/ PETEK, 4. MAREC
Drsna vrata se odprejo s prisrčnim Doblo jutlo, mami. To je najlepša in najbolj nežna budilka na svetu. Dan se takoj lepše začne. Po kratkem in vztrajnem pregovarjanju okoli oblačenja se le odpraviva na kolesi in se zapeljeva do dnevnega varstva. Naše mesto je zares prijazno kolesarjem, tako da brez kančka slabe vesti ali strahu prepustim mojemu dvoletnemu Darijanu samostojno manevriranje. Kar dobro mu gre.
Hladno jutro, severni veter. Celo mene je zanohtalo, kaj šele našega malčka. Utrjujemo se, ni kaj.
Vstopim v našo novo čajnico, ki je pred nekaj dnevi odprla svoja vrata. Še diši po svežem lesu in novem. Zadiši kava. Pozdravijo znani glasovi in se začne jutranji klepet. Prijetno je.
To delo enostavno moraš imeti rad.
Petek je dan za sobotne rogljičke. Pohitim jih zvijat, še preden se začne petkova gneča. Vmes še kako rečem s strankami, ki se že počutijo kot doma. Seveda, to je tudi bistvo pomena čajnice, da se počutimo sproščeno in pustimo skrbi tam nekje zunaj. No ja, tudi kadar pridejo zraven, jih podelimo s sogovorniki. Tako zelo lažje je, kadar spregovorimo o svojih strahovih in tegobah. Ne rečem, da se sami rešijo, samo lažje pa je.
Zvijanje rogljičev je lahko odlična meditacija ali pa način, kako se spomniti, kaj vse moraš postoriti ta dan. Uh, marsikaj mi pade na pamet, a kaj, ko ima dan le 24 ur. Bo treba kar po vrsti. Brez panike, vse bo, ko bo.
Po opravkih odhitim seveda s kolesom, saj bi mi pešpot vzela preveč dragocenega časa. Osebno se veselim preurejanja središča mesta, čeprav bi se moral cel koncept konkretno spremeniti, predvsem kar se tiče infrastrukture in javnega prevoza.
Delovni čas se izteka, pohitim domov, da še imam kaj časa za svoja fanta. V topel objem obeh.
/ SOBOTA, 5. MAREC
Čajniške sobote so prav posebne. Edini dan v tednu, ko zadišijo domači rogljički z drožmi. Z veseljem pridem par ur prej, da jih spečem. Premazani z maslom dobijo hrustljavo skorjico. Za nekatere je to že postal ritual, kako začeti vikend. Najprej rogljič, potem pa vse drugo. Jaz pa jih z vedno večjim užitkom postrežem. Tudi sama si kakšnega privoščim.
Čajniška sobota je posebna, ker je vsakič nekako praznična in glamurozna. Vsaj meni se tako zdi.
Vse take drobtinice nam delajo življenje vsaj malenkost lepše. Uživajmo v slehernem trenutku. Sem večna optimistka, vendar je življenje nepredvidljivo in je prav, da se tega zavedamo. To, da smo zdravi in da imamo mir, nam je večini samoumevno.
So pa stvari v življenju, ki ga tako popestrijo, da ne more biti dolgčas. Finančne skrbi so ene izmed njih. Pojavijo se ravno takrat, ko najmanj pričakuješ, in upaš, da se bo le našla rešitev. Prepričujem se, da se bo, saj le z optimizmom lahko gre na bolje.
Gneča počasi pojenja. Vzamem si malo časa za klepet z gosti, preden grem.
Doma me čakata moja fanta. Skupaj sta skrbno pripravila odlično sobotno kosilo. Hitim na crkljanje in počitek.
/ NEDELJA, 6. MAREC
Ob nedeljah si ponavadi vzamem čas le zase in za družino, a tokrat nepredvideno delam. To je tudi ena plat dela v gostinstvu. Vikendi in prazniki so lahko tudi najbolj delovni.
Naredim si lepo. Prižgem kadilo in še kakšno svečko. Razigran blues v ozadju. Kako malo potrebujemo v življenju. Povrhu delam to, kar me veseli. Zelo nesrečna bi bila, če bi se zbujala z uporom pred službo in gledala na uro, kdaj bo minilo tistih osem ur. To sem že doživela nekoč, v pisarni, med štirimi stenami. Ne grem več nazaj.
Delo v novi čajnici je sicer še precej drugačno kot prej. Še kar nekaj časa bo minilo, da vse najde svoje mesto. Dodatni izziv je tudi ta, da smo se preselili iz tako velikih prostorov v tako veliko manjše. Celo stranke se skušajo prilagajati, saj ko pridejo v polno čajnico, iščejo, h komu lahko mogoče prisedejo. No, glejmo na to s pozitivne strani. Več novih poznanstev ko bo, bolj bomo povezani med seboj.
Obujajo se spomini, kako je bilo nekoč v prvi mariborski čajnici pri Gizu. Bilo je tako malo prostora, da je do nekaterih strank čaj potoval iz roke v roko. Tako pristno. Sama sem bila še premlada, da bi vse to doživela. Poslušam le zanimive zgodbe, iz katerih se lahko kaj naučim.
Zato - ne se bati, da je malo bolj nabito in tesno. Vse to je čar male lepe čajnice, polne lepih in pristnih ljudi.
/ PONEDELJEK, 7. MAREC
Darijana zjutraj pustim, da se sam zbudi. Po delovnem vikendu si želim, da le ni treba hiteti. Vsaj malo potrebujem. Uspe nam podaljšati za pol ure. Dobre volje se odpravimo k novim dogodivščinam.
Vesela sem vsakega navdušenja strank nad novo čajnico. Trud se je splačal. Novi prostor je svetel in sončen. Sončna barva sten tudi naredi svoje. Najbolj pomembno je, da nam je uspelo ohraniti pozitivno vzdušje in energijo in da se vsak posameznik dobro počuti. Pravijo, kot da bi bili doma, v dnevni sobi. Hvaležna.
Čajnica je projekt vseh nas. Sodelovale so tudi same stranke in z nami ostajale vse do jutra. To je bil prav tako familiaren projekt, v pomoč so seveda pristopili tudi prijatelji. Vsak je dal kaj od sebe in ustvarili sta se nepopisna pozitivna energija in povezanost. Z vsakim dnem se to vedno bolj čuti. Vse to mi daje upanje in moč, da rinem naprej kljub finančnim težavam, ki so nastale ob tem podvigu.
Konec tega meseca začenjamo kulturni program. Branje poezije je lep začetek. Prvi literarno-pogovorni večer z interakcijo občinstva in debato.
Sem v popoldanski izmeni, za spremembo. Izkoriščam proste trenutke za organiziranje skladišča, vmes pa še skočim na nujen sestanek. Še dobro, da imam pridne in fleksibilne zaposlene, da vskočijo, ko je treba. V službi ostanem malo dlje, saj me obišče bližnja družina za prijeten klepet in druženje.
/ TOREK, 8. MAREC
Takoj zjutraj se je čutil pridih praznika. Vsak drugi je v rokah nosil kakšen šopek ali cvet, predvsem je bilo to opaziti pri moških. Lepo. Takšnih trenutkov pozornosti naj bo čim več, saj je to tisto, kar potrebujemo. Seveda, kakršna koli pozornost je dobrodošla, ali je to objem, stisk roke, lepa beseda. Na to gesto se ne sme pozabiti, tudi ko pridejo težki časi, kot so bili v zadnjih dveh letih.
Pri nas v čajnici je tudi bolj živahno kot ponavadi.
Za nič ne preskočim zajtrka in kavice ob pogovoru z gosti. To je pomemben del dneva, da lahko začnem delovni dan "na izi". Odhitim domov, saj le tam lahko naredim pisarniške obveznosti. V zadnjem tednu sem te obveznosti poskušala narediti kar v čajnici. Ni se izkazala dobra opcija, saj sem vedno našla čas, da bi s kom raje poklepetala ali še kaj naredila v skladišču. Delo je čakalo in čakalo, do zadnjega. Danes pa gre zares.
Za konec se še hitro vrnem v čajnico na zadnje nujne opravke, pa se kar spet zavleče pozno v popoldan.
Rdeče vrtnice krasijo jedilno mizo že ves teden. Vsak dan je poseben na svoj način.
/ SREDA, 9. MAREC
Že cel teden čakam, da me Darijan zjutraj zbudi. Zelo mi prija počitek, tudi če je to petnajst minut več kot po navadi. Po napornih nekaj mesecih, ko smo se morali pravočasno spokati od doma in je bilo bolj hektično obdobje. Že od otroštva sem imela rada bolj umirjena jutra, zato sem tega še bolj vesela.
Jutro je krasno in prežeto s soncem, sicer še vedno zelo mrzlo. Vsi nestrpno čakamo na pomlad.
Po že utrjenem jutranjemu ritualu se pričnejo razvijati zanimivi dogodki, ki napovedujejo potek delovne agende. Ne kažejo kaj veliko pozitivizma. Problematiko skušam rešiti s prijaznim in umirjenim tonom, saj z živčnostjo ne bi prišla prav daleč. Svet bi bil veliko bolj prijaznejši s takšno komunikacijo. A tako je. Vojna in mir. Nasprotja, ki se privlačijo.
Vse skupaj mi vzame precejšen del delovnega časa.
Nastavim droži za jutrišnje testo.
Ko pa se delovni dan konča, nastopijo trenutki, ki najbolj štejejo. Biti v krogu družine in prijateljev. Potem je dan popoln.
/ ČETRTEK, 10. MAREC
Nekateri dogodki iz otroštva se za vedno zapišejo v spomin. Sploh tisti, ki niso vsakdanji. Obiski pri babici na podeželju ali izlet v neznano … Sem tudi mnenja, da če otroka navadiš na kak ritual, bo ta zagotovo ostal v spominu ali bo prešel v navado.
V čajnici pripravljamo poseben dogodek. Prvo čajanko za otroke. Tokrat pride Darijanova skupina iz dnevnega varstva z vzgojiteljico. Najmlajši gostje se spodobno obnašajo. Kot veliki. Zagotovo ponovimo, saj so rekli, da jim je zelo fajn v čajnici. Zelo iskreno povedano.
Pogovor in klepet, knjiga v roki, časopis, prebiranje poezije. Vse to sodi v takšen prostor, kot je čajnica. Konec meseca pripravljamo prvi literarno-pogovorni večer. Prebiranje poezije in druženje ob čaju. Lepo bo videti na kupu različne generacije in ljubitelje poezije.
Posvetiti se moram vabilom in organizaciji.
Čaka me še četrtkov ritual - testo za sobotne rogljičke z drožmi. Posvetim se temu, kot da je vsakič prvič. Skrbno in z ljubeznijo.
Vsak ritual posebej je vrsta meditacije. Tudi če delaš kaj tisočkrat, je lahko vsakič znova.
Uživati v slehernem trenutku. Tukaj in zdaj.
