Obiščeta nas tudi ravnatelj šole in župan. Kje je tabla? Župan telefonira in dva delavca pridrvita s poltovornjačkom, na kesonu pa tabla. Kaj, a kar postavimo naj jo? Seveda in to takoj. Spet oddrvita in pripeljeta sveder za vrtanje v zemljo. Tabla je lepa, stojalo je skrbno izdelal mizar Korpič. Stoji v desetih minutah, kamera steče, bobrov dan je sončen, otroci pridno sodelujejo. Doma bodo povedali, da bober ni nikakršen škodljivec in da nam pomaga pri prilagajanju na podnebne spremembe. Ob Peskovskem potoku ne bo suše. To je komunikacija, ki je MOP ne zmore.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta